Janez Pikon: Kovaški žebljiček (čežinar) hranim v spomin na planinsko kočo. Našel sem ga sredi petdesetih let prejšnjega stoletja nad planino na mestu, kjer je nekoč stala Mallnarjeva koča. 
Med poletnimi počitnicami sem več let preživel na planini Za Črno goro (Ravharski planini) in z zanimanjem opazoval vse, kar se je pod Črno goro dogajalo. Poslušal sem pripovedovati starejše, kakšno je bilo življenje na planini takrat, ko je malo manj kot 59 let nad njo še stala Mallnarjeva koča , ki je bila od otvoritve 27. julija 1885 do 6. februarja 1944 odprta in dobro obiskana, proti koncu vojne pa požgana. Minilo je dvanajst let od požiga, ko so sledi požgane koče že počasi izginjale. Večkrat sem »raziskoval« po okolici in na pogorišču, kjer je nekoč stala koča po naključju našel kovaški žebljiček, po domače čežinar. Očistil sem čežinar in še danes ga hranim v spomin na prelepe poletne mesce, ki sem jih kot otrok preživel na planini.
Najdeni čežinar ob koči leta 1957 med šolskimi počitnicami, Planina Za Črno goro (Rauharska planina, Mallnarjeva koča nad Rauharsko planino
Do leta 1894 so v naših gorah stale le tuje planinske koče. Leta 1862 je namreč nastala Avstrijska planinska zveza ÖAV, prva planinska organizacija v Evropi, leta 1869 pa še Nemška planinska zveza DAV. Leta 1874 sta se združili v Nemško in Avstrijsko planinsko zvezo DÖAV. Sprva so člani te zveze na našem ozemlju le občudovali lepote planinskega sveta, po letu 1890 pa so ob izdatni finančni pomoči Kranjske hranilnice začeli graditi nemške koče, na delovati in nemško označevati planinske poti. V kočah so imeli prednost nemški planinci.
Rauharska planina, ostanki Mallnarjeve koče, domačini z vasi Ravne
Leta 1869 je bil na Dunaju ustanovljen Slovencem prijaznejši Avstrijski turistovski klub ÖTK, ki je deloval v manjših krajih in spodbujal zanimanje za turizem v gorah. Do leta 1886 je na ozemlju današnje Slovenije nastalo šest sekcij kluba, na Hrvaškem pa dve.
Rauharska mladina pri Mallnarjevi koči v leto 1940, Rauharska planina v letu 1939, ostanki Mallnarjeve koče nad planino
Blejska sekcija tega kluba je leta 1885 na planini Za Črno goro pod Črno prstjo (domačini ji pravimo Rauharska planina) postavila kočo, imenovano Mallnerhütte. Na tej 1302 metrov visoki planini so pasli živino kmetje iz vasi Ravne nad Bohinjsko Bistrico, združeni v Ravharsko pašno skupnost. Glavni sponzor pri izgradnji koče je bil Blejski hotelir Jochsnn Mallner.
Planina Za Črno goro (Rauharska planina), 23. februsr 2009
Nemška družina Mallner se je na Bled preselila iz Ljubljane. V letih 1843 - 1845 je postavila enega prvih sodobnih hotelov na Bledu, leta 1859 pa je Andrej Mallner na mestu današnjega Hotela Park zgradil Hotel Mallner. Ko je Andrej Mallner postal upravitelj gozdov pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah, je s hotelirstvom nadaljeval njegov podjetni brat Jochann. Nekaj časa je bil celo blejski župan, več let član znane blejske Zdraviliške komisije in prvi načelnik novoustanovljenega gasilskega društva. Njegov hotel s čudovito lego skoraj tik ob obali jezera je imel štirideset sob, kavarno, čitalnico, sobo za igre, urejene vrtove in teraso nad jezerom. Na plošči na pročelju je pisalo, da je 13. julija 1883 v njem prebival sam cesar Franc Jožef.
Jochann Mallner je bil tudi zakupnik lovišča v Bohinju. Morda se mu je prav na njegovih lovskih poteh v Bohinjskih gorah utrnila misel, da na planini Za Črno goro postavi planinsko kočo. Odprli so jo 27. julija 1885. Stala ja na kotanjasti planini brez pravega razgleda. Imela je kamnite temelje, sicer je bila v celoti lesena. Le kakih sto metrov od nje izvira studenec. Okoli nje je bilo polno pastirskih staj, tako, da je bilo čez poletje življenje na planini zelo živahno.
S postavitvijo Mallnerjeve koče je naraslo zanimanje za obisk Bohinjskih gora, posebno Črne prsti in Rodice. Planinske poti še niso bile označene, vendar hoja ni bila težavna, saj je bilo povsod polno shojenih stez. Šele leta 1904 je Cerkljanska podružnica SPD markirala pot iz Podbrda na Črno prst, leta 1906 pa je SPD nadelalo pot s Črne prsti do Rodice.
Prostori v koči so bili klasično razporejeni, z verande, na kateri ni nikdar manjkalo teglcov z cvetjem, kar se lepo vidi s fotografije, je sledil krajši hodnik. Zahodno je bila jedilnica, na vzhodno stran hodnika pa kuhinja in ostali potrebni prostori, na koncu hodnika manjša ropotarnica. Spalnica ali spalnice so bile v zgornjem prostoru in razdeljene po dve tri ali štiri postelje, skupaj dvanajst ležišč. Povedali so mi, da je v koči in okoli nje vedno vladal popolni red in disciplina, odstopanja ni bilo.
Leta 1894 je SPD kot protiutež Mallnarjevi Nemški koči na sosednji planini Za Liscem postavilo prvo slovensko planinsko postojanko Orožnovo kočo.
Leta 1905, ob dvajsetletnici postavitve koče, smo celo v Planinskem vestniku zasledili drobno vest, da namerava ÖTK kočo popraviti.
Razpad Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni je prinesel velike spremembe tudi v DÖAV. Postojanke na našem ozemlju so na osnovi odredbe z dne 3. 12. 1918 prišle pod sekvester oziroma nadzor, nadzornik je bil Makso Hrovatin. Ob predaji 18. 4. 1919 je bilo ugotovljeno, da so skoraj vse koče v slabem stanju in popolnoma izropane. Sklenili so jih popraviti, vendar so kmalu uvideli nesmiselnost sklepa, saj DÖAV ni bil zmožen plačati popravil. Nadzornik je predlagal, da bi SPD vzelo koče v enoletno oskrbo, vendar SPD ni imelo denarja za takojšnje obnove. Po temeljitem premisleku je SPD predlagalo odkup koč. DÖAV ni imel drugega izhoda, kot, da je ponudbo sprejel. Vrhovna sekvestracijska oblast za Slovenijo je 7. 9. 1919 po odobritvi Ministrstva za trgovino in industrijo na osnovi ocenitve objektov in inventarja izdelala kupne pogodbe. SPD je koče prevzelo 15. 9. 1919. Kupnini za 13 planinskih koč je v celoti plačalo v gotovini do leta 1923. Edino Češko kočo je dobilo s prepustitvijo. Vse koče so poimenovali s Slovenskimi imeni.
Leta 1924 je SPD od ÖTK kupilo še stolp na Donački gori in Mallnarjevo kočo, ki jo je preimenovalo v Mallnarjevo kočo. V času odkupa je bila v izredno slabem stanju, tako, da jo je moralo SPD v naslednjem letu urediti popolnoma na novo.
Koča se je po prvi svetovni vojni znašla na robu krivično začrtane rapalske meje. Planinci so se morali prilagajati novim pravilom na obmejnem območju. Že leta 1921 jih je SPD opozarjalo na »nove granične čete,« ki so zatirale tihotapstvo. Leta 1922 je Pokrajinska uprava za Slovenijo dovoljevala obisk obmejnih krajev le s posebnimi izkaznicami, kar se je še zaostrilo po sprejetju »Sporazuma o turistovskem prometu v obmejnih pasovih,« ki je bil podpisan 20. julija 1925 v Nettunu. Sicer je zaživel šele leta 1930, dopolnjen z določbami jugoslovansko italijanske komisije v Opatiji.
Domačini iz krajev pod Črno prstjo in Koblo s primorske strani pravijo, da so graničarji tudi v času italijanske zasedbe dovolili mladini preko meje k Mallnarjevi koči, kjer je bil ob nedeljah pogosto ples. Srečevali so se z bohinjsko mladino in obujali spomine na »svobodne čase,« ko so se z vriski pozdravljali iz senožeti v senožet, ko so kosili in sušili travo do vrhov gora, po katerih je sedaj tekla meja. Pogosto so se tudi vojaki graničarji udeleževali teh veselic in se z mladino tudi fotografirali. Stari Bačarji so se spominjali koče: »Ja, ja tja smo hodili po vino.«
Leta 1923 smo v Planinskem vestniku zasledili hudomušen zapis vesele družbe z obiska v Mallnarjevi koči: »Luštno je bilo v prijazni sobici Mallnarjeve koče! Prišli so turisti Primorci čez italijansko mejo, mi pa od svoje strani. Veseli pozdravi, živi govori, živahno pripovedovanje, končno - kajpada - šaljivke! ...« Obiskovalci se zaradi slabega stanja koče, saj jo je SPD obnovilo šele leta 1925, niso kaj posebej obremenjevali, ker jim je prijetno druženje očitno pomenilo mnogo več.
Tudi po obnovi najbrž ni bilo v njej posebnega udobja, saj je Boris Zarnik v spisu »Prvič na Triglav« omenil, da so bili v koči leta 1928 leseni pogradi s trdimi žimnatimi blazinami in navadnimi konjskimi pokrivačami. Celo noč se je vrtel »kot prašiček na ražnju,« ker so ga zaradi trdega ležišča bolele vse kosti. Koča je imela dvanajst ležišč.
Leta 1930 je SPD izgubilo ugodnost polovičnih cen voznih kart za planince na železnici, pa tudi vozni redi vlakov za Bohinj in Kranjsko Goro so bili neugodni. Že sicer slabo obiskana Mallnarjeva koča je to izgubo še posebej občutila. Z velikimi napori je SPD le doseglo skupinske popuste na železnici in vožnjo turističnih vlakov še po 15. septembru.
Leta 1923 je bil gospodar Orožnove in Mallnarjeve koče Makso Horvatin, leta 1924 pa je prav tako v obeh kočah gospodaril Dominik Žvokelj. Leta 1933 je bila oskrbnica Metka Žen. Domačini z Bače pri Podbrdu pa pravijo, da je bila nekaj let oskrbnica in kuharica domačinka Štefanija Mavri-Enderlova.
Zaradi novonastale meje so leta 1928 v bližnji okolici Mallnarjeve koče zgradili novo pot od graničarske postaje po jugoslovanski strani na vrh Črne prsti. Leta 1930 so na novo markirali pot iz Bohinjske Bistrice do Mallnarjeve koče in Orožnove koče, ter postavili kažipotne tablice.
Po grebenih ob državni meji so leta 1933 prvič markirali planinsko pot od Krekove do Mallnarjeve koče. Na novo postavljeni Skalaški dom na Voglu je olajšal obhod celotnega venca Julijskih Alp od Triglava do Črne prsti in doprinesel nekaj več obiska tudi Mallnarjevi in Orožnovi koči.
Leta 1937 in 1938 je vojaška mejna uprava s strokovno in finančno pomočjo SPD gradila jahalno pot od Črne prsti do Sedmerih jezer, seveda v dovoljeni razdalji od državne meje.
Gradbeni nadzorni odbor, ustanovljen leta 1931 pri gradbenem odseku SPD, je leta 1934 ugotovil zelo slabo stanje Mallnarjeve koče. Večino lesa v spodnjem delu je namreč napadla goba. Zaradi majhnega zanimanja planincev za kočo so sklenili, da nove na tem mestu ne bodo gradili.
Letni dohodek v Mallnarjevi koči je bil majhen. Primerjava z dohodkom v Orožnovi koči:
leto 1931 - 160,50 DIN - v Orožnovi koči 1.526,50 DIN
leto 1933 - 141,25 DIN - v Orožnovi koči 544,40 DIN
leto 1934 - 479,10 DIN - v Orožnovi koči 1.155,95 DIN
Do leta 1926 je bila Mallnarjeva koča odprta od 28. junija so 1. septembra od leta 1927 do 1931 pa od 28. junija do 1. oktobra. Leta 1932 je SPD za vse koče potrdilo odprtost do konca oktobra, vsaj ob sobotah in nedeljah.
Na občinskem zboru za leto 1934 je SPD obravnavalo slab obisk v obrobnih kočah bohinjskega gorovja. »Nerazumljivo, kako planinci zanemarjajo te lepe planine« so zapisali. Orožnova koča je imela tega leta 290 obiskovalcev in je bila med kočami na 52. mestu, Mallnarjeva koča pa z 236 obiskovalci na 54. mestu.
Mallnarjevo kočo bi po vsej verjetnosti kmalu po letu 1934 zaprli, če ne bi tega leta SPD pričelo akcije vključevanja mladih v planinsko organizacijo. Pri Počitniški zvezi in pri Akademski počitniški zvezi v Ljubljani je doseglo ustanovitev posebnega planinskega odseka, ki je bil hkrati mladinski odsek SPD. Tako je v svoje vrste pridobilo dijake in študente. Vsak član je dobil izkaznico s plačilom članarine, pa je bil oproščen reševalnega prispevka in vstopnine v planinske koče. Prizadevno so v svoje vrste pridobivali tudi obrtno, trgovsko, delavsko in kmečko mladino. Članarino so porabili izključno za delovanje mladinskega odseka.
Na seji širšega osrednjega odbora SPD 2. aprila 1935 so med drugim sklenili, da bo SPD »prepustilo Krekovo kočo na Ratitovcu in Mallnarjevo kočo na Črni prsti pod Črno goro za počitniške kolonije članov mladinskega odseka.« Ne ve se ali so v Krekovi koči kolonije zaživele, Mallnarjeva koča pa je v prihodnjih poletjih oživela prav zaradi njih.
Že poleti 1935 je od 20. julija do 10. avgusta v njej bivala prva planinska počitniška kolonija pod vodstvom prizadevnega profesorja Svetozarja Jankoviča. Udeležilo se je je 25 mladincev starih od 10 do 21 let. Financirali so jo iz članarine mladinskega odseka. Denarno in s hrano jo je podprlo tudi SPD.
Življenje v koloniji je bilo bolj podobno vojaškemu kot planinskemu. Jutranje aktivnosti je v svojem dnevniku opisal eden od udeležencev: »Kakor bi trenil, smo na dano znamenje bili vsi na nogah in smo z brisačami v rokah tekli k bližnjemu studencu, kjer smo si s hladno planinsko vodico pregnali poslednje sledove spanca.« Zatem smo »v vojaškem paradnem koraku« odmarširali na bližnjo trato pred kočo, kjer smo pod vodstvom vodje izvajali proste vaje. Težko je popisati svečano razpoloženje, ki me je tedaj navdajalo. Kakor otroci solnca in zraka smo stali in globoko vdihovali zdravje in življenje! Končno smo dodobra zadihani posedli po obednici, to je zasedli smo tri mize pred kočo in prvikrat zajeli tečno planinsko hrano, toplo mleko in koruzne žgance'.
Zatem so zračili odeje in postiljali. Imeli so trojno dežurstvo: za molitev, za pospravljanje sob in za prenos hrane iz doline. Obvezno so morali prebirati planinsko literaturo in pisati dnevnike. Prav iz njih je razvidno, kakšno navdušenje nad planinstvom je živelo v teh mladeničih.
Namen kolonije je bil navdušiti mladino za planinarjenje, ob tem pa ji približati način dela planinske organizacije. Seznanjali so jo s planinsko floro in favno, učili so jo markirati planinske poti, nekatere poti so celo popravljali. Zanimiv je tudi ta zapis v PV leta 1937 (str.184): »Pri vsej planinski svobodi je bilo bivanje v koči sestavno, umno in vojaško disciplinirano, dnevni poslovnik točno po urah urejen, izleti natančno določeni. Poleg vznožja (jezero, Savica) in gorskega obližja so kolonisti prehodili obširno pogorje preko Komne - tudi po 12 ur hoda na dan - in dalje na vrh Triglava, ter nazaj čez Uskovnico. Kot - truda poln - »odmor« so v obliki tlake (»kuluka«) nadaljevali ves čas neposredno pot od Mallnarjeve koče do Orožnove koče.«
Po treh tednih so se udeleženci kolonije polni novih moči vračali v Ljubljano preko Ratitovca, Železnikov in Škofje Loke.
V SPD so bili s potekom kolonije zelo zadovoljni, zato so razmišljali, da bi naslednje leto pripravili kar tri. Vedno bolj so si želeli, da bi mladinski odsek ustanovili pri SPD.
Leta 1936 so od načrtovanih treh kolonij izvedli dve, obe v Mallnarjevi koči. Od 3. julija do 1. avgusta je v njej bivalo 26 fantov mladinskega odseka, od 1. do 21. avgusta pa 18 deklet pod vodstvom gospe Draganove. Leta 1937 je bila v Mallnarjevi koči ena planinska kolonija deklet od 11. julija do 1. avgusta, vodil jo je profesor Avsenak.
5. novembra 1937 je SPD-ju uspelo ustanoviti lasten mladinski odsek. V njegov upravni odbor je vsak od devetih ljubljanskih srednješolskih zavodov imenoval po enega ali dva profesorja. Predsednik je bil Pavel Kunaver.
Za leto 1938 ni podatka, ali so kolonijo v Mallnarjevi koči organizirali ali ne. Za leto 1939 pa obstaja zanosen zapis udeleženca planinske kolonije, dijaka bežigrajske gimnazije Viktorja Gregorača. V njem opisuje predvsem lepote narave in gora okrog Mallnarjeve koče, ter vtise s pohoda na Črno prst, Rodico in Vogel.
V Planinskem vestniku leta 1941 je v apelu »Ustanavljajte planinske mladinske krožke« Pavel Kunaver navedel, da ima odsek za dijaške kolonije na razpolago Mallnarjevo kočo pod Črno goro in Črno prstjo za približno 25 dijakov. To pomeni, da so kočo vsaj do tega leta uporabljali za organizacijo planinskih kolonij. Po vsej verjetnosti jih je prekinila šele druga svetovna vojna.
Čeprav je Ljubo Tiplič v »Poročilu SDP v borbi z okupatorjem,« objavljenem v Planinskem vestniku leta 1945 zapisal, da je bilo med drugo svetovno vojno v Bohinju razmeroma mirno, so njegove ugotovitve glede stanja planinskih koč v Bohinjskih gorah vendarle porazne. Vse še stoječe postojanke so bile izropane. Štiri koče so bile požgane, med njimi tudi Mallnarjeva koča 6. februarja 1944. Obnovljena ni bila nikoli več. Danes le še kamniti ostanki temeljev pričajo o njej. Med prebivalci Baške grape je ne pomni skoraj nihče več, v Bohinju pa še kdo potrdi: »Ja na Ravharski planini je stala nekoč Mallnarjeva koča.«
Dolinarjev stari ata mi je pripovedoval, da je bil v mlajših letih zaposlen pri Johannu Mallnarju in opravljal dolžnosti lovskega čuvaja v njegovem zakupljenem lovišču.
Zadnji oskrbnik Mallnarjeve koče je bil Smukavec Franc iz Bohinjske Bistrice, kasneje dolgoletni oskrbnik Koče dr. Janeza Mencingerja na Ravnah
Vir: Olga Zgaga v Planinskem vestniku v avgustu 2008 z naslovom »Na planini Za Črno goro je stala Mallnarjeva koča.«
Janez Pikon