Majda Gašperin: Veliki Babanski Škedenj - visoko nad dolino Soče
Komaj se je zdanilo, ko smo začeli in seveda takoj zgrešili stezico. Pa je bila čisto nasproti avta. Vsi še malo dremuckavi smo nadaljevali po poti in gledali kje je odcep. Zdelo se mi je, da bi bila lahko stezica, pa se oglasim. »Ne more biti vsaka vlaka pot,« me nahruli moški del ekipe. »Samo predlog je bil«, se branim.« »Le kaj si tečen,« se potegne zame sestra. Še dobro, da se je glavnemu zdelo nekam čudno. Kmalu je ugotovil, kje se je zapletlo.
Nekaj časa se vzpenjamo po stezici, ki kmalu preide v mulatjero. Markacij ni več, pričenja se brezpotje. Kako lepo. Občudujem svetlobo sončnih žarkov, ki so se prebijali skozi drevje. Ko pridemo iz gozda, se nam odpre čudovit razgled. Samotni dom Petra Skalarja in naprej proti Kaninu, vse tako blizu. Pod nami pa se vijuga Soča. Razbrazdane skale okoli nas dajejo vtis divjine. Vendar je občutek prijeten, razgledi pa enkratni. Ustavljam se, fotografiram in potem hitim za skupino, ki je vedno malo pred menoj. Ne ukvarjam se z brezpotjem, saj gre onim spredaj čisto dobro. Samo toliko pazim, da jih ne izgubim izpred oči, saj me včasih počakajo, če me predolgo ni.
Pot je zanimiva. Nekaj časa ne vidiš nič, pa si kmalu zopet na ostankih mulatjere. Tudi obrambni jarki so še vidni. Ko dohitim ostale, glavni ravno razlaga na kateri vrh gremo, na Veliki Babanski Škedenj. Kot velikanski zob se dviga proti nebu. Mnogi ga vidijo a ga ne poznajo dosti. Tudi obiska nima prav veliko.
Svet postaja vse bolj skalnat. Prehode iščemo med nametanimi skalami. Razveseliš se vsakega možica na poti, pa čeprav je čisto majhen.
Komaj verjamem, da smo že na vrhu. Bo že moralo biti, saj vidim majhen Aljažev stolp. Celo žig je v skrinjici, jaz pa brez knjižice. Se bomo pa samo vpisali, tudi to šteje. Kar nekam hitro smo prišli. Razgledi so božanski. Veliko gora mi je poznanih, kar nekaj poti že prehojenih. Škoda, da nimam daljnogleda s seboj. Sigurno bi se videl Žakeljnov bivak na zahodni triglavski planoti. Sedimo in občudujemo naravo, zelo daleč se vidi. Lep dan smo si izbrali, nobenih meglic, vse kot oprano. Mraz nas je spomnil, da že kar nekaj časa sedimo. Na polovici septembra smo. Na vrhovih se to že kar dobro čuti. Čeprav sije sonce, je veter že mrzel.
Sestopimo po isti poti. Ko pridemo pod preval poiščemo studenček. Bazenček je poln vode. Lepo je pokrit in obložen s kamni. Nadaljujemo pod stenami Malega Babanskega Škednja. Se mi je kar čudno zdelo, da se ne bi povzpeli še na tega. Tu je meni še lepše. Ozek grebenček, prehodi med skalami, vrh. Lepo, še lepši razgledi kot na Velikem Škednju. Samo oblike nima tako mogočne. Oba sta zelo lepa razglednika.
Spuščamo se ob možicih in iščemo prejšnjo pot. »Poglej nazaj,« mi reče sestra. Pa res, vrhove so v zelo kratkem času zagrnili oblaki. Kakor, da bi čakali, da odidemo iz gore. Saj v megli nimaš tam kaj iskati. Imeli smo srečo. »Ali veš zakaj so možici moškega spola,« vpraša glavni sestro. Ko je bila kar tiho ji odgovori kar sam: »Ker ženske niso sigurne, delajo preveč ovinkov …«
Pa smo jih ravno tako, skoraj bi prišli v dolino na drugem koncu. Še dobro, da glavni hitro opazi, da nekaj ni v redu. Meni je bilo vse enako kakor zjutraj. Ko se vzpenjaš, težko opazuješ še okoli sebe, kje hodiš. Posebno, če si zadnji v vrsti.
Bilo je lepo, pa srečno …
Majda Gašperin