Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Nenavadno in slovenskemu ušesu tuje se slišijo imena Altemaver, Kremant, Tonderškofel, Štajnpoh, ki sestavljajo južno ogrlico v ...
... grebenu gorske gmote, ki se na jug strmo spušča v Selško dolino. Goram in krajem pod njimi dajejo ime ljudje, ki tam živijo in tako so storili tudi tirolski (nemški) naseljenci iz fevdalnih časov ter po svoje poimenovali pogorje med Sorico in Soriško planino nad njo ter gorske vzpetine vse tja do vzhodnih obronkov pogorja nad vasmi okrog Škofje Loke. A kot se je staroselski nemški živelj vse bolj stapljal s slovenskim večinskim prebivalstvom, so tudi najprej povsem nemška imena krajev in gora dobivala pogovornemu jeziku tamkajšnjih krajev podobno obliko, ki dandanes le še po svoji etimologiji spominja na njih, ki so jim dali prvotno ime. Nemško se v teh krajih že davno ne govori več, ohranilo pa se je narečno bogastvo, ki še posebej prihaja na plan v krajevnem poimenovanju, v bogati kulturni dediščini vzhodnih obronkov Julijcev, tam, kjer visokogorje izgublja svoje skalne ostrine in prehaja v zeleno mehkobo sredogorske prijaznosti. In prav iz te sredogorske prijaznosti rasteta iz Ratitovčevega vzhodnega hrbta še dve visoki vzpetini, ki se na sever blago spuščata v širne gozdove Jelovice, Gladki in Kosmati vrh.
Med Sorico in Prtovčem
Pomladanski megleni ples okrog Ratitovčevega višavja.
Vzhodno od Bohinjskega sedla in Soriške planine (1277 m) se nad planotasto Jelovico z njenima visokima bohinjskima planinama, Ribčevo in Pečano, julijsko višavje še zadnjič vzpne nad gozdno mejo na dolgem slemenu Ratitovca, ki se na jug strmo, ponekod celo prepadno spušča v Selško dolino, vendar ta navpični zid omili dolga sončna terasa visoko nad Selško Soro, kjer ležita skoraj povsem opustela zaselka Zgornje Danje in Zabrdo ter dolinskemu utripu bolj odprte vasice Ravne, Torka in Prtovč, ki pa za razliko od svojih sosed in v veliko veselje pohodnikov kar diha od življenja. Preden se zares odpravimo na to višavje, povejmo še, da stopamo v goste k pravemu pogorju z dolgim planotastim grebenom in vsaj štirimi izrazitejšimi vrhovi, med katerimi je najvišje zrasel Altemaver (1678 m), prvak vsega Ratitovca, ob njem pa sta na vzhodu pemembna Gladki (1667 m) in Kosmati vrh (1643 m), medtem ko se na zahodu nad jelovške gozdove izraziteje dviguje Kremant (1658 m), potem pa se Ratitovški hrbet preko Kačjega roba, Žbajneka, Mišjega grunda in Tonderškofla spusti na Soriško planino.
Lepotica med našimi najvišje ležečimi vasmi, Prtovč (1025 m), je le eno od številnih, vendar najbolj priljubljeno izhodišče, od koder se do Krekove koče (1642 m), ki stoji na širokem sedlu med Gladkim vrhom in Altemavrom, lahko povzpnemo po dveh lepih, odlično zaznamovanih stezah. Z juga preko prevala Povden (1264 m), z vzhoda pa skozi globoko dolino Razor. Dolga, vendar lepa pot nas do koče pripelje s Soriške planine po že omenjenem zahodnem grebenu na Kremant in Altemaver, zahtevnejši popotniki pa se bodo Ratitovških vrhov lotili iz temnih gozdov Jelovice, z Rastoke (1122 m) tik ob cesti iz Železnikov v Bohinjsko Bistrico, obšli planino Ledine in se mimo planine Klom in preko Kosmatega vrha spustili na Vratca (1511 m) nad planino Pečano ter čez Gladki vrh zlezli do gostoljubne Krekove koče. Komur pa ni do velikih gorniških podvigov, bo izkoristil dolge kilometre gozdnih cest in pustil avto na parkirišču tik pod Pečano, od koder je do koče le dobre pol ure hoda. Zasnežen kot je bil še pred kratkim, Ratitovec ponuja tudi vznemirljivo lep turni smuk z Gladkega vrha v Razor in navzdol na Prtovč in še niže v Podlonk.
Ratitovec z vsemi svojimi vrhovi je prvovrsten razgledni balkon, zato večji gotovosti v prid vzemite s seboj zemljevid Škofjeloško pogorje 1: 40.000, veliko koristnega pa preberite v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Bohinjske gore (Sidarta, 2001).
Mitja Košir