Iskanje Prekmandlca: Merjenje bo nujno. Samo na našem koncu z njim tekmujejo Davča, Kanomlja in Trebuša. Vanj lahko vstopimo čez Drnulk, Grgar, Banjšice, Široko ali kar skozi Vrata.
Lašček (1071 m), Senebik (1059 m), Srednji vrh (1031 m)
Vsega, kar se spomnim od predporočnih naukov (takrat je bilo sicer v modi "špricanje") je, da imajo možgani toliko in toliko omar, v njih pa so predali z različnimi vsebinami. Da pa jih ženske nimamo, da ves material mečemo kar v skrinjo??? Pa naj bo, mogoče imamo pa več skrinjic. Ena izmed mojih, v katero se rada zatečem je Lokovec. Počasi, a vztrajno se polni. Vsake toliko pokukam vanjo, vsake toliko ji dodam kakšno vsebino. Lokovec mi je za dušo. Tukaj hodita včerajšnji in današnji dan z roko v roko. Zaželela sem si ga v zimski soboti, ko je bila na obisku teta burja in lahko sem si ustregla.
Lokovec je brezvoden svet severnega in vzhodnega dela Banjške planote, nad Čepovanskim dolom in sotočjem Idrijce in Soče. To je svet dolin, vrtač, rup, brezen in kopastih vrhov nad njimi. Vodo ima le v vodnjakih in mogoče kje v podzemlju. Po planoti si od zahoda proti vzhodu 
sledijo Dolnji, Srednji in Gorenji Lokovec, najseverneje je Grudnica. V Srednjem Lokovcu se stiska skupaj največ poslopij, s cerkvijo, gostilno, bivšo šolo in malim muzejem kovaštva. Čez dvesto razmetanih hiš oblikuje tudi nekaj manjših zaselkov z zanimivimi imeni: Novo mesto, Črna gora, Rožna dolina, Rezija, Reštela…
Prvi naseljenci v takratnem gozdnem svetu so bili oglarji. Kolibe so kmalu zamenjale domačije. Stiskajo se na izkrčenem svetu med gozdovi, obkrožene z zaplatami sveta, obzidane s kamnom. Iz kamna so domovi, štirne, v kamen so za hišo vkopani hrami, z njim so ograjene poti in vrtače. Graditelji so bili mojstri 
kamnoseštva. Poleg kmetovanja so se preživljali z obrtjo. Kraj najbolj slovi po kovaštvu. Nekoč je skoraj vsaka domačija imela svojo kovačijo in znanje se je prenašala iz roda v rod. Njihov fouč kateremu se rezilo spravi v ročaj je simbol kraja.
Burjaste sobote sem potep vdela na Vratih, to je severni zaselek Čepovanskega dola. Na izhodišču je bilo neverjetno milo, burjo odnaša višje, čez Skopico in Kobilico preko Trebuše na Vipavsko, kjer dodobra izživeta na Krasu le malo popusti.
Kar po cesti do Grive, čez Kladje do Zadrage, malo po cesti malo počez. Iz Čepovanskega dola sem prestopila v zgornjo dolino treh Lokovcev. Želela sem spoznati njegov gornji del in Grudnico. Za Senebikom 
sem se namenila na Lašček in uspelo mi je. Od enega do drugega je le lučaj, a še prej sem se na prevalu med njima, ob zapuščeni domačiji v Senebiku, resnično morala ujeti za nekaj dobro pritrjenega. Potegnilo je na vso moč.
Lašček velja za najrazglednejši vrh Banjške planote. Razvedovalci imamo na njem ogromno dela. Najprej nas pozdravijo Tolminske gore z vsemi ostalimi Julijci, proti jugu Trnovski gozd in desno kraj njega morje. Tik pod nogami se proti zahodu spuščajo ravno prav zaobljene obline Banjšic, v daljavi Brda, Benečija in Furlanija. Zgornji rob slike uokvirjajo beli italijanski Dolomiti, spodnjega turkiz Soče. Nanj pripelje tudi markirana pot iz Srednjega Lokovca skozi Reštelo in nas krožno skozi Javorco, Rezijo in Novo mesto dostavi na izhodišče.
Ob povratku sem se kar po zahodnemu grebenu povzpela na vrh Senebika. Skozi grmovje, ki je ravnokar požrlo senožeti, je bilo kar težko. Vrh je osamljen, najbrž ga le malokdo obišče, tudi razgled ni kdove kaj. Sva se pa zato lahko o vsem v miru in tišini pogovorila. In ker je tu pri roki toliko vrhov, je res škoda, da ne bi prestopila še na sosednjega. Srednjemu vrhu gozd še ni zajel temena. Poti nanj nisem iskala, če sem na zaraščenega soseda uspela z »diretisimo«, bom pa še nanj. Na vrhu, kot na vseh ostalih, ostanki vojaške infrastrukture iz začetka prejšnjega stoletja. Horizont je podoben Laščkovemu, jakost vetra tudi. Potrebovala sem zavetje in graben mi je še kako prav prišel.
Kot kače se rišejo od sonca pobeljeni suhi zidovi po senožetih, objemajo izkrčenine, izginjajo v gozdovih, kjer jih prekrije zeleno mahovje. In kače so svoje glave polagale prav na posebna mesta, mesta, ki imajo posebno moč. Koliko truda in odpovedovanja je leta in leta oblikovalo to urbano celoto. Koliko molitev in priprošenj jih je spremljalo? Pavel Medvešček, odpiralec le še priškrtnjenih duri starih verovanj, spoštljivi izpraševalec, skromni poslušalec, in skrbni zapisovalec nam predstavlja davno preteklost. Kačji kamni, daritveniki, matjarji, njihov mitološki pomen ... Lahko jih spoznamo, najdemo, lahko jih postavimo na ogled, kaj pa njihova skrivna moč?
Ko sem nadaljevala skoz zaselek Lazna proti Grudnici me je pot zanesla mimo Ruta (U Rut). Ne moreš kar mimo. Ob štedilniku sta se greli mama in teta. Prva devetdeset, druga
šestindevetdeset 
let. Kako prisrčno sta me sprejeli. Čas se mi je za malo ustavil. Koliko sta mi imeli povedati in s kakšnim veseljem sta poslušali. Kaj vse bi mi ponudili, da bi le ostala še za hip. Namero, da grem še na Veliki vrh ,sem seveda opustila, le zaokrožila sem mimo Tratarja, Grudna, nad Loputnikom, mimo Šleja, in Grive do izhodišča.
Vedno me presune ta preplet nekdanjega trpljenja in današnje lagodnosti. Presune me nuja zanemariti, kar smo podedovali. Ko te nosi skozi gozd po obzidanih poteh, ko uzreš ruševine in skoraj ne razpoznaš, ali je bila to le ena kmetija ali zaselek, ostrmiš. Rušijo se klesani portali, rušijo se venci nad vodnjaki, terase v senožetih, ...
Vse to ni zaradi malomarnosti. Snovalci Nove Gorice tega niso predvideli. V dobri veri ponuditi ljudem boljše življenje, so jih vabili v mesto. Lokovec se je praznil, narava si jemlje nazaj. Domovi so preživeli vse krize sveta, a blagostanje je njihova poguba. Povratniki kraj oživljajo, a krasti kamnu in gozdu ni več smiselno. Nikoli ne vem, je bilo mogoče »trpljenje« v preteklosti prestiž in je današnja »lagodnost« čisto nekaj drugega?
Tega dne sem v skrinjico dodala dva nova vrhova, lepe vtise in novo dilemo. Tisto staro: »Je to najdaljša vas?« pa nisem rešila. Obiščite jo tudi vi in skupaj nam bo morda uspelo. Kako do Lokovca je med drugim zapisano tudi v prispevku "Poti do skrajnosti".
Anka Vončina