NeDelo - Grega Kališnik: Ideja za potepanje ali dopustovanje, da te kap!
Ko se iz Solčave prebijaš zadnje kilometre, ko ne zletiš iz podaljšanega levega ovinka, ko se ti odpre pogled, je, kot da bi po grozničavem kobacanju nekaj metrov globoko v vodi penetriral na površje in vdihnil, kolikor gre. Podobno je, če pridrviš prek Jezerskega, iz Avstrije s Pavličevega sedla, le da ni metafore, ker jo nekje med gor-dol okljuki izbljuvaš. Kakšni so občutki, ko se proti Logarski spuščaš, prihajajoč s Koroškega, lahko le ugibam.
Logarska dolina je lahko zgodba petletnika, ki je s staro mamo počitnikoval v Domu sester Logar, ki jih je bilo toliko, da jih je sedem naštel, pa so bile v resnici štiri, vse s tetovažo na podlakteh, se razumemo? Pa o pogledu na drevo, ki se je detetu samo eno zdelo, po desetletjih pa postalo znakovnik slovenskega odcepitvenega turizma, no, drevesi sta odvekomaj dve, Logarjeva lipa kot simbol Slovenije, moje dežele, willkommen in sorodno, za njo Logarjev javor. Blizu kapelica Kristusa Kralja. Je zgodba o dečku, ki ga je makedonski jugovojak, vsak večer izmuznjen iz bližnje karavle, naučil do deset šteti v devetih jezikih, vključujoč slovenščino (ki jo je že znal), makedonščine pač ne.
Lahko pa gre za usodno postaranega mladeniča, ki semkaj ni prišel ob spominih cmizdrit, ampak par metrov za seboj pustit in ščep dejstev nanizat.
Bolje ... kot Golob v steni
Še preden pri vstopni hišici odšteješ sedem evrov za avto, se lahko zaplezaš. Pri nekdanji karavli je od srede devetdesetih športno plezališče, štiri smeri so človeške, vse druge krute, zahvala gre Juretu Golobu, če bi koga zasrbelo.
Dom sester Logar je postal Dom duhovnih vaj, predvidevam, da najmočnejše Cerkve na Slovenskem, Kristus Kralj je na svojem mestu, zaščitena lipa ograjena v počivališče s klopcami. Kmetija Logar, ostarelež pomni, kako je deček desetletja nazaj slišal (in videl), da ima gospodar za ženo bitje iz tujine, beli lasje, modre oči, kot z drugega planeta, dejansko iz severne Nemčije. Kmetija je velika, trdna. Kmalu za njo lahko cesto zapustite in vzamete mero (peš)poti po Logarski dolini, vse do slapu Rinke. Daleč, a blaženo.
Pa prva treh turističnih kmetij, Juvanija, pa naprej citroensko skozi gozdič, neustrašno mimo krivorogatega goveda, nato gre desno glavna žila v zatrep, levo pa v turistično goščo doline, z živozelenim travnikom, pašnikom za oči. Tam stoji hotel Plesnik, plus vila Plesnik plus Cinkarniški dom, potem pa z obeh strani oplotena cestica, tam nedavno dograjena kmečka hiša Ojstrica, turistična kmetija Plesnik in dvohišna Lenar.
Še nekaj sto metrov do razpotja in, logično, Penzion na razpotju z igralnim, travnatim parkom in pravljičnim gozdom, pa mostiček pa malo navkreber pa planinski dom, ki ga ima v najemu Barbara Petek, sledi planšarija Logarski kot, še zadnji pritiski na pedal (avta, kajne) in ste na obračališču, kjer je spominčkasti kiosk. Gotovo sem kaj spustil, a še bolj gotovo ne namenoma. Denimo oglarsko bajto.
Varžet in mogotci
Če greš po Logarski štirikolesno (ali dvo-, z motorjem), plačaš (in pokriješ vse promocijske materiale, parkirišča in oglede ter uporabe v dolini), nihče pa te ne rubi, če hodiš, ako ti je to prepočasi, pospešiš v tek, kolesariš, vzletiš teže, zato pa pristaneš z jadralnim padalom, pred njenimi vrati ni daleč do soteskanja, pa parkirišče za avtodome. Je pa dolinsko dno izhodišče za vzpone, za najšibkejše in družine le do slapu Rinke, da ne bo kdo razočaran, ne bomo načenjali dileme, ali je vrh slapu izvir Savinje. Naprej, skupaj uro hoje do doma na Okrešlju, morda pa na zrcalno stran, od koder okrešljevcem mahate, to je urica do Koče na Klemenči jami. Pa mimo Okrešlja na mogotce, Mrzlo goro, Rinke, Tursko goro, Brano, Planjavo, Kamniško sedlo, mimo Klemenče na Ojstrico, Krofičko, če ne Grofičko, sto in eni breg, tisoč in ena stopinja, te in one zahtevnosti. Še to, opazovavši Kamniško sedlo, se zdi, kako je samo preskok do Kamnika in bele Ljubljane, z vozilom pa je odisejada okoli riti v varžet, pa ritnici sta izrazito neanoreksični.
Škaf, senik, Shahar
Avgust, Minka in hči Urška imajo kmetijo Lenar, dve stavbi, Avgust, ki počasi odhaja med upokojene in prepušča naraščajnici: »V spodnji hiši je že od leta 1965 živela moja teta Jera in oddajala sobe, moja mama Ivanka pa je v zgornji od leta 1978 imela polpenzion.« Počasi so prehajali na prenočitve z zajtrkom, »prenovili smo hiši, prvič leta 1986«, ko je šla Slovenija v Evropo, so izrabili evrosofinanciranje, »jeseni 2010 smo generalno obnovili zmogljivosti«. Imajo tri apartmaje in šest sob, 22 ležišč, možnost zajtrka. Mesnine in mlečnine dobijo pri okoliških kmetih, marmelade, sokovi so njihovi. »Posebnost je spanje na seniku,« pet ležišč, z vecejem in dnevnim prostorom. Sedežna garnitura iz sena, hecno, veste. »Ja, v Logarski ni kampa,« zato je seniško, poceni prenočevanje dobrodošlo za, denimo, gornike. »In teta Jera je nekoč imela bazo za alpiniste, reševalce, CB-postajo, sprožala reševalne akcije.« Tudi Avgust je bil dolgo reševalec.
Velik travnik, pa ne golfski, angleški, ampak neponarejeni, da, če želiš (ali ne), tudi na bobek stopiš, pa slackline, vrvni guncnici, viseče mreže, kokoši, koze, konji, ki so nekoč že bili, pa bodo spet ujahani, no, dva sta, eden je Štefan, sem si zapomnil. Neham, »ker se ne bi radi preveč izpostavljali, res ne,« no, Avgust le omeni »škaf s pretočno vodo«, se prileže poleti, čeravno, verjemite ali ne, v Logarski gospod Celzij redko čez trideseto letvico spleza.
Želijo biti prijetni za družine, pa »odmaknjeni smo od glavne ceste«, po kateri, kot navržek, to ali ono pelje vsake štiri minute. Lani so imeli, tale je pa huda, goste iz 35 držav, od malo bolj oddaljenih omeni Južno Afriko, Kanado, Kitajsko, Singapur, Indijo, ZDA, Rusijo, ne manjkajo Finska, Britanija, Poljska, Francija, Slovenija. Največ, ta je še hujša, je Izraelcev.
In tako steče pogovor očeta Slovenca z očetom Izraelcem, o tem in onem, nič vročega, perečega, je le oddih, malo o košarkarskem EP, pa sin Izraela vpraša Slovenca po otrocih, ki so v redu, pa njihovih imenih, in dobi odgovor: »Ja, sin je Izak!« Njegovi, ki bi lahko bili Izaki, pa so Aviv, pomlad, Tel Aviv poznate, druga hči je Shahar, enakega imena kot izraelska tenisačica, ki je ravno tiste dni premagala najboljšo loparjasto Štajerko ...
Gnezdenje, elektrika
Na vzponu proti Domu planincev sem prehitel biciklistki in ju kanil pofotkati, a še preden sem se skobacal iz avta, sta bili že zraven. Hitrejši sem hotel predlagati, naj se priključi naši moški kolesarski reprezentanci, ki peša, nakar me razoroži, da je njen bicikel električni, sposojen.
Sopihavši proti slapu Rinka sem, do zadnje hrbtne kocine premočen, onemel, ko je bilo okrepčevališče Orlovo gnezdo, prilepljeno na skalo in nenaklonjeno vrtoglavim, zapahnjeno. Spustil sem se pod slap, do tolmuna, kjer prši in, razmišljam, kapljice odbijajoče se vode dih jemljejo, malo legel, malo škljocnil, zaslišal, da v gnezdu ropota, no, najemnik Boštjan je otovorjen prišel gor, fant tiste Barbare iz Doma planincev. »Od 20. aprila do konca oktobra je odprto,« nekako vzpored z Okrešljem, »kar v redu gre, pijača, sladoled, spominki, če bi bili tik ob planinski poti, bi bilo prometa še več.« V prvi vrsti vzpenjaje po stopnicah pridejo na krajše gnezdenje obiskovalci Rinke ali stacionarni dolinski gostje. Ob sobotah in nedeljah je pod padajočo vodo – menda se je po dolžini padca s tretjega mesta v Sloveniji, ker se je jezerska Čedca sesula, Rinka povzpela na drugo mesto (to ni povsem preverjeno), za bovško Boko – vrveče. Sploh se zdi, dolina, mirna vsak dan v tednu, se na svojem koncu za vikend razbeli, se tare pločevine, med tednom pa na vsake kvatre kakšen uživač. Še to, Orlovo gnezdo, vam je znano iz druge svetovne vojne?
Vozim navzdol in parkiram v senčki, planšarija Logarski kot, kot povečan spominek iz Orlovega gnezda. Tam srečam Tatjano Klemenšek, v pripravah na goste ji pomaga 14-letni nečak Simon, planšarijo ima v rokah Tatjanin partner Janez Vehovec.
Masovnik, sirnek
Najbolj so znani po »domači hrani, kislo mleko, žganci, gobova juha, golaž, štruklji, zavitki«, poslušam, kaj je sirnek, zorjena skuta, najstnik pristavi »pokvarjena skuta«, je grdo ošinjen, »ima močan vonj, okus«, kar se stopnjuje z dolžino uležnine, za v juho ali kot namaz, »najbolje k slanini«. Ali pa masovnek, kuhana smetana, zasuta z belo gladko moko, »kos kruha s tem poješ, pa si sit do štirih popoldne.« Masovnek je za težake. Fizične, ne karakterne.
Marsikje v Logarski je mogoče prenočiti, marsikje se podkrepiti, ljudje, dasiravno jih je za prgišče, so prijazni, le fotografirati se skoraj nočejo, ni frizure in to, o naravi pa izgubimo samo niz besed: poleg Logarjeve lipe in javorja še Plesnikov brest, še starejši, čeravno ga po Evropi gliva nažira, logarski se za zdaj upira, tako pokončen je, da bi bil lahko talna sončna ura, Rastovški slap, temačni, balvanski izvir Črne, slap Palenk, Rinka, v Logarski je, slišim pozneje v Solčavi, 30 do 40 slapov, kar se razbere pozimi, ko zaledenijo. Pri Klemenči jami je najdebelejši macesen v Sloveniji.
Gotovo se teža dogodij včasih tako nad vas zgrne, da zabentite: »Pustite me na miru.« In, poletno počitniško (o zimi tokrat nič), prevedem: »Pustite me v Logarski!«
V kmečki hiši Ojstrica sem zmazal postrv, pretirano me ni motilo niti, da se mi je neki pes pod nogami motal, vse le ni šlo kot po putru, že zarana sem se veselil klepeta s katerim od študentovskih dekličev, ki pobirajo sedem evrov (ali manj), pa je bil v službi fant.
In če pomislim, da vse dandanašnje in upaje tudi jutrišnje logarske blagodati živijo na rovaš pradavne bodeče neže, ne naravne, turistične ... Je mera polna in čas za odhod. Arivederči!
P. S. Kakšno pa bi se dalo reči tudi o trgovinici. V Logarski je kajpada ni, v Solčavi pa ... Jej, jej. Kriza ali kaj tretjega?