Večer, 05.10.05 - Jože Praprotnik: Manj znane planinske poti in vrhovi
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane planinske poti in vrhovi
Med Sedličem in Grajščico
Južna pobočja so zdaj polna zrelih brusnic - Samotna pot nas kar naprej razveseljuje z imenitnim razgledom na avstrijsko Koroško in na našo stran
Svizci se polagoma odpravljajo na zimsko spanje in le izjemno toplo jesensko vreme jih zna še zvabiti na plano, da nas razveselijo s svojimi prodornimi žvižgi. Niso pa samo svizci tisto, kar nas vleče na te samotne grebenske poti Karavank med Kepo in Trupejevim poldnevom. Južna, topla sončna pobočja so zdaj prepolna zrelih brusnic, gozdnega sadeža z največjo vsebnostjo vitamina C, kar je vedel že pomorščak Magelan, ki je odkrival obale med Aljasko in Kamčatko in prisilil svoje mornarje, ki so jim zaradi skorbuta izpadali zobje, da so priljubljeni rum zamenjali z brusnicami, ki pa so jih kajpada morali prej nabrati.
V dolini Belce, kjer so kar dobro popravili cesto, ki so jo lanska neurja spremenila v hudourniško grapo in nam omogoča, da se zapeljemo kar daleč pod Karavanke, je pred nami sama lepota. Avto pustimo na prvi jasi, le nekaj sto metrov nad odcepom ceste, ki vodi čez planino Mikolocvico na sedlo med Tišlerico in Mojstrovico. Torej od tega levega odcepa še dobrih sto metrov, kjer bomo na levi opazili kar dobro cesto. Tu oprtamo nahrbtnike in slabih sto metrov naprej spet na levi opazimo shojeno stezo na Sedlič (1438 m). Prejšnje leto so naši in avstrijski planinci hoteli izvesti akcijo, nepretrgano verigo ljudi, ki bi se držali za roke, iz doline Belce preko Sedliča na avstrijsko stran, a je prišlo premalo ljudi, pa še vreme se je skisalo. Ta del poti na Sedlič je kar strm, a se prehodi v slabe pol ure. Od tu naprej je vse lepše, ko zavijemo levo na sicer precej obrasel greben, a nas pot vendarle kar naprej razveseljuje z imenitnimi razgledi na koroško in našo stran pa na mogočno Kepo proti vzhodu. Če jo pogledujemo od spodaj, iz vasi Belca na glavni cesti proti Kranjski Gori, je videti kot ugasel vulkan, s steze s Sedliča proti Grajščici pa kot ogromna kamnita kopasta gmota s prepadnimi severnimi stenami, ki vzbuja pravcato spoštovanje, čeravno je vzpon na njo s te strani preko Jepice povsem varen in le nekoliko krušljiv. Mi se od Kepe pravzaprav oddaljujemo, steza se le polagoma dviga zdaj na naši, zdaj na koroški strani, je pa slikovita, naravnost atraktivna s številnimi skalnatimi "stražarskimi" stolpi, med rušjem in macesni ter zorečimi brusnicami, ki se jim človek ne more upreti. Dobrih tristo metrov vzpona, potem pa se steza pod Črnim vrhom (1751 m) polagoma začenja spuščati proti sedlu med Kresiščem in Tišlerico. Na tem mestu bomo zlahka opazili stezo v desno in na greben ter potem levo nad prepadnimi stenami. Na koroški strani se bleščita Baško in Vrbsko jezero, le malo bolj v levo pa mesto Beljak in nad njim Dobrač. Če smo pri moči, se bomo odpravili na Kresišče (1839 m), od tam pa se potihoma spustili v dolino Grajščico, ki jo na drugi strani obdaja obrasli Murnovec. Grajščica, kjer živijo svizci in se poleti pasejo tropi ovc, nam je zdaj že precej znana, je pa povsem nova pot do avtomobila spodaj pod Sedličem. Ko si privežemo dušo in poležimo na sicer revnih tratah, obrnjenih proti soncu, se polagoma povzpnemo na sedlo med Kresiščem in Tišlerico. Če bi od tod nadaljevali v rahlem vzponu v levo, bi prišli na stezo, ki bi nas pod Črnim vrhom pripeljala po grebenski poti na Sedlič. Toda to nam je že znano, zato jo uberemo v desno, obidemo Tišlerico in se v kratkih okljukih spustimo dobrih sto metrov nižje skozi pravcat macesnov gaj, kjer so se konec avgusta še pasli bikci. Spodaj vodi steza v desno okoli Mojstrovice proti Visokemu Kurjemu vrhu, mi pa gremo odločno v grapo na levi. Kmalu bomo opazili kar dobro ohranjeno pot, ki se v kratkih okljukih spušča v tisti "graben". Menimo, da so jo uredili pastirji, ki so poganjali živino v Grajščico. Malo nižje steza preči hudourniško strugo ter se drži tega levega brega, in potem ko spodaj kmalu zaslišimo šumljanje potoka, ugotovimo, da tod izvira Belca. Nekajkrat prečimo hudourniške struge, preko katerih držijo že precej zdelani mostovi iz brun, kar nam da vedeti, da so tod res gnali živino in da to ni lovska steza. Držimo se leve, kmalu pridemo na cesto in čez dobrih pet minut smo pri avtu. Poti na Sedlič, Kresišče, Grajščico in krožno nazaj k avtu je za kakšnih pet ur brez pretiranih postankov.
Jože Praprotnik