Gore in ljudje: Čeprav imamo dobre in slabe učitelje, mentorje in voditelje, je od vsakega posameznika odvisno, katerega si bo izbral za vzornika in komu bo sledil. Narava je lahko dobra učiteljica in življenja, kjerkoli.
Petnajstič
Težak sneg potisne navzgor elastiko hlačnic. Gležnji dobijo mrzel obkladek. Zavijem z očmi in pogledam nazaj. Kaj tako čudno gledaš, če si sam vajen po snegu hoditi bos? Aha, vidim, zakaj – čepiš in … do avta grem po gamaše. Videti je, kot bi se Jos zabaval, ker moram iti nazaj. Ko natikam krplje, gleda postrani. Vem, rekel sem gamaše. Jos, te je kdaj že ustavil policijski pes? Si vedel, da reševalni psi ne rešujejo psov? Bi prepoznal čivkanje planinskih žoln?
Pes gazi samo s prednjimi tacami, zadnje prestavlja v že narejene udrtine. Kako si se tega navadil, saj nisi obiskoval tečajev za varno pasjo hojo po snegu? Njegove stopinje pomagajo, lažje hodim za njim. Vidim, kako bom z glavo oplazil vejo. Pustim, da mi za vrat nežno nasuje nekaj drobnega snega. Lepa priložnost, da se ponovno posujem z belim 'pepelom'. Ko prideva do poledenele smučine, krepko potegne. Njegove vraščene pasje derezice (krempeljci) dobro prijemljejo, kovinske konice na krpljah pa tudi pomagajo.
Vidim ga, čaka na vrhu. Z izpraznjeno baterijo pomerim temperaturo pod pazduho, mogoče se bo ogrela in dahnila od sebe nekaj napetosti. Jos počaka, da tudi sam pridem do betonskega stebrička. Z nekaj poskusi mi uspe testni posnetek in pokličem psa. Bil je že namenjen v dolino, a mi vseeno naredi uslugo. Zaman pride nazaj. Mrak se je zgostil, zamegljeni vrh je verjetno prešel oblak. Jos ve, da je zanj zadnji čas za vrnitev domov, in kot stela švigne navzdol.
Črno-beli svet zime, speče narave je nasprotje porajajočih se barv življenja in sonca. Misliti je za človeka živeti. Misli ne smejo biti samo bele ali črne, barvitost mišljenja daje lepše življenje. Ko iz teme stopim v razsvetljen prostor, oživijo barve stenskega koledarja. Ob vhodnih vratih živo izstopa Bohinj s svojimi gorami. Podobe je rešil barvne pozabe Robert, s fotoaparatom jih je zamrznil v času. Jos je danes dobil že petnajsti vpis. Zaslužila sva kos domače in okusne klobase! Tokrat imava le tri bedne slike, ampak izlet je bil pa čudovit!
Lovec na Jose
Pes jo je po dobri gazi odkuril, kot bi ga nekdo gonil. Kaj naredijo starši, kadar jim otrok pobegne naprej, gredo za njim? Prvi odcep v breg izpustim. Če je cesta dobra za Josa, bo tudi zame. Gaz se spremeni v trdno smučino. Pri kretnici smučarskih tirnic se odločim: zavil bom s ceste in Jos bo
moral za mano! Zakaj nisem zadovoljen, ker me že čaka pod večjim drevesom? O ti pes, spet si me prehitel z odločitvijo! Zadošča mu, da greva v isto smer, in že ga ni več. Dobra smučina se spremeni v slabo pasjo stečino. O Jos, ti
negazigatreba!
Zakaj se to dogaja prav meni? Bežno sem se spomnil dopoldanske misli, da bo izlet na Blegoš premalo naporen. Zdaj pa imam! Pasje sledi zavijejo strmo navzdol. Ni govora, da bi šel na Blegoš brez psa! Spodaj je za prečenje izbral manj zasnežen teren. Tako se sicer
divjad ne lovi, a Josa začnem klicati. Končno se od nekod prerine po snegu. Tega, kar sem pri otrocih spregledal, pri psu nisem mogel: po snegu se najraje valja na hrbtu. Ponovno sva uigran par. Imava celo enako dolge korake. A le krajši del potke, potem ga do koče nisem več videl.
Jos se je med tem spoprijateljil z zlatodlakim Samom. Kar ne bi šla narazen. Psu družba pomeni več kot Blegoš. Vpisala sva se že. Če ne greš naprej, bom moral prečrtati tvoj vpis! Takole govorjenje, kot bi šlo za otroka, pri psu ne zaleže. Mogoče bi morali tudi z otroki govoriti na drugačen način, manj zavajajoče. Si lump, veš! Enkrat Samov lastnik pomaga pospremiti Josa k meni, drugič ga midva počakava, da pride nazaj po svojega psa. V strmini se mu začne muditi in hitro izgine.
Zagledam ga pri bunkerju. S takim zanosom priteče navzdol, da ni bilo dvoma: je že bil na vrhu. Njegov pogled je povedal nekaj podobnega kot »zame je zgodba zaključena.« In že ga ni bilo več. Je mislil ujeti Sama? Nazaj grede sem se ustavil pri koči. Tako nenadoma, kot se je Niko pojavil, tako nenadno je po vpisu v zvezek izginil v mrak. Seveda ga ne bi mogel dohajati in tudi psa sem nehal loviti. Pogoltne me temna drča, ki je speljana po plazu. Od Kala navzdol se prekladam po mehki smučini. Zakaj sem v avtu pustil krplje? Zaradi Josa? Pes že ne more biti vsega kriv.
Idealne razmere
Kot vedno se me pes razveseli, a tudi vedno izgine kot kafra. Zato pa se pojavi domači maček Roki. Ni Rocky I ali II, ampak je to prijazen muc Roki Bolhica. Namenoma grem v drugo smer, kot je šel pes. Pol metra novega sipkega snega je bilo težko teptati s krpljami. Kaj zdaj? Dovolj sem pozen, da je po cesti nekdo na sveže potegnil smučino. Ko obrnem na smučarsko sled, po njej z veliko hitrostjo privihra nazaj pes. Si lovil turnega smučarja in je bil zate predaleč, hehe?
Smučesledec Jos zavije v graben. Sled smučke pušča neskvarjeno. Za njim dvojno sled dobro mečkam in jo ravnam v enojno. Delam na polno, njemu pa se komaj kaj udira. Vseeno ga držim na vidni razdalji. Pri koči gleda, kaj bom naredil. Na meni je vrsta pri vodstvu. Nekaj časa se nočem ozreti, kje je. Celo stečem po ravnem. Hitro začutim, kako mi od zadaj pohodi krplje. Pod bunkerjem me po celcu celo prehiti, vendar vseeno na vrh prideva skupaj.
Jos, greva dol. Kako skoči iz navidezno brezskrbnega postopanja po spihanem vrhu! V strmini je zoral snežno ledino naravnost navzdol, jaz pa za njim. Za hip ga ujamem na planem pred kočo in že ga vzame mrak. Jos, šel bom po električni trasi, ti pa kakorkoli hočeš in kjerkoli že si. Uigrane dvojice ne potrebujejo besed, da se sporazumejo. Bo z Josom enako? Globoki pasji odtisi vodijo v pravo smer! Čaka me pod drevesi na drugi strani ceste.
Priden!
Tudi navzdol ni lahko gaziti. Pes hoče biti ves čas prvi. Pri podrtem drevesu se premeteno loti zameta. V globokem snegu me končno spusti naprej. Vsaj malo lahko počije na mojih odtisih. V zadnji strmini naletiva na svežo človekovo gaz. Požene, jaz pa za njim. Moram mu pokazati, kaj zmorem! Le da sem na koncu popolnoma prepoten, on pa povsem suh. Tokrat so bile idealne razmere, kajti večino časa sva lahko šla skupaj.
Z razumom ni nič narobe – narobe je, da smo (skoraj) povsem pozabili na zavest, spomin in ljubezen srca, na večrazsežnostne oči svoje intuicije, na svojo sposobnost videti svet hkrati objektivno in subjektivno, na ustvarjalne in osvežujoče zmožnosti čustvenega sveta v nas in povsod okrog nas. Pozabili smo, da je narava živa, po svoje čuteča, misleča in sporazumevanja sposobna partnerica človeštva … Vse to lahko vemo, vendar dokler bomo ostali ukleti v ledeni oklep razuma kot edinega načina tu-biti, nam vse to čudovito vedenje ne bo pomagalo veliko. (Marko Pogačnik,
Meditacija meseca za marec 2010)
Iztok Snoj