Po veliki reklami za lepo goro, na katero v snegu še nisem šel.
Četrtkova zgodba
Mangrt
Kupola gorske katedrale
V teve Tedniku je Barbara goro imenovala zakleto. Saj ne more biti res… kako pa ona to ve? Še sam je ne poznam dobro. Na njej sem bil po spominu le trikrat. Po snegu še ne.
Reklama. Več dni zaporedoma sem spremljal dogajanja, povezana s kalvarijo dveh fantov, ki sta obtičala na vrhu gore. Podoba gore se je vtisnila v predstavo, nesreča fantov se je usedla na dušo. Verjetno ima intenzivno poročanje različnih medijev o istem dogodku enak učinek, kot jo ima predvajanje reklam. Spomnilo me je, da je to lep cilj in zaželel sem si nanj. Ne vem, kakšen učinek imajo pogosto medijsko spremljanje reševalnih akcij na človekovo podzavest. Kot bi poslušal reklame – pokličite reševalce, uporabite reševanje. Vredno si je vsakokrat reči, da tega reklamiranega artikla ne potrebujem… V sredo se odločim in v četrtek vstanem tri ure prej, kot sem vajen.
Tipanje. Igorju, gorskemu reševalcu iz Bovca, ki se redno javlja na spletu, pošljem elektronsko vprašanje: »Malo me vleče v vaš konec. Slišal sem za zanimiv greben, tam je menda kar nekaj lepih glav oz. vrhov, med Predelom in Mangrtom… Prosim pa za info, kako visoko je cesta proti Mangrtskem sedlu vozna oz. kopna. Jasno, to so samo ideje.« Prikrivam cilj, zato je zadnji stavek za kamuflažo, prikrivanje laži o izbranem cilju. Podrobno mi opiše vrhove od Predelskih glav dalje. Malo mi je nerodno, ker me je zanimala samo prevoznost ceste, on pa podrobno odgovarja na prvi del vprašanja. A tudi to mi bo prišlo prav enkrat.
Jasno nebo bi bilo dolgočasno. Gibanje zraka je mrzlo čutiti, ne samo videti
Mangrtska planina. Peljati se da višje, kot je napisal. Kasneje bom prebral na forumu PZS: »Do planine sem se peljal že v ponedeljek in odmetal plazove, tako, da je cesta prevozna, da je imel Iztok krajšo pot.« Hvala za prijetno presenečenje. Ob priložnosti ga bom vrnil. Lopa za pobiralce cestnine je prazna, vožnja naprej je zastonj, vendar se dlje peljati ne da. V dvojni vetrni jopi ni vroče. Veter je močnejši in hladnejši, kot sem znal razbrati iz vremenske napovedi. Vonj zraka je na začetku aprila še zimski. Krplje držijo na stari smučini nekoliko bolje. Mimo velike kamnite kupole zasveti prvi snop ostrejše sončne svetlobe. Le počasi izgubljam stik s planino v dolini.
Odvisniki vremenskih napovedi. Obsežna belina doline prevladuje nad oddaljeno modrino neba. Sušenje kosmov kondenziranih vodnih par pod Predelskimi glavami kaže sliko ugodnih vremenskih razmer. Pogosto poslušam vremenske napovedi. Če se danes kdo ne ravna po njih, velja za tepca. Najmanj za nevedneža, če ni spremljal kar največ prognoz različnih meteoroloških centrov. Večina se bo zaradi nenadejanega in močnega poslabšanja obrnila, naj bo vremenska napoved še tako dobra. Malokdo pa bo razumel človeka, ki je šel v gore kljub zelo slabi napovedi, a je imel vseeno lepo vreme. A napoved ni zapoved.
Ne Manj-grd, ampak Lepot (bolj-lep)!
Pospeševanje vtisov. Nenavadno ostro piha od zgoraj. Zazebe v globini ušesa. Dvojni trak pomaga, tudi roke imajo toplejše rokavice. Vetrni jopič je pokrit z anorakom. Sneg postane položnejši. Odločim, da se opremim v zavetju. Rdečkasta skala ne daje najboljšega kritja. Tudi tu zrak priteka zviška. S čevljev snamem plastični krpi in nataknem zobato kovino. Napihan sneg se noče zlahka stlačiti. Zračni vrtinec drobnih in mrzlih kristalov začenja polniti zorni kot. Prisluškujem tišini. Da bi zasledil kak ostanek misli dveh ljudi, če so ostale na gori. Veliko število ljudi je več dni zaporedoma usmerjalo svoje misli vrh gore. Kje so sedaj misli reševalcev, ki so se brezuspešno prebijali kvišku?
Razgledišče. Skalco ob Malem Rateškem Mangrtom določim za kratek počitek in skromno kosilo. Mljaskaje opazujem vztrajni zračni vrtinec. Vrh gore se mi začenja odmikati. Dol, dol, nosi veter podatke v obliki pršenja, ne prideš na vrh. Ignoriram ugotovitev, oprtam nahrbtnik se porinem v nedotaknjen sneg. Čutiti je, da se manj udira po hrbtu grebenčka napihanca. Obrni. Stopam v zračni vrtinec. Doma sem četrt za šalo, tričetrt zares v hlačni žep zatlačil listek z napisom varnost. Sneg se pod nogami začenja premikati. Sunkovito se odrinem navzgor z nogo, ki pa nima več prave opore.. Obstanem, obstane sneg. Ni videti kake poškodbe. Prednja zoba derez sta se lepo odbila od mišice meč. Hecen je tudi ta brc, ker se nimam za nerodo.
Na poti h gori
Spoznanja. Obrni, si govorim med zajemanjem zraka. Pod pragom, čez katerega se poleti pride na italijansko stran, mi je popolnoma jasno (brez oblačka na nebu), da moram obrniti. Vem, da se gre tu čez, pa ne deluje prehodno. Sestop bo naporen, ohrani vsaj malo moči. Hvala; od koderkoli je prišla informacija. Iz mene, seveda; samo če jo znam slišati. Na sedlu opazim, da je vrtinec izginil. Nižje se sneg ob sestopu udira kljub krpljam. Na tleh predora so debeli kosi ledu padlih sveč. V stari smučini so sveže živalske stopinje. Razmišljam, katera žival bi imela taco veliko za stisnjeno človeško pest, s kremplji. Po stotih korakih sklanem - to je bil verjetno kak pes. Še bolj se prepričan, ko najdem svežo smučino. Med vožnjo se ustavim ob Jezernici. Obrušene skale med prodom žarijo v toplih barvah.
Podobnih idej. V poročilu GRS Bovec preberem, da sta naslednji dan dva gorska reševalca uspešno prišla na vrh. Igorju takoj pišem: »… Videl sem, da vrh tisti dan zame niti ni več opcija in raje obrnil. Ena od pomanjkljivosti, če si pozimi sam v gorah, da vseskozi sam gaziš… V dolini mi ni ostalo nič rezerve v energiji, tako da bi bila vsaka druga odločitev lahko celo slaba. Dan in izlet je bil vseeno prekrasen, niti najmanj mi ni žal zanj. Mangrt je krasna gora, nič zakleta kot je omenila Jermanova. Glavni razlog, da me je tokrat vleklo tja. Najti način, da se jo odklene in vama je to uspelo.« Tudi onadva sta svoj vzpon načrtovala v sredo.
Napihan sneg ima drugačno obliko glave kot njegova senca
Splet informacij. Dokončala sta prvotni načrt vzpona na vrh in sporočila, da se na goro sedaj da priti. Na velikonočni ponedeljek je šlo na Mangrt vsaj dvajset ljudi. Tudi po spomine umrlih dveh, za zaznavo njunega duhá, kolikor se ga je še dalo zaznati na gori. V poročilu med drugim preberem: »Reševalci postaje GRS Bovec bodo glede na snežne razmere tedensko opravljali vzpone na Mangart v manjših skupinah in iskali pogrešanega.« Zakaj za začetek ne bodo iskali pod goro? Gora zares privlačuje. Tudi sam bom tedensko, če bo vreme dopuščalo, poskušal priti na vrh!