Polet – Željko Kozinc: Šavnice, vzhodni del Menine planine s prostranim, čudovito razglednim Golim vrhom
Polet, četrtek, 8. marca 2007
Na svoji zemlji
Namig za izlet.
Šavnice, vzhodni del Menine planine s prostranim, čudovito razglednim Golim vrhom.
Malo stane, a veliko daje
To je Menina, boste dejali, kaj nismo tu že bili? Nič ne de. Verjetno ste bili le na zahodnem delu te velike planotaste gore, kajti izletniki se večinoma namenjajo v svet med Vivodnikom (1508 m), Špicem (1499) in Vetrnikom (1466). Tam je Menina najbolj meninasta, tam je tudi gostišče, kjer dobro kuhajo.
Velikanov ristanec
Lahko bi našteli še vsaj pet meninskih vrhov, pa ne bi prišli do Šavnic in Golega vrha na skrajnem vzhodu te skoraj 20 kilometrov dolge planine. Na tem koncu je Menina bolj zatišna, za ta del si je treba vzeti ves izletniški dan. Goli vrh na Šavnicah pa je tako gol, kot da bi se kakšen skrben planinski nadgospodar posebej potrudil, da bo odstranil vsako oviro za neomejen razgled po »polovici Slovenije«, če lahko s tema besedama spet malce površno označimo vseobsežnost pogleda, globino in daljavo savinjske, pohorske in posavske pokrajine. Vidita se celo Zagrebačka gora in za Snežnikom Risnjak, da ne bomo ostali samo pri Sloveniji.
Četudi je Goli vrh nižji od Vivodnika, je na Šavnicah od vseh vzpetin na Menini še najbolj podoben pravi apneniški gori, ki jih sicer lahko opazujemo v dolgi vrsti na severozahodni strani v bližnjih Kamniško-Savinjskih Alpah. S treh strani se Goli vrh spušča strmo navzdol, le šavniška stran, po kateri pridemo, je pohodniško prijazna, lagodna in sprehajalna. Vrh pa je pri tem širok in travnat, le skalne štrline molijo koničasto iz njegove gorske prerije kakor prikazni, kakor da jih je tja našpikal kakšen velikan.
Rojstni kraj oblakov
To je Menina, boste rekli, me ni na svetu, tako je lepo. Pesniškim dušam se bo zazdelo, da se jim nebo hoče usesti ne le v srca, ampak skoraj v naročje. Spomladi bo po ozelenelih tratah gnano od mehkega vetra kimalo v pozdrav na mirijade rožnatih telohov. Ponekod se boste ustavili tudi pred njivami gosto rastočih podleskov. Kar težko bo uiti strahu, kako dovolj previdno hoditi, da ne bi katerega pohodili. Videti je, kakor da bi nebo preselilo svojo zvezdno ozarjenost na trebuh teh materinskih Šavnic. Materinskih? Ker iz njih poganjajo oblaki. Od katerih je planinska ruša shlajena in ovlažena. Ponekod pa so Šavnice že te prve pomladne dni razrite od divjih prašičev, ki se hranijo s koreninicami. Od tega gora na svoji zeleni koži kaže črne rane.
Tisto leto, kadar so Šavnice dolgo zasnežene, je cvetja ponavadi več; poleti pa tudi sleča, košutnikov in brusnic, tja do oktobra. Letos, ko so bile zasnežene komaj za vzorec, je te dni teloha morda manj, a še zmeraj obilo. Nekateri obronki kar migetajo od vijoličnih cvetov. Zazdi se vam, kakor bi vam kimala sama sončeca.
Upajte na lepo vreme. Sicer pa vam tudi v slabem šavniška narava poklanja svoje zaklade, morda le kakšno malenkost, ki človeka osreči, morda le en presojen sončni žarek; ali pa nasmeh mimoidočega planinca, ki malo stane, a toliko daje.
Besedilo in foto Željko Kozinc
