Klavdija Šeruga: Glasna muzika me prebudi, pogled na uro mi pove, da je komaj nekaj čez 3 v soboto zjutraj. Malo še zaprem oči, ko me (ponovno) prebudi budilka na telefonu. Ja nič, treba je vstat. Imam še dobre pol urce, da se zrihtam in jo mahnem proti Rdeči dvorani ...
... kjer je bila prva stična točka skupnega odhoda. Slabe pol urce kasneje se najdemo še z ostalimi udeleženci, ki so štartali iz ostalih krajev, na drugi stični točki na avtocesti od koder smo skupaj – v koloni – štartali proti našemu cilju, kar precej oddaljenemu skrajnemu severozahodu Avstrije. Čakal nas je torej lep kos poti za prevozit, kar je pomenilo, da si mi – nevozniki – lahko mogoče privoščimo še malce dremuckanja. Tik pred koncem avtocestnega odseka smo bili že vsi precej prebujeni in tudi bolj vznemirjeni zaradi – sedaj že zelo bližnjega – srečanja s slavno avstrijsko cesarico »Sisi«. Po kratki »zajtrk« pavzi, nas je regionalka peljala dalje mimo krajev in vasic, ki so se zvijale med zelenimi hribi 
in sivimi gorami. Krave so se odpravljale na pašo v koloni, prav taki kot je bila naša iz premikajoče se pločevine in nam naznanjale dobro jutro. Ja vsekakor je bilo dobro, le tisti oblaki v naši smeri neba nam nekako niso bili všeč. Pa ok, zdaj smo tukaj, upajmo da jih bo odneslo ali pa vsaj naredilo kronico okoli Loserja - za "Sisi". Na enajstem ovinku visokogorske ceste na višini 1450 m n.v., kamor smo prišli po zapletih – komaj smo prepričali in premagali elektronsko rampo, ki nas zaradi tehničnih težav ni in ni hotela spustiti naprej, smo parkirali in se odpravili proti izhodišču ture. Pohodna skupina nas je že kar za naslednjim ovinkom zapustila in šla »po svoje« - okoli hriba do prve koče in naprej do istega cilja, mi pa naravnost v hrib. Do našega izhodišča nas je ločevalo še približno 150 m višinske razlike, ki jo je bilo potrebno večinoma premagati čez zoprno melišče. Nič hujšega, prav fino smo segreli noge in telesa za akcijo, ki je sledila. Pa nismo bili sami, nasprotno, obetala se je gneča! Po razdelitvi v manjše skupinice in obnovitvi pravil ter nasvetov smo pričeli s plezanjem. Šla sem v zadnji skupino, če sem natančna sem bila v njej predzadnja. Tisto ogrevanje prej je bilo zaman! Prav zazeblo je.
Par dni pred odhodom sem se skušala maksimalno pozanimati, kako taprava ferata sploh izgleda. Saj ne morem primerjat Hudičevega grabna pod Celjsko 
kočo ali pa stene pod Konjiško goro s tem. Niti pod razno! Prečekirala sem vse Mijove slike in filme, ki jih je posnel na tej in ostalih podobno težkih turah. No, so bila ključna mesta kjer me je kar malo stisnilo pri srcu. Le en teden pred odhodom sem se preizkusila na kratki ferrati v Lavamünd-u, ki je bila ocenjena le pol stopnje nižje ampak – po pripovedovanjih mojih vodnikov – dosti lažja od prihajajoče, in tudi neprimerno krajša. Pa to ni mačji kašelj, sem si mislila. Treba se bo ornk pripravit, predvsem psihično, kar se je kasneje izkazalo za prepotrebno resnico.
Ferata imenovana "Sisi" nam je že v začetku postregla s težavnostjo C/D. Večjega problema nisem začutila, ampak za dobro plezarijo je bila vsekakor potrebna posebna previdnost, tudi zaradi precej blatnih podplatov. Blatno plezalko si malce lažje očistiš kot pa gojzarje s centimeterskim profilom. Dober začetek, sem si mislila, le kaj še sledi? Po skici sodeč je bilo vse težko, ampak le dve mesti ocenjeni s čisto »D« težavnostjo. Torej, kaj pričakovati? Verjetno bo previsnost mestoma bolj pokazala svoje zobe, drugega skoraj ne more biti, saj je že itak navito da je kaj. Tako sem si razlagala in si krajšala čas na mestih kjer ni bilo drugega, kot pa čakati, čvekati z najbližjim, s samim seboj in odganjati neželjene dežne kaplje, ki so bile na srečo zelo redke in niso povzročale večjih težav. Prva hujša težavnost je minila v trenutku, mišice so za kratek čas delovale s polno paro, na hitro zažvižgale in še hitreje popustile. Zelo pestro! Res ni bil mačji kašelj! Le kako bo šlo čez »trebuh«? 
Po vpisu v knjigo na edinem mestu za počivanje je sledil še ta zloglasni »trebuh«. Misel nanj nas je v veliki meri spremljala že od doma. Obdelati ga bo potrebno strpno, dinamično in z namontiranimi »ta-velikimi« mišicami. Zelo pametno je bilo vmes malo zadihati in mestoma pravilno stopiti ter izrabiti skalo v vsej njeni veličini povsod, kjer železnih pomočnikov (skob) ni bilo na voljo. Trenje deluje, vedno! Tudi ta težavnost je bila kaj kmalu za nami, vsega je bilo kar naenkrat konec. Takoj sem se spomnila na slike, ki sem jih ogledovala par dni prej – izžarevale so lepoto in ekstremno težavnost. V realnosti je bilo še malo drugače – poleg izžarevanja je bil prisoten tudi pristen občutek obojega.
Vrh je bil osvojen, veter okrepljen, sendvič pa popestren s premagano plezalno potjo dolžine 400 metrov. Na vrhu 1838 metrov visokega Loserja je bilo potrebno le še zapičiti zastavico in ovekovečiti s sliko. Škoda, da nam vreme ni bolj služilo, razgled na bližnje doline je krasen, še lepši pa je pogled na »bližnja« gorovja. Uspeli smo videti le del ledenika Dachstein, Grossvenediger in Grossglockner, ki se bohotita malo stran v Visokih Turah, smo si pa lahko izrisali le v mislih. Vse je bilo zavito v oblake in meglo. Sestop je pa že druga zgodba, počasen pohod mimo ruševja, ki nas je popeljalo do vremenske postaje na en meter nižji Hochanger in nato mimo jezera, zaplat snega, do koče in nato do izhodišča.
Moja prva ekstremna ferrata (psihofizična in tehnična zahtevnost krepko izven konteksta zelo zahtevnih poti!) je bila uspešna in prav zanimiva. Vsekakor drugačna od mojih prvih alpinističnih plezalnih vzponov, ki jih zaenkrat še ni toliko, da bi lahko modrovala. Povsem drugače je biti pripet na gladki jeklenici, kot pa na štriku s katerim se kot alpinistični pripravnik vzpenjaš po skalovju, po morda tudi težjih plezalnih smereh.
To zanimivo turo na Loser so pripravili pri PD Velenje v okviru letošnjih štirih ekstremnih vzponov po zavarovanih poteh najvišje težavnosti nasploh. Na turi nas je bilo 21, deset v pohodni, enajst pa v plezalni skupini. Prisotno je bilo devet vodnikov in pripravnikov »B«, od tega pet alpinističnih pripravnikov, ter dva športna plezalca.
Bilo je drugače, kratko ampak tudi sladko.
Klavdija Šeruga (ŠAO)