Razgledi - Borut Peršolja: ... dan gora. Toda ne v Sloveniji.
Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Dvanajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, za izpostavljanje priložnosti ter spoštovanje omejitev za razvoj gorskih območij. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila zavezništva, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in naravnih okolij po vsem svetu.
Gorski pridelki in izdelki za kakovostno življenje
Vodilo letošnjega mednarodnega dne gora je spodbujanje pridelave hrane, surovin ter uporabnih izdelkov, ki kot prodano blago ali storitev omogočajo osnovno preživetje ali izboljšujejo pogoje za življenje prebivalcem gora. Čeprav gorsko kmetijstvo s cenami in količino ne more tekmovati s kmetijsko proizvodnjo v nižinah, pa se zaradi kakovosti lahko osredini na visoko dodano vrednost.
Storitve, povezane s turizmom na gorskih območjih, so ob množici obiskovalcev hitro podvržene zgolj ekonomskim načelom in ustvarjanju dobička, ne glede na posledice. Zato bi gorski turizem, še posebej pa gorniški turizem, moral shajati s trajnostno naravnano ponudbo, ob gorskem kmetijstvu temeljnega vzvoda razvoja gorskih regij.
Mednarodni dan gora je zato vsako leto priložnost za opozorilo, 
kako so gorske skupnosti tiste, ki v največji meri in z ekstenzivno obdelavo ščitijo biotsko raznovrstnost.
Toda ne v Sloveniji. V Sloveniji kao beremo.
Šopek bralnih dogodkov, ki je zrasel v slovenskih gorah. (Vir: alpconv.org)
Slovenija je tudi na tem področju posebnica in se ne skuša izneveriti splošnim trendom. Kar dela tujina, delamo tudi mi. Po liniji najmanjšega odpora in po liniji malomeščanskega planinstva. Torej samozadostnega, družbeno brezbrižnega in zaprtega v svoj mali, lepi, umirjeni knjižni svet.
Slovenija je edina, ki za Alpsko konvencijo izve zgolj takrat, ko ji kruli v želodcu. Če je povsod v Alpah CIPRA tista, ki je kriva za njen nastanek in njeno uveljavitev, se je slovenska vrhovna birokracija odločila, da mora mednarodno pogodbo uresničevati neposredno država sama, ne pa aktivna, ciljno usmerjena in odzivna civilna družba.
In namesto, da bi planinske organizacije vzpodbujale oskrbo s konji, sklepale pogodbe s kmeti za odkup živil krajevnega izvora, vsak dan namesto jedi na žlico kuhali en sam, a vsak dan drug meni, ter ga ponudili obiskovalcem, se skrivamo za jedilnimi listi.
Mi pač beremo.
In uživamo v kraljestvu svobode. Dober tek.