Vodnik po zaledenelih slapovih: 289 v Italiji, 106 v Franciji, 85 v Švici, 54 v Avstriji in kar 59 (po zaslugi Petra Podgornika) v Sloveniji
Mario Sertori
ALPINE ICE
Prima edizione Gennaio 2009
ISBN 978-88-87890-70-9
Copyright © 2009 VERSANTE SUD Milano
I diritti di traduzione, di memorizzazione elettronica, di riproduzione e di adattamento, totale o parziale, con gualsiasi mezzo, sono riservati per tutti i Paesi.
Copertina: Giuliano Bordoni su C; Cozz – Livigno (foto G. Bordoni)
Testi: Mario Sertori
Impaginazione: Michela Gianoli www.zigote.it
Cartine: Chiara Benedetto
Simbologia: Chiara Benedetto
Stampa; Monotipia Cremonese (CR)
Na trgu se je pojavil nov, odlično pripravljen vodnik po zaledenelih slapovih, ki zajema celoten alpski lok in podaja opise šeststotih slapov različnih težavnosti, od lažjih do ekstremno zahtevnih. Vodnik je pripravil in uredil Mario Sertori, ki je tudi sam plezalec te zadnji čas priljubljene zvrsti alpinizma. Vodnik podaja strnjene, vendar natančne opise smeri, veliko pozornosti namenja oznakam težavnosti in opisu razmer, ki pri lednih slapovih pomembno vplivajo na varnost plezanja. Celoten vodnik sicer manjšega formata (A5) v mehki vezavi, da ga je moč nositi v nahrbtniku, obsega skoraj 450 strani in je bogato opremljen s fotografijami, saj ima skoraj vsak ledeni slap tudi svoj fotografski posnetek. Nekatere podobe so resnično izjemne in kažejo na vrhunski in očarljivi razmah te dejavnosti v zadnjih petindvajsetih letih. Vodnik je najbrž prvi tovrstni žanrski prikaz, saj zajema izključno plezanje po slapovih. Primerjamo ga lahko z dobrim in informativno bogatim vodnikom, ki ga je na Slovenskem pred leti (1995) pripravil Grega Kresal, Zimski vzponi, Julijske Alpe.
Sertorijev vodnik Alpine Ice zajema celotne Alpe, posnetki v njem pa so večinoma barvni. Avtor je knjigo začel pripravljati leta 2006, po dvajsetletni izkušnji plezanja in spoznavanja lednih slapov. Pri celovitem pregledu in zbiranju podatkov mu je pomagalo pet sourednikov, ki so vsi vrhunski evropski ice-climberji, za vodnik pa so pripravili izbor in opise slapov po državah, ki jih prekriva alpski lok: Patrick Gabarrou (Francija), Ueli Steck (Švica), Ezio Marlier (Italija), Beat Kammerlander (Avstrija) in Peter Podgornik (Slovenija). Z vsakim od njih je avtor pripravil kratek pogovor, ki se dotika te zvrsti plezanja, od začetkov konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, pa do posebnosti in novih možnosti. Od vsakega je podan tudi kratek opis življenja in pomembni vzponi v gorah. Sourednikom so pri nabiranju informacij pomagali mnogi drugi sodelavci, tudi iz Slovenije jih je kar nekaj, ki so v obliki zahvale imenovani v kolofonu na začetku knjige. Petru Podgorniku se lahko zahvalimo, da je aktivno pristopil k pripravi te knjige in podal veliko izčrpnih in pomembnih informacij o ledenih slapovih v Sloveniji. Po lepoti, drznosti in zahtevnosti se ti enakovredno merijo z velikimi lednimi slapovi drugod v Alpah. Petrov prispevek je v italijanščino dobro prevedla Magda Vremec Ragusi.
Knjiga ima tudi posvetilo, namenjeno lednim plezalcem, ki so raziskovali nove prostore, se vzpenjali po neznanih smereh in spodbudili razvoj te očarljive dejavnosti: Giancarlo Grassi, Andreas Orgler, Godefroy Perroux, Xavier Bongard, Pavel Podgornik, kot vsem, ki so podobno kot oni pokazali novo pot v lednem plezanju.
Ledeni slap je magični svet. Razvoj opreme je v zadnjih letih zelo napredoval in omogoča premagovanje težav in prehodov, ki so na meji verjetnega ali realnega sploh. V ledenih slapovih se prepletajo izjemne podobe barv, svetloba in kristalne oblike. Hkrati pa nas pritegne prav njihova kratkotrajnost in minljivost. Ledni slapovi so nepredvidljivi ljubimci. Nikoli niso povsem enaki. Nanje pogosto dolgo čakamo, da se bo slap pojavil v pravi obliki. Takrat moramo biti ob pravem času na pravem mestu. Le tako ga spoznamo.
Nekaj uvodnih besed je napisal urednik revije Vertical Magazine Claude Gardien. Plezanje po ledenih slapovih je danes uveljavljena dejavnost, ki je skoraj obvezna za vsakega alpinista. Kot posebna oblika lednega plezanja pa se je razvilo ne dolgo od tega. Zimski vzponi po grapah in ozebnikih so konec sedemdesetih prešli k iskanju prehodov preko lednih slapov, ki so svojo pionirsko dobo, tudi na Slovenskem, dočakali v osemdesetih letih. Sredi devetdesetih pa se je, tudi po zaslugi boljše opreme, razvilo kombinirano plezanje po ledu in skali, ki sega na krajših razdaljah do skrajnih težav, t.i. dry tooling.
Podati vsebinski pregled vseh 600 smeri je nemogoče. Za splošni vtis povejmo, da je vodnik razdeljen po državah, ki zajemajo alpski lok. V vsaki državi so zajeta posamezna področja, ki so navadno imenovana po dolinah, ali pomembni gori tistega območja, znotraj njega pa so navedeni izbrani slapovi, njihovi opisi, težavnosti, prvopristopniki in fotografske slike. Francoski del podaja pregled enajstih področij, od dolin južno od Grenobla (Vallon du Fournel, idr.) do Vallon de Sales in slapov pri Chamonixu na področju Argentiere. Francoski del izjemoma prinaša tudi opise slapov v okrožju Gavarnie, to je južno od mesteca Lourdes v francoskih Pirenejih, ki je tako v vodniku edino izven alpsko področje. Tam so namreč zanimivi slapovi, med drugim tudi najvišji padec vode v Evropi in eden največjih na svetu, po katerem vodi smer Overdose.
Švicarski del zajema deset področij, od vzhodne strani Mont Blanca do slapov v dolinah Pontresina in Val Poschiavo v jugo vzhodni Švici. Avstrijski del je najbolj skromen in zajema šest področij in kakih petdeset slapov, večinoma v dolinah Brandnertal, Inntal, Renkfalle, Kaunertal in Stubaital, vse v zahodnem delu Avstrije, južno in zahodno od Innsbrucka. Italijanski del je najobsežnejši in se deli na zahodne, centralne in vzhodne Alpe. Zajeti so mnogi slapovi v dolinah južno od Suse in v sami Val di Susa, v pokrajini Aoste, izjemne ledne smeri v Cogne, Valsarenche, Val di Rhemes, Valdigne, Valpelline, Valtournenche in drugje. Centralne Alpe prinašajo opis slapov v Val Brembana, Val Sangiacomo, Val Masino in drugih dolinah, nekje na področju med mesti Trento in Bergamo. V razdelek vzhodnih Alp pa sodijo področja Dolomitov in zahodnih Julijcev. Vodnik prinaša več slapov v skupinah Catinaccio, Vallunga (vzporedna z Val Gardeno), kjer je nekaj izjemnih slapov (npr. Yosemite Ice Fall), Val Lasties (med Piz Ciavazes in Sass Pordoi), območje Colfosco, nekatere bližnje doline, nekaj slapov pri mestecu Sappada v Karnijskih Alpah, pa tudi slapovi v Mrzlih vodah pri Trbižu, in sicer v ostenju Visoke Police (Cima delle Cengie) ter dva slapova v severnem ostenju Mangarta nad Belopeškimi jezeri.
Slovenski del, ki ga je pripravil Peter Podgornik, je prikazan strnjeno, vendar dovolj izčrpno, celovito in smiselno. Opisanih je ok. šestdeset slapov, ki so razvrščeni po dolinah, kjer se nahajajo: Loška Koritnica z dolino Možnice in slapom Boka pri Bovcu, Trenta, Krnica s slapovi pod Prisojnikom, Planica in Tamar, Zg. Savska dolina (Beli potok, Martuljek, Vrata), Kamniško – Savinjske Alpe (Ravenska in Makekova Kočna), ter sedmo področje Zg. Savinjske doline, kjer so podani opisi mnogih slapov v Robanovem kotu ter na obeh straneh Logarske doline, vzhodni in zahodni. Pregled plezalnih vzponov po ledenih slapovih v slovenskih Alpah vključuje pomembne podvige iz prve pionirske dobe, ko so bili preplezani slapovi, ki so danes postali že nekakšna klasika, na primer slap Lucifer, slapovi v Tamarju, izjemni Peričnik v Vratih, mogočni Zeleni slapovi v Loški steni ali prav tako drzni pionirski vzpon Beli trak, ki sta ga opravila brata Podgornik v Vršacu pozimi leta 1981. To je bilo, zdaj lahko rečemo, prelomno leto za ledne slapove na Slovenskem. Zabeleženi so tudi slapovi Skočniki v tesneh Belega potoka, Sinji slap nad Jezerskim in zahtevni slap Čaša v Logarski dolini. Ob teh so opisani slapovi, ki so bili preplezani pozneje in izstopajo po težavnosti ali zanimivosti, med njimi tudi izjemni kombinirani podvigi, ki so jih sredi devetdesetih let opravili Grega Kresal, Marko Čar, Slavko Svetičič, Peter Mežnar, brata Grudnik in drugi. Gre za vzpone, ki so enakovredno primerljivi z najbolj ekstremnimi lednimi vzponi v Alpah. Podani pa so tudi opisi tistih izjemnih podvigov, ki segajo na sam rob izvedljivega, kot so vzponi po slapovih v steni Bavha (Loška stena), Psihoanaliza, Psihoterapija direkt – Slap za Slavca in Desni Čljovc. Pa slap Lambada v Prisojniku, ki navadno solidno pomrzne in ga je prvi preplezal v solo vzponu Matjaž Ravhekar leta 1991. Pa slap Boka, ki redko dobro zamrzne in sta ga prva zmogla S. Svetičič in S. Černilogar leta 1993. Med tovrstne izjemne vzpone sodi tudi slap Čedca na Jezerskem, ki je bil med najvišjimi na Slovenskem in od katerih je levega (Leva Čedca), v solo vzponu zmogel Jože Povšnar leta 1985. Slednji ni bil nikoli ponovljen.
Vodnik Alpine Ice ni le koristen in uporaben pri načrtovanju vzponov v ledenih slapovih. Poleg informacij ga krasijo odlični posnetki, hkrati pa živahno ponazarja, kako si alpinistična in plezalna dejavnost vztrajno išče novih smeri in izrazov, ki se nepoučenemu zdijo že onkraj uresničljivega. Osnovni vzgib plezanja po kristalnih ledenih cvetovih pa navzlic težavam in nevarnosti ostaja veselje do tega izjemnega gibanja v vertikalnem svetu in njegove lepote. Vseh pet alpskih držav se enakovredno postavlja na vrh te osupljive dejavnosti. Na zadnji platnici lahko preberemo: »Dobro vemo, da se naša duša ne bi mogla preseliti v kraje, od koder ne bi mogli videti (ali v daljavi slutiti, dodajmo!) Mont Blanca, kjer ljudje, ki jih srečujemo, ničesar ne vedo o težavah v gorah in kjer se zdi plezanje na zasnežene vrhove odvečni trud.«
Pripravil Igor Škamperle