Večer, 23.08.06, Gore, ljudje: Kašča na Pečinah je danes muzejski eksponat na prostem
Večer, sreda, 23. avgust 2006
GORE, LJUDJE
Streha iz slame zdrži do petindvajset let
Luknja pri luknji, pa vodo drži
Kašča na Pečinah je danes muzejski eksponat na prostem, pokrita je s slamo, še pred dobrimi tridesetimi leti pa je služila za hrambo zalog hrane
Domači krovci iz Kneških Raven so na novo prekrili slamnato streho starodavne kašče iz leta 1778 na Pečinah na Tolminskem. Z obnovljeno streho bo kašča še naprej prikazovala utrinek življenja in gospodarjenja v teh krajih izpred 300 let. Kašča je danes muzejski eksponat na prostem, še pred dobrimi tridesetimi leti pa je služila prvotnemu namenu - za hrambo zalog hrane.
Na domačiji na Kabiunku na Pečinah je bilo mogoče opazovati, kako poteka opravilo, ki je na Primorskem in v Sloveniji že redkost - mojstri so prekrivali del slamnate strehe Štrinove kašče iz leta 1778, ki je danes muzejski eksponat. Albina Kuštrin s Štrinove domačije na Pečinah, nekdanja lastnica kašče, pa se še spominja, da so v kleti, kakor kašči pravijo na Šentviški planoti, hranili pridelke: "Notri so veliki bajnki (tudi kason, leseni predal - v tolminskem narečju velikanske lesene skrinje, zaboji za hrambo semen, zrnja), v katerih smo hranili ajdo, rž, pšenico, fižol, suhe hruške in prekajeno meso. Pod Italijo pa smo v njej skrivali tudi žganje, saj se takrat ni smelo kuhati šnopca. Tu je bila shranjena vsa najbolj pomembna hrana za preživetje kmetije." Tako so kašče bile prave zakladnice. Postavljene so bile proč od hiše, saj so jih tako obvarovali pred požari, ki niso bili redkost. Na Tolminskem so kašče manj premožnih kmetov bile iz lesa in tudi Štrinova kašča je grajena iz bukovih in jesenovih hlodov, na podbojih pa je vrezana letnica 1778. Kašča je bila ponavadi dvignjena od tal, tako da so pod njo lahko krožile mačke in miši, ki jih v kaščo ni bilo. V skrinjah se še poznajo črtice, ko so sproti zaznamovali, koliko mernikov žita so po mlatvi pospravili. Kašče so bile skrbno zaklenjene, majhna zamrežena okna so prepuščala le toliko svetlobe, toplote in zraka, kolikor je bilo nujno potrebno. Pred ognjem so jih varovale podobe sv. Florjana.
Štrinova kašča ima čudno zgodovino, skoraj 200 let je dobro služila lastnikom, pred 32 leti pa so jo muzealci odkupili od nekdanjih lastnikov, kaščo razstavili in kos za kosom oštevilčili ter prepeljali v Tolmin, kjer naj bi nastal skansen - muzej na prostem. Najprej so kaščo sestavili in jo postavili na zelenico za muzejem, zaradi furlanskega potresa leta 1976 pa je na omenjenem mestu nastala nova občinska stavba in kašča se je spet vrnila na Šentviško planoto.
Slamnata streha zdrži do petindvajset let, sleme pa je treba menjati vsakih deset let in tudi na Štrinovi kašči je bilo že večkrat treba zamenjati dotrajani del slame, medtem ko so ostali deli kašče še originalni. Menjava slamnate strehe dandanes ni ravno preprosto opravilo, malokdo še zna opravljati nekoč priznano obrt, težave so tudi s slamo, saj krovci pravijo, da ni vsaka dobra. Popravilo slamnate strehe na Štrinovi kašči sta opravila zadnja dva krovca, ki na Tolminskem znata delati s slamo, verjetno pa sta med zadnjimi tudi v Sloveniji, to sta oče Avguštin in sin Slavko Šorli, po domače Francova iz Kneških Raven. 85-letni Avguštin ne gre več na streho, pač pa na tleh popravlja rakle, ki držijo škope (pomeni snop, otep) slame trdno v strehi. Slavko Šorli je na strehi in menjuje škope slame, po njegovem mnenju pa je najbolj pomembno pravilno zastavljeno delo na prvi spodnji lati, ki omogoča pravilno nadaljevanje proti slemenu. Pomembno je, da je slama kakovostna, ter da so škope zgoščene, poravnane in povezane: "Te rakle imenujemo pritiskavke, ker z njimi pritisnemo škope slame na late, ter jih z beko (vrbovimi šibami) zvežemo skupaj, pri poravnavanju uporabljam še ploh, imenovan hlapec. Pri slamnati strehi največkrat zgnijejo sleme, linda in perot, sredina pa je lahko še dobra, in tudi v našem primeru smo uporabili še del slame s strehe, ki smo jo prikrajšali, kar ni bilo dobrega. Škope pa smo obrezali s posebej oblikovanim rezilom obrezivnikom."
Pri Francovih v Kneških Ravnah v Baški grapi so nekoč sami sejali pšenico, rž in ajdo, za najboljšo slamo pa je veljala mešana ržena in pšenična slama. Dandanes je dobro slamo že težko najti in tudi kustosinja Karla Kofol iz Tolminskega muzeja, ki je lastnik kašče, je imela nemalo težav, da je v Sloveniji našla primerno slamo, pa krovce tudi.
Miloš Batistuta