Polet/Delo - Franci Ekar: Matija Horvat - zdravnik, planinec, alpinist, turni smučar, vsestranski športni navdušenec, gorski reševalec, član PD Kranja in član postaje in društva GRS Kranj.
V devetinsedemdesetem letu starosti nas je nepričakovano zapustil zdravnik, akademik, redni in zaslužni profesor, prodekan na Medicinski fakulteti v Ljubljani, utemeljitelj intenzivne interne medicine v Sloveniji in dolgoletni predstojnik centra za intenzivno interno medicino. Bil je tudi zaslužni profesor Medicinske fakultete Maribor, dolgoletni aktivni član in predsednik častnega Združenja kardiologov Slovenije, predsednik sveta za izobraževanje zdravnikov Zdravniške zbornice Slovenije, redni član Akademije znanosti in umetnosti Slovenije - akad. prof. dr. Matija Horvat. Leta 1988 je postal tudi član Newyorške akademije znanosti .
Ko smo dobili vest, da je preminil naš gorski prijatelj in tovariš Matija Horvat – Matiček, nas je to sporočilo globoko pretreslo, saj smo bili trdno prepričani, da bo Matija z nami in med nami »večno«.
Rodil se je leta 1935 v Škofji Loki in diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani 1959. Leta 1961 se zaposlil v Zdravstvenemu Kranj in od leta 1966 v bolnišnici TBC na Golniku. Od l. 1969 dalje pa je bil zaposlen na Medicinski fakulteti v Ljubljani in Kliničnem centru Ljubljana.
V vrste planincev, v Planinsko društvo Kranj se je včlanil v letu 1965 in v postajo Gorsko reševalne službe Kranj naslednje leto 1966, ko je tudi že izpolnil klasični program usposabljanja za gorskega reševalca. Postal je najbolj srčen hribovec in odličen planinski, gorsko reševalni zdravnik, razumljiv predavatelj medicinske teorije in praktikuma, kako naj na najbolj preprost, zanesljiv in učinkovit način delujemo, kot »laiki« v primeru nesreče in nudenju prve pomoči človeku na gori. Za predavanja v okviru programov planinsko - gorsko reševalnega usposabljanja s področij nudenja gorske prve pomoči in preventivnih napotkov je bil Matija najbolj iskani zdravnik med mladimi in starejšimi planinci. Njegova preprosta in izjemno bogato strokovno učinkovita odprta beseda in retorika je vedno dosegla namen in cilj. Matijeva skromnost, preprostost, odprtost in dostopnost v vsakem trenutku, so bile nepisane vrednote in danosti, da si je vsakdo želel v kar največjem obsegu sprejemati njegove posredovane vsebine in napotke, kako človeku v stiski pomagati in tudi kako preventivno delovati, da se nesreče izognemo.
Matija pa je tudi vedno iskal in raziskoval notranja čustva človeka in filozofije himalajskih gorskih božanstev. Zatorej ni naključje, da sta si bila z Nejcem Zaplotnikom, prvim slovenskim zmagovalcem in osvojiteljem najvišje točke »modrega planeta« Zemlje, vedno v dopolnjevanju dialogov v neposredni navezi in bližini, ko sta raziskovala poti, cilje in vsebine življenja, njih radosti, veselja in strasti. In prav gorah v zasneženih strminah, grebenih, skalnih vertikalah in dišečih rožnatih planinskih poljanah je Matija ohranjal vsestranski svoj elan in dobival nove energetske naboje za nadaljnje delo in poslanstva »dobrega« dajanje in nudenje pomoči človeku v stiski, strahu in enako v prizadevanjih za podaljševanje človekove življenjske poti. Matija je bil človek, ki ni poznal selekcije, razvrščanja ljudi med revnimi in bogatimi, uglednimi in povprečnimi, sposobnimi in neiznajdljivimi; na vsak klic in apel po medicinski pomoči se je brez pogojev in plačila z izjemno zavzetostjo skrbnostjo odzval in zavzel.
Matija se je vseskozi prizadeval kako občutiti, skrivnosti »zemeljske« tajne v viharjih oceanov, Hemingwayeve Črne celine, med himalajskimi šerpami, Indijanci v Andih in jih doživeti na najbolj pustolovski način, tudi Ameriko od vzhoda do skrajnega zahoda »Doline smrti«. Prav v teh ekstremnih situacijah in doživetjih se je srečeval sam s seboj tudi v boju, kako zmagati in preživeti. Vedno je želel ostati na« poti » kajti ne malokrat nam je sporočil, da ko prideš na »cilj« in razkriješ skrivnost, izgubiš vrednote »upanja«.
Matija je prvič odšel kot član in zdravnik prve slovenske alpinistične odprave 1972 »Mawenzi« - Kibo v Afriko, ki je uspešno opravila svoj namen in uspela s preplezanjem nove prvenstvene slovensko-kranjske smeri v Vzhodnem ostenju Mawenzija. V letu 1975 je bil vodja alpinistične odprave PZS Kavkaz, član odprave Andi 1979 in 1996, član himalajske odprave PZS in ekspedicijski zdravnik Lhotse 1981; predavatelj in inštruktor na šoli za gorske vodnike Nepal 1990; leta 2003 Ruwenzori – Afrika.
Bil je tudi maratonski tekač, udeleženec 18 maratonskih tekov in postal l. 1982 slovenski veteranski maratonski prvak . Na Havajih, svetovnem prvenstvu je dosegel tretje mesto. In enako je dvakrat zmagal na švicarskih maratonih. Matijeva posebnost so bila tudi »triatlonska tekmovanja«, smučarsko - tekaška tekmovanja.
Za njegovo osebno sprostitev, za telo in dušo pa je Matija redno in vseskozi skrbel tako, da je opravil letno turno smučarske ture v krnskem pogorju, triglavske spuste, Kotovo sedlo, kalški Greben. V poletjih se je predajal klasičnim srednje zahtevnim plezalnim vzponom v Steni, Jalovcu, Špiku, …
Matija, kot velik, preprost svetovljan in plemenit slovenski domoljub, je svoje znanje, strokovnost in doktrine pridobival, preverjal in dopolnjeval v svetu in te dobrine, nova znanja nesebično z vso vnemo prinašal v Slovenijo, slovenski medicini in družbi. Je prejemnik nagrad in priznanj: v letih 1986 in 1989 sta mu bili dodeljeni nagradi sklada Borisa Kidriča. Leta 2005 Medicinska fakulteta podeli »Tavčarjevo priznanje«; in v letu 2010 Matiji Horvatu Zdravniška zbornica Slovenije dodeli »Hipokratovo priznanje«. Ko smo se poslavljali v Ljubljani in zadnjič poslovili od prof. dr. Matije Horvata, od tako mogočne slovenske osebnosti priznane z najvišjo avtoriteto v svetu in doma, pa se je nehote odprlo, vrinilo vprašanje ali slovenska državno politična in prestolnična priznanja in odlikovanja, niso namenjena za tako zaslužne osebnosti in humaniste, kot je bil Matija Horvat.