Bobaje - Jurij Jeršin: ... in dolžnostjo | Sposojen naslov romana Karla Grabeljška, le da govori o popolnoma drugi temi v popolnoma drugem času.
Moja tema je neizmerna svoboda in boj samega s seboj in goro. Karl pa se ubada z vojno in vsemi njenimi tegobami.
Vzpenjam se po Ruski cesti, ki s svojimi 24 serpentinami premaguje 800 metrov višinske razlike na najvišji prelaz pri nas, Vršič. Udobno je hoditi po ratrakirani cesti s smučmi, naklon ni velik, ni težav z rezanjem smučine, zato misli nenehno uhajajo v prihodnost moje ture. Cilj je Butinarjeva grapa, najtežja v Grebencu pod Mojstrovko. Že nekaj let poskušam ujeti prave razmere in jo presmučati, vendar je s svojimi 550 velik zalogaj. Kljub veliki naklonini, pa bi ob obilici snega in pravimi razmerami prav gotovo poizkusil in upam, da je danes ta dan. Čez noč je zapadlo nekaj centimetrov pršiča, ki pa smučanja ne bo motil, saj je to zanemarljiva količina.
Nekaj dni nazaj sem bil s psi na Vršiču, kjer je prevladovala trda a ne ledena skorja, ki se ni predirala in to je bil dober obet za današnji poizkus. Motila me je le visoka temperatura, ki je zmehčala trdno snežno podlago prejšnjih dni. Če ne bodo razmere za smučat, bo pa prav gotovo uživanje pri vzponu po grapi s cepini in derezami. Slutil sem namreč, da bo v grapi precej trdo, kljub vsemu leži krepko nad 1600 metrov. Vedno kadar kanim presmučati kakšno grapo, se prej po njej vzpnem. Le tako lahko ocenim razmere za smuko.
Ko na prelazu zapustim cesto, se kaj kmalu izkaže, da podlaga ni ledena ampak trda, tako da brez srenačev na smučeh ne morem nadaljevati, a jih žal nimam. Zato nahrbtnik opremim s smučmi, na pancarje namestim dereze in jo mahnem direktno navzgor pod grapo. Kaj kmalu sem pod njo in višje ko stopam, mehkejša je podlaga. Tolažim se z mislijo, da je višje gotovo bolje, saj trenutno hodim po plazovnem stožcu in je pač zaradi tega sneg mehkejši. Najdem varno mesto, kjer palice zamenjam za cepine, se okrepčam in se z nasmehom na ustih podam naprej. Preden nadaljujem, na prelazu opazim vse polno turnih smučarjev. V mislih že vidim, kako bom čez pol ure smučal mimo njih, saj mi grapa v dobrih razmerah vzame največ 20 minut.
Kaj hitro sem pri prvem skoku, podlaga pa je različna od skorje ki se predira, do trdega snega ki omogoča hitro napredovanje, vendar pa se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu slabšajo. »Čas za vrnitev? Sam si! Je pametno? Zdaj še lahko obrneš!« Odženem dilemo, kot tečno muho in nadaljujem z gotovostjo, da bo višje bolje. Izkušnje že vedo! A podlaga se sumljivo predira vedno bolj, pod tenko skorjo je popolnoma nepredelan sneg in glava pravi, da je to nemogoče. Vsepovsod je trdna podlaga le v tej grapi ne!! Kako je to možno? Za cepine praktično ni več opore, noge se pogrezajo čez koleno v nepredelano mehkobo. A žene me le želja, da dosežem trdno oporo za cepine, da zaškripa pod konico, ko udarim ob podlago in si še enkrat kupim karto za življenje. Grapa je vedno bolj strma, ko pogledam navzdol uvidim,da povratka ni več. Pot v življenje ali pot v … je samo še navzgor. Upam, da tole zdrži mojo težo, upam, da se grapa ne otrese neprevidnega obiskovalca, kot mokro ščene vode, ko pride iz nje in ga pošlje pod svoje vznožje. Nad drugim skokom se poskušam čim boj držati redkih skal, ki kot rešilne bilke kukajo iz snega. Zdaj tudi uvidim, da vsako prečenje grape ne pride v poštev, s tem bi prerezal nestabilno snežno podlago. Snega je enostavno preveč in vse skupaj je premehko, premikanje osredotočim naravnost navzgor, tako bo obremenitev na podlago najmanjša. Oporo za cepine najdem le v skalah, kamor v majhne razčlembe zatikam njih kremplje, a so žal bolj redkost. Sneg je vseeno prekril dobršen del tudi najvišjega skalovja. Področja brez skal pa je potrebno preplezati po izmuzljivem snegu. Kljub vsemu se gibljem z neverjetno lahkostjo od skale do skale, utrujenosti ni, kot da bi se napajal življenja z vsakim varljivo nameščenim cepinom v mehak sneg. Glava procesira kup enih podatkov: »Cepin drži? Noga drži? Se bo tole vdalo?« Od silnega obdelovanja me boli glava. Že zdavnaj vem, da sem naredil napako, trenutno sem odvisen le od dobre kondicije, izkušenj in milosti vseh mogočih božanstev in dobre volje same grape, ki me je že tolikokrat srečnega spustila čez svoja nedrja. Napol v transu preplezam del nad drugim skokom in dosežem manjši greben na svoji levi, pomagam si z zatikanjem cepinov v skalo, noge pa se potapljajo v neverjetno slabo snežno podlago. Kako sem se lahko tako zmotil? Počutim se kot bebec in to kot popolnoma neodgovorni bebec!!! Lahko bi obrnil, ko je bil še čas! Naslov Grabeljškovega romana se mi vse bolj zažira v utrujeno kolobocijo žil in maščobe pod lobanjskim svodom. Ja tam notri je vse tole nastalo. Strah je, ampak moja dolžnost je življenje, ki je tamle, takoj za robom, a je vseeno preklemano daleč. Pod zadnjim delom, še tisto malo nagonskega poguma, vzame neverjetno strm izstop iz grape z obilico snega, ki že od daleč da slutiti nične možnosti kakršnegakoli premikanja v tisti smeri. Za posladek pa nad grapo visita še dve XXXL opasti, ki jima še ni uspelo prelisičiti fizikalnih zakonov ravnotežja. In prav pod njima je izstop iz grape. Levo situacija ni nič bolj rožnata. Mora obstajati tretja možnost! Pogledam nad glavo in edino kar zgleda plezljivo je ozek žlebič, ki vodi na manjši rogelj. S težavo ga plezam, saj je ozek jaz pa se smučmi na nahrbtniku in pancarji na nogah, zatikam kot hrošč rogač v pajkovi mreži. A to je moja edina možnost. V žlebiču je tenka plast ledu, ki se ob najmanjšem udarcu cepina razleti v tisoče svetlečih biserov, ki se z glasom kraguljčkov zapodijo po žlebiču navzdol. Nadvse lepo to zgleda ob medli svetlobi sonca, ki se poskuša prebiti skozi kopreno megle, a nadvse neproduktivno za moje podaljšane okončine. Skala je vseeno tista, ki nudi dovolj opore za cepine in vesel sem, da imam nekaj izkušenj z dry toolingom. S težavo preplezam žleb in na vrhu roglja je jasno, da bom preživel, a težav še ni konec. Splezam levo proti ruševju preko zadnjega sneženega dela, ki se izkaže, da je v bistvu opast. Kot po jajcih previdno dosežem skalni previs za katerim je odrešilno zelenje. Po spihano kopni skali praskam z derezami in iščem trdno opore za roke na previsu in končno mi uspe zgrabiti ruševje, ki kot stari prijatelj steguje roko v pomoč. Potegnem se na greben in težav je v trenutku konec. Sesedem se v sneg in vesel sem, da sem izpolnil svojo dolžnost!
Občutek sreče, ugodja in varnosti kot nevidna roka izklopi vrtiljak strahu in dolžnosti, ki se je pred nekaj minutami vrtel s skoraj neobvladljivo hitrostjo. Pripravim smuči in se odločim, da odsmučam čez Vratica na Vršič in po ruski cesti na izhodišče. Misel na smučanje grape se mi zdi kot neslana šala, kateri se kislo nasmehnem. Vrh Mojstrovke je zavit v meglo in tu in tam prileti tudi kaka snežinka, zato me vrh ne zanima več.
Smučam, kakšna ironija, po trdi skorji na kateri je par centimetrov pršiča in vijuganje je prav uživaško. Nad Vraticami srečam turne smučarje, ki bi jih moral v normalnih razmerah srečati precej nižje.
Tura me ni navdala z nekim zadovoljstvom, sicer sem izpolnil svojo dolžnost in se vrnil med svoje drage, a bolj me je strašilo dejstvo, da sem se kljub izkušnjam tako zelo zmotil, oziroma se nisem obrnil, ko je bil še čas. Izkušnja več, ki v resnici govori o tem, kako nepredvidljivi so hribi in kako blizu smo težavam prav zaradi svoje zaverovanosti vase.
Jurij Jeršin
Butinarjevo grapo v Grebencu (II, 200 m, 55°) plezal 26. 3. 2016.