Vertigo: ... raj za turno smučanje, kjer zgodovina hodi z rokov roki z neokrnjeno divjo naravo
Arhipelag na severu Norveške znotraj polarnega kroga, ki vsakega preseneti s svojo raznolikostjo; strmimi prepadnimi stenami, globokimi fjordi, slikovitimi ribiškimi vasicami in muhastim vremenom, ki pa je lahko – če so bogovi na tvoji strani – tudi nebeška modrina.
Vse fotografije na Vertigo >>>
Na Lofotih sem bil do sedaj trikrat. Ko sem bil prvič, nas je pričakala obilica svežega snega, zvezde in jasno nebo. Po enem dnevu se je to spremenilo v teden dni dežja, vetra ter visokih temperatur. Če bi imel s sabo vsaj smuči in ne samo opreme za ledno plezanje, bi rekel, da je super. V teh dneh smo sicer izvedli vsaj nekaj lednega plezanja v dežju – česar pri nas po navadi ne prakticiram – in pa prvenstven slap v precej resnih snežno-vetrovnih razmerah. Ker so me po dobrem tednu doma že čakale takšne in drugačne neodložljive obveznosti, sem Lofote zapustil z mešanimi občutki. Še toliko bolj, ker je bila naslednjih par dni »šajba« in sta Aljaž in Urban splezala še dve novi lepi smeri.
Drugi obisk sem potem načrtoval celo leto, saj se je porodila ideja, da bi na Lofote izvedli vodeno turno smučarsko turo. Z Aljažem sva ponovno združila moči in organizirala zadeve kot se šika.
Na letališču nas je čakal kombi, prvi dan svež sneg in ogledna tura, potem pa cel teden lepega vremena. Razmere sicer niso bile primerne za brezskrbno pohajkovanje po zasneženih vrhovih, ki segajo v okolici Svolvaerja, ki je nekako središče Lofotskega arhipelaga, do višine nekaj 1000m nad morjem. Z izbiro prave ture in nekaj miselnega dela pa smo vse ture izvedli z odliko in obilo užitka. Seveda je bil pogled že takrat, kot običajno uprt v prihodnost in izvedbo novega programa. Organizacija letos ni stekla gladko kot prejšnja leta, svoje pa je naredilo tudi muhasto severno vreme, ki do zadnjega dne pred našim prihodom Lofotom ni namenilo niti temperatur pod ničlo, kaj šele poštene pošiljke snega, ki je za turno smučarske podvige skoraj nujno potrebna.
No, po vsej živčni vojni z letalskimi kartami, najemom avtomobilov, hotelom in posebej snegom, ko smo vse to naročili in dobili dvakrat potrjeno, da bo naročeno tudi dostavljeno na pravo mesto in ob pravem času, smo se upali spraviti na letalo za sever…
Hvala bogu, da na Norveškem živijo pametni ljudje, ki avtomobile obujejo v dobre zimske gume, ki so za nameček opremljene še z vidia konicami – pri nas so jim včasih rekli »ježevke«. Le-te namreč nadobudnim turnim smučarjem in njihovim vodnikom omogočijo, da se hitro prebijejo iz točke A do točke B po ledenih severnjaških cestah in še pravočasno pridejo na svečano večerjo v hotelu, misli pa se v tem trenutku že poganjajo po zasneženih strminah, ki nas čakajo naslednji dan.
O že prav kičastem vremenu brez oblaka na tem mestu ni izgubljati besed, snega pa je bilo ravno prav, da je bila nevarnost snežnih plazov nizka, smučali pa smo lahko tudi z enega najvišjih vrhov tod okoli, Geitgaliena in pri tem celo blazno uživali. Ko so se nordijski bogovi odločili, da je te lepote dovolj, so nam dodali še malo konkretnega vetra in novo pošiljko snega. Tako je zadnja, sedma tura v sedmih dneh sicer minila brez božanskih razgledov, zato pa ob spoznanju, da so bili bogovi prijazni z nami, a nam za konec pokazali tudi delček tega, kaj znajo storiti, če jih kaj razjezi.
To, da smo obiskali tudi nekaj prelepih ribiških vasic, gledali skoraj do obal Grenlandije, vzdihovali ob enkratnih sončnih zahodih in občudovali severni sij, so trenutno precej nepomembne malenkosti, ki pa sestavljajo precej velik mozaik zgodbe, ki smo jo tukaj doživeli.
Kot je bil moj prvi teden preživet na severu klavrn v smislu vremena in bogat v smislu nabiranja izkušenj, sta bila druga dva še toliko boljša. In kot vsa moja potovanja do sedaj, je tudi tole takšno, da ga moram nujno čim prej ponoviti!
Peter Jeromel