Pod vzhodnimi stenami Mrzle gore je naravna znamenitost: Škaf. To je globoka izjedena vdolbina v snegu pod skalno strmino, podobna škafu. Tod se zadržuje sneg tudi poleti. Pogled na »vodno delo« dne 1. maja 2008
Ob vhodu v Matkov kot je kraj, ki se imenuje Jezero. V tem kraju je skalnat grič, ki se imenuje Ribča peč. Potok pa, ki teče iz Matkovega skozi Jezero ter se pri Romavhovcu izliva v Savinjo, se imenuje Jezera. Ta imena spominjajo na jezero, ki je po starem ljudskem izročilu in po geoloških raziskovanjih nekdaj res obstajalo.
Pod Puščavniško zijalko, kjer je zdaj hudourniška pregrada, je stala visoka skalna stena in tvorila zvezo med Klemenčjo pečjo in Orlovcem. Za to steno je ležalo jezero, ki je moralo biti kar precej veliko in globoko, ker je baje Ribča peč iz njega gledala kot majhen otok. Na Ribči peči so zabiti klini za privezovanje čolnov. Tu so ribiči sušili mreže po končanem lovu.
Stara bajka pripoveduje, da je ajdovska deklica velikanka stala z eno nogo na Ribči, z drugo pa na Klemenčji peči, ko je v jezeru prala. V primeri s to velikanko je bila druga ajdovska deklica - znamenita Igla cesti Luče-Solčava - pritlikava.
V tem jezeru je živel zmaj, pred katerim so imeli ribiči velik strah. Saj je vsak njegov gib v globini jezera pomenil zanje nevarnost, da prevrne čolne. Če je priplaval na površje in udaril z repom po vodi je nastal vihar, da je padalo drevje daleč okoli. Gorje človeku in živali, kadar se je zmaj odpravil na suho iskat hrane! Vse je bežalo pred njim, vse drevje se je prigibalo za njim in ga hotelo pobiti s svojimi vrhovi. Ubiti ga ni moglo drugega kakor macesen s sedmimi vrhi, a teh se je zmaj izogibal. Tako je prišel zmeraj srečno nazaj v jezero.
Ta zmaj je pričel pod Puščavniško zijalko glodati steno, ki je zadrževala jezero. Glodal in kljuval jo je tako dolgo, da jo je preglodal. Takrat je voda iz jezera iztekla in odnesla zmaja s seboj. Nastala je povodenj, tako velika, da je segla do solčavske cerkve, kjer je pred cerkvenimi vrati pustila zibelko. Tudi na Ljubnem je ta povodenj segla tako visoko, da je na mestu, kjer je zdaj župnijska cerkev, pustila kip sv. Elizabete. Ko so Ljubenci našli ta kip, jim je kip spregovoril: »Po vodi sem priplavala, po vodi bom odplavala, do takrat me pa vzemite pod streho.« Ta pripovest je med Ljubenci še dobro znana.
Po pripovedovanju starih se je v Ribči peči še dolgo poznalo, kako visoko je segla voda jezera. Rajni Martinčev Janez, brat na Ruskem umrlega profesorja Božidarja Štiftarja, je pripovedoval, da je še vedel za mesto v peči, kjer je bila v skalo vsekana letnica, kdaj je baje jezero izteklo. Škoda, da tega mesta ni mogel več pokazati! Umrl je za časa prve svetovne, star nad devetdeset let.
Nekaj resnice, nekaj pa bajke.
Jože Vršnik - Robanov, Jezero v Matkovem kotu, Planinski vestnik 1-1956
Snega je letos nekaj več kot lani ob takšnem času in naravni proces nastajanja Škafa je šele na začetku.
Pred letom > G-L: Razmere : Matkov kot - Škaf
Pri Škafu in pod njim je zaradi zapadnega kamenja priporočljiva čelada na glavi in na snežišču cepin v rokah.
Pripravil in dodal fotografije: Boris Štupar