Večer, 10.08.2005, Narava, gore in ljudje;1777 metrov visoka Mlinarica je kar pravšen izziv
Manj znane planinske poti in vrhovi
Med Vrati in Kotom
1777 metrov visoka Mlinarica je kar pravšen izziv
Če si planinec zaželi hitre akcije, takojšnjega stika s potmi, ki niso označene z markacijami, s strminami, prepredenimi s hudourniki in skalovjem, pa z izpostavljenimi grebeni, preko katerih vodi ozka steza med rušjem, bo komajda 1777 metrov visoka Mlinarica med Vrati in Kotom kar pravšen izziv.
Pa se zapeljimo v Kot. Spodnji del ceste iz Mojstrane gor do asfalta je še prav tak kot pred štirimi desetletji, ozek in prašen in nemara so le late plotov druge, na kar pa Mojstrančani prav gotovo niso ponosni. Mi se v Kot le zapeljimo, saj si želimo čim prej na samotna pota, potem pa na poseki Lengarjevega rovta pustimo avto, da se ohladi v senci visokih smrek, pod katerimi med borovničevjem odganja vse polno ciklam. Krenemo po zdaj že bolj slabi cesti, po kateri gorski kolesarji radi pritiskajo na pedale tja do slapa Kotarice, vendar se držimo desne, in tudi ko ta cesta preči hudourniško strugo v levo, vztrajamo na desni. Če je bilo do tu še nekaj markacijskih krogcev, jih zdaj ne bomo videli. Dobrih sto korakov naprej moramo ostati pozorni, da opazimo odcep ostro v desno in naravnost v breg, potem pa v kratkih okljukih do struge potočka in nekaj više v levo preko njega. Če imamo prazne plastenke, si jih zdaj napolnimo, saj bo poslej voda samo tista, ki jo bomo nosili v nahrbtniku. Prvo tretjino poti hodimo po mehki, s suhim listjem postlani potki, ki se skozi senčnat bukov gozd nežno vije skozi strmino, da prav hitro pridobivamo višino. Druga tretjina poti nas pripelje na bolj izpostavljen, peščen in skalnat teren, med rušje in zdaj že odcvetele rododendrone. Pot je tod nekaj bolj strma, pa zaradi odprtosti pogledujemo okoli, na primer proti Macesnovcu na drugi strani Kota, zadnja tretjina poti pa spet vodi pretežno skozi gozdnat teren bukovja. Kmalu se steza požene v prečenja poboja v desno, dokler ne pridemo do grobega melišča, ozaljšanega s ciklamami, ki jih je prav med skalovjem največ. Tu sledi spet nekaj okljuk ter v gozdu še dve ali tri, potem pa kar položno prečenje v desno vse do grebena, onkraj katerega leži dolina Vrat. Če se spustimo po grebenu nekaj sto metrov daleč in tudi malo navzdol, bomo prišli na 1544 m visok vrh - Požar, ki ga krasi možic, piramida kamenja, ki ji vsak planinec doda še kak kamen. Navzdol po grebenu vodi prav prijazna potka tja do Črne gore (1378 m), od koder se strmo spusti proti Zgornji Radovni.
Mi se odločimo drugače. Ko pridemo na greben, zavijemo ostro v levo, še prej pa pospravimo pohodne palice v nahrbtnike. Tod jih ne bomo potrebovali, le ovirale nas bodo pri vzpenjanju po ozkem ter sem in tja kar nekoliko izpostavljenem grebenu, poraslem z rušjem. Zdaj smo v pravi akciji, in če je pot suha, lahko prav varno lezemo in plezamo po tistem grebenu in si pomagamo z vejami in koreninami rušja. Za vrtoglave ta del poti ni ravno primeren, zato se manj korajžni ali tisti nekaj bolj previdni na vsakem koraku lahko zaustavijo in obsedijo na izjemno razglednem grebenu, drugi pa previdno plezajo naprej vsaj do razgledišča, okrašenega z rušjem in macesni. To je Mlinarica, od tod naprej hojo odsvetujem, saj je teren skrajno razrit in zahteva mnogo več izkušenosti ter plezalnih veščin za vzpon na Požgano Mlinarico. Moder planinec odneha pravi čas, da se lahko varno pobere nazaj, zato smo tudi mi obtičali na razgledišču in si vzeli čas za praznjenje nahrbtnika ter za fotografiranje. Če sonce neusmiljeno poletno žge, se skrijemo v zavetje gozda spodaj nasproti Lengarjevega rovta, ki so ga prav okoli poldneva pričeli kositi možje z Dovjega. S kosami, da ne bi motili tihote doline.
Jože Praprotnik