Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tam, kjer se začno Karnijske Alpe na vzhodu spogledovati z najbolj zahodnimi rastišči Karavank, nad Trbižem in Ukvami v Kanalski dolini in nad Bistrico na Zilji ter Blačami in Zahomcem v Ziljski dolini, ...
... stoji v mejnem grebenu med Avstrijo in Italijo zaobljeno sleme, ki se s svojimi prikupnimi golimi temeni komaj kje dvigne med dvatisočake in se spogleda s pravim karnijskim visokogorjem šele nad smučarsko znamenitimi Mokrinami. To vzhodno pogorje in podnožje Karnijskih gora vsaj sem ter tja še diha po slovensko, predvsem po koroško, naj bo med bistriškimi in zahomškimi rojaki ob Zilji, kjer so rasli rodovi Jarnikov, Zwittrov in Grafenauerjev, ali pa na jugu, v Kanalski dolini z Dolharji na Trbižu, z Venosiji v Žabnicah in Garjupi v Ukvah. Naj bo tudi vsak naš obisk teh vznemirljivo lepih krajev in gora znak podpore tistim, ki v tem germanskem in romanskem morju še skušajo vztrajati pri svojem jeziku in izročilu.
Marija Snežna (Bistriška planina, 1750 m)
Marija Snežna na Bistriški planini. Na obzorju Zahodni Julijci. Foto: Mitja Košir
Pod najvzhodnejšo karnijsko goro, segajočo dva kilometra visoko in s slovenskim imenom, ki se ga niso lotili prevajati ne Italijani in ne Nemci in se zadovoljili zgolj s svojo transkripcijo, pod Ojstrnikom (M. Osternig, 2052 m), leži prelepa, prostrana planina, Bistriška (Alpe Bistrizza, Feistritzer Alm) imenovana, po mestecu Bistrici spodaj na severu, v Ziljski dolini. Na njenem južnem robu, od koder se preko globokega sedla Pleče (Sella Pleccia, 1616 m) že spogleduje z bližnjim kopastim vrhom Zahomcem (Monte Acomizza, Schönwipfel, 1813 m), ki se košati na južnem obzorju, preko ramen pa mu pogledujejo visoki vrhovi Julijcev, vsa njihova mogočnost, od Triglava do Montaža, stoji kapelica Marije Snežne (Madonna della Neve, Maria Schnee), vsa majhna v svojem skromnem veličastju, skladno zlita z okoljem, v navdih slehernemu krajinskemu arhitektu, ki z vsem, kar je v njej in ob njej zgovorno pripoveduje večno zgodbo o neusahljivem zaupanju ljudi v Marijino svetniško dobroto.
Ziljani so s severa visoko pod Bistriško planino speljali gozdno cesto in s tem samo planino in Ojstrnik nad njo ponižali v nekakšen poldnevni izletniški cilj, zato bo gorniškemu srcu bolj ljubo potovanje k Mariji Snežni in Ojstrniku nad njo z juga.
Iz Ukev (Ugovizza, 771 m) v Kanalski dolini zavijemo po stranski cesti proti severu, v sotesko potoka Ukve, in se zapeljemo do koče Nordio Deffar (1186 m). Od tod je najenostavneje vzeti pot pod noge po novi makadamski cesti (zaprti za javni promet) in se po njej povzpeti visoko pod sedlo Lom in od tam slediti kažipotom in rdeče belim znamenjem po lepo speljani, udobni stezici na Bistriško planino in k Mariji Snežni.
Morda vas bo zamikal zaobljeni vrh Ojstrnika tik nad planino. Vzpon nanj, ki ga ni za več kot uro hoda, ni nikakršna uganka, saj vodi tja dobro vidna steza, speljana v ključih po širnih travnatih pobočjih. Sam vrh je seveda prvovrsten razgledni balkon. Obzorja se širijo na vse strani neba. Na vzhodu h Karavankam in Vzhodnim Julijcem, na jug k Zahodnim z Višem in Montažem v vsej njuni kraljevski veličini, na zahod k osrednjim Karnijskim Alpam in k Dolomitom tam zadaj, na severu pa k bližnjim vrhovom Ziljskih Alp z Dobračem in k belim vrhovom Visokih Tur z Velikim Klekom daleč na obzorju.
Da se boste bolje znašli v tem razgibanem pogorju, poglejte na zemljevid Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000, več tehtnih napotkov pa boste našli v knjigah Andreja Mašere Čudovite Alpe (PZS, 2006) ter Andreja in Urške Stritar Karnijska potepanja (Kibuba, 2006).
Mitja Košir