Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Vzhodni del dolge verige Spodnjih Bohinjskih gora na Raskovcu, z juga še vedno robatem in s pravcato steno spodjedenem na severu, začenja zgubljati resnobni obraz, s kakršnim se postavljajo gore tega grebena na zahodu, okrog Vrha nad Škrbino, Podrte gore in Tolminskega Kuka, ...
... pridobiva pa na svojem ljubeznivem značaju, ki od obiskovalca ne terja predvsem trdnega gorniškega značaja, ampak radodarno sega v roke tudi k zmernosti v gorah in življenju naravnani duši, zaverovani bolj v čutenja vsakršnih lepot naokrog in v sebi sami kot pa v sijaj zmagoslavij na prepadnih grebenih in v divjih stenah. Ta gorski svet med Raskovcem in Črno prstjo je kot darilo vsemogočne naravne previdnosti tistim, ki jim je veliko do razgledov po širnih obzorjih, do sproščenega gibanja visoko nad z vsem mogočim nasičenimi dolinami, do radostnega pogleda na drobno cvetje pod nogami, saj vendar hodijo po enem najznamenitejših cvetličnjakov v naših gorah.
Med Raskovcem (1967 m) in Črno prstjo (1844 m)
Ko s Črne prsti pogledamo na zahod. Foto: Mitja Košir
Julius Kugy, ki ni bil le vrhunski klasični alpinist, ampak, kot nam razkriva v svojih literarnih mojstrovinah, tudi zaljubljenec v gorsko cvetje, je o Črni prsti in njenih sosednjih vrhovih napisal vznesen stavek: pravcati alpski botanični vrt je! In res skupaj s karavanško lepotico Golico slovi kot znamenito rastišče visokogorskega cvetličnega bogastva, kakršnega ni zlepa najti po gorah naše bližnje in daljne okolice. Naravoslovnemu pa ob bok stopa tudi zgodovinski sloves, ki predvsem Črno prst dviga na prestol zlatih začetkov slovenskega planinskega gibanja. Le leto po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (1893) so zagnani bohinjski planinci na planini Za Liscem (po domače Bukovski planini), pod severnimi strmalmi Črne prsti, zgradili prvo slovensko planinsko kočo in jo poimenovali po prvem predsedniku slovenskih planincev Franu Orožnu. Svečana otvoritev je bila 15. julija 1894, slavnostno geslo na otvoritvi pa je bilo: »Odprta koča je planinska, raduje vsa dolina se bohinjska.«
Botanično sicer manj slavna, zgodovinsko pa veliko bolj v tišino in mir umaknjena gora je zahodneje stoječi Raskovec, pravzaprav Veliki, ker severneje od njega stoji le nekoliko nižji Mali Raskovec (1946 m), ki vabi k sebi, s severa, z bohinjske planine Poljane, brezpotne mojstre, saj tja gor ni speljane nobene označene poti, z druge, sicer grebenske, a vendarle bolj primorske, pa mu tik pod vrh sežejo oznake Slovenske planinske poti, čeprav moramo tudi od tod na ta samotni vrh narediti nekaj korakov po sicer povsem lahkem brezpotju.
Vmes, med Raskovcem in Črno prstjo, popotnika po tej nebeški promenadi, ki ji brez težav sledi za rdeče belimi znamenji (SPP), vabi na svoja temena ogrlica štirih vrhov (pot jih sicer tik pod grebenom obide po primorski strani, a so vzponi nanje enostavni), niz gorskih biserov, ki se seveda z velikani onstran Bohinja, zbranimi okrog Triglava, ne morejo primerjati po mogočnosti in veličastnosti, imajo pa nekaj, kar tisti visoki gradovi na severnem obzorju nimajo – z njihovih temen vse triglavsko veličastje vidimo kot na dlani.
Na poti z Raskovca proti Črni prsti se najprej nad globeljo Matajurc vzpnemo na Matajurski vrh (1936 m), potem nad Robom, ki sega globoko v kotanjo planine Poljane, na Poljanski vrh (1897 m) in takoj za njim še na Konjski vrh (1877 m), od koder po južni, primorski strani, prečimo (ali pa se vzpnemo nanjo) gmoto kopaste Četrti (1832 m). Tu je lagodnega potovanja konec, saj se moramo globoko, strmo in po robatem svetu spustiti v sedlo Vrata (1704 m) in se potem še enkrat za dobrih sto višinskih metrov dvigniti k Domu Zorka Jelinčiča na vrhu našega cilja, na Črni prsti.
Več tehtnejšega branja boste našli v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 2001), poglejte pa tudi na zemljevid Julijske Alpe – vzhodni in zahodni del, 1: 50.000.
Mitja Košir