Dušan Škodič 17.12.2008 06:30 3851 0

Lundehund, pes ki lahko pleza

Zgodba o norveški pasmi psov, ki je prilagojena plezanju po strmem skalovju

Pes, nekoliko nenavadnega izgleda in imena, je pravzaprav tipičen nordijski pes, ki je uspel preživeti ledeno dobo tako, da se je prehranjeval z ribami in morskimi pticami.
Živel je v popolni izolaciji, ter se paril le v okviru svoje vrste. Vsi lundehundi izvirajo iz malega severno norveškega mesteca Maastad in bližnjih Lofotskih otokov. Čeprav gre za dokaj majhnega psa, ki doseže do 38 cm plečne višine in sedem kilogramov teže, se odlikuje po izraziti borbenosti in vzdržljivosti.

Njegovo telo je v evoluciji doživelo zanimive spremembe, ki so mu pomagale preživeti v ostrem okolju. Najbolj značilna anatomska posebnost je vsekakor "stopalo", ki ima tako na sprednjih kot na zadnjih tačkah pomnožene prste (šest na vsaki), ki mu zagotavljajo dodatni oprijem. Zanimiva je tudi ušesna posebnost - hrustanec pri vhodu v ušesni kanal, s katerim lahko prepreči vdor vode.

Lastnost psov, ki so plezali po skalnih špranjah in votlinah klifov, kjer gnezdijo njorke, so že zgodaj opazili ljudje in jo izkoristili v svojo korist. Ker so bile na tem področju ribe in njorke skozi stoletja praktično najpomembnejša prehrana, je cena sposobnega lundehunda presegala ceno krave. V povprečni ribiški ali kmečki družini v Maastadu so imeli okoli pol ducata psov, najboljši pa so lahko na noč (tedaj jih njorke niso opazile) prinesli do 130 ptičev, seveda le med časom njihovega gnezdenja na klifih, ki traja okoli tri mesece. Njorke so težke približno pol kilograma, kmetje pa so očiščene vlagali v sode in posuli s soljo, kar so po tem uporabljali za prehrano skozi celo leto. Okoli leta 1850 so začeli njorke loviti z mrežami in povpraševanje po psih je začelo upadati. Po drugi svetovni vojni je postal lov na njorke prepovedan in lundehundi so praktično izumrli, saj jih je bilo le še okoli petdeset. Pasma se je ohranila samo zaradi neke ljubiteljice, gospe Elanor Chriesti, ki je pri okoliških ribičih našla štiri, z drugimi pasmami še nepomešane mladiče in iz njih vzgojila nov naraščaj. Vsi današnji lundehundi so potomci Chrietijinih psov in psov iz Mastada, primerni so kot družinski psi, ljubijo pa gibanje v naravi, zato so primerni tudi za tekme v agilitiju ali kot spremljevalci na pohodih. Norveška je lundehunde razglasila za nacionalno bogastvo, zato se ni več bati za njihovo izumrtje. Danes je na svetu že okoli tisoč teh psov, v Sloveniji pa vsaj do lani še nobenega, čeprav jih je mogoče videti na pasjih razstavah.