Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mednarodno zimsko srečanje plezalcev na Škotskem

Primož Hostnik: V obdobju med 27. februarjem ter 6. marcem 2005 je bilo v bližini škotskega zimsko-športnega središča Aviemore pod okriljem lokalnega British mountaineering councila 4. mednarodno zimsko srečanje plezalcev.

BMC winter meet 2005

Mednarodno zimsko srečanje plezalcev na Škotskem


V obdobju med 27. februarjem ter 6. marcem 2005 se je v bližini škotskega zimsko-športnega središča Aviemore pod okriljem »lokalnega« BMC-ja (British mountaineering council) odvijalo 4. mednarodno zimsko srečanje plezalcev, katerega glavni namen je predvsem medsebojna izmenjava izkušenj in mnenj v prijateljskem ozračju ter hkrati seveda jasna predstavitev njihovega težavnostno, orientacijsko in predvsem etično zanimivega sloga osvajanja redko obiskanih gorskih predelov širši mednarodni zasedbi plezalcev in alpinistov.

Do nedelje zvečer se je z različnih strani zemeljske oble v naše začasno zavetišče, Glenmore Lodge, tako »zgrnilo« okrog 40 plezalcev iz 21 držav (od Argentine, prek predstavnikov ZDA in Evrope pa vse do prišlekov iz daljne Južne Afrike op.p.), katerim smo družbo delali tudi trije slovenski predstavniki. Tina di Batista in Primož Hostnik sva bila izbrana na podlagi razpisa domače KA, pridružil pa se nama je še Erik Švab kot predstavnik Italije.

Po pozdravnem nagovoru predstavnika organizatorjev je sledila prva DIA-predstavitev plezalno najzanimivejših pogorij na škotskem s kratkim izborom smeri, ki so po oceni predavatelja in lokalne legende Steva Richardsona pomenile bodisi težavnostni ali pa miselni preskok v zgodovini njihovega plezanja. Po nekaj nadaljnjih minutah namenjenih spoznavanju orientacije ter uporabe našega novega bivališča in kratki spoznavni večerji, pa smo se že znašli v bolj domačem okolju, namreč iskanju ter pobližjem spoznavanju partnerjev za prihodnje plezalne dni v večernem baru samega lodge-a.

»Follow the locals«


Je bil nekakšen moto prvega dneva, ki smo ga v namene spoznavanja s samo tehniko ter stilom plezanja vsi udeleženci srečanja preživeli v bližnjem pogorju The Cairngorns. Po približno polurni vožnji z avtomobilom ter skoraj dvournem »vijugastem« dostopu do začetka želene smeri se je namreč izkazalo, da v primeru meglenega ter vetrovnega vremena na teh področjih precej pomembno vlogo za vsakega plezalca igra predvsem orientacija ter samo poznavanje konfiguracije terena.

Kljub potrebni izurjenosti v delu s kompasom in natančni karti pogorja lahko v primerih slabe vidljivosti svojevrsten podvig resda predstavlja že sam dostop do podnožja iskanega vrha (kaj šele želene smeri?!), a se na tej točki nato sam vzpon k sreči šele zares prične.

Že ob prvem stiku z izbrano smerjo si tako predan iskanju ustreznih in možnih prehodov prek zanimive mešanice kvalitetne skale (na Škotskem prevladuje granit, ki pa se precej spreminja glede na različna pogorja), bolj ali manj opaznih šopov mahu ter trav in nenazadnje večinoma tankega požleda in drugih lednih struktur, ki lahko ob primerni nežnosti včasih pomenijo precej dobrodošel izhod iz mestoma težavnih situacij.


Primož v dr. Janis-u, Cairngorms

Naravni mojstri kombinacije


Vsak izmed nas poskuša navadno že instinktivno kar najbolje izkoristiti naravne danosti, mislim pa da nisem edini ki bi si upal trditi, da je Škotom v stenah njihovih relativno nizkih (najvišji: Ben Nevis z 1344 m n.m.) ter na prvi pogled za koga morda celo neatraktivnih gora prek let uspelo razviti svojevrstno plezalno mojstrstvo.

Svojevrstna in morda edinstvena pa so tudi njihova močna etična načela, ki se marsikomu ob prvem stiku z njimi zdijo celo rahlo pretirana, a ko skozi pogovor, še bolj pa plezanje, počasi spoznavaš njihov sistem razmišljanja ti vse sprva očitne omejitve postajajo vedno bolj razumljive, nazadnje pa »zlezejo pod kožo« in ob zavedanju novo ponujenih možnosti ponovno prično rasti v vedno večji izziv.

Ocenjevanje ter zaščita vzponov


Dve izmed etičnih zanimivosti, ki si glede na večino preteklih vprašanj ter splošno zanimanje verjetno tudi v tem poročilu zaslužita nekoliko večjo pozornost. Samo ocenjevanje sestoji iz dveh postavk: skupne (rimska) ter tehnične ocene (arabska številka), pri čemer je treba poudariti, da je vrednost skupne (»overall«) ocene odvisna od težavnost najtežjega detajla in tako raste oz. pade skupaj s tehnično oceno.

Glede na dejstvo, da so Škoti tudi med najstrožjimi zagovorniki »čistega« plezanja, ki v svojih gorah ne trpijo uporabe svedrovcev ter v samih smereh, razen v izjemnih primerih, ne puščajo varovalne opreme (za varovanje se sicer največ uporabljajo vse oblike in velikosti zatičev, hekscentrikov ter mestoma metuljev, ki jim sledijo še tanjši klini ter »bulldogi« op.p.), bo ponavljalcu zato včasih precej lažje npr. preplezati linijo z oceno IV, 6 (s sicer težjim tehničnim detajlom, a zato boljšo zaščito), kot pa denimo tako z oceno IV, 4 oz. celo V, 4, kjer se bomo najverjetneje znašli v raztežaju nekoliko zmernejšega plezanja v katerem pa bo v nasprotju s prvo zelo težko namestiti zadovoljivo varovanje.

Plezanje…


Dani teden smo kot že omenjeno začeli v vzhodnem pogorju The Cairngorns, kjer pa je v dneh pred našim prihodom zapadlo presenetljivo veliko novega snega, katerega preobrazba zaradi manjšega nihanja temperatur poteka precej počasneje kot denimo v Alpah in tako žal prej otežuje (vse smeri je treba tu že v osnovi precej izdatno »očistiti« preden lahko najdemo zanesljive oprimke ter točke varovanja op.p.) vzpenjanje kot obratno.

Po prvih vtisih so je večina navez v nadaljevanju tedna odločala predvsem za pot proti zahodnejšim predelom otoka, kjer smo že v prvih poizkusih naleteli na precej boljše razmere za plezanje in preostali čas kljub mestoma težavnemu vremenu jasno poskusili čim bolje izkoristiti. Po dveh plezalnih dneh nas je sicer ravno zaradi slednjega nekoliko presenetila nepričakovana iskalna akcija za navezo češkega ter škotskega alpinista, ki sta se pri sestopu z vrha izgubila ter kljub obsežnemu iskanju reševalcev posledično dve noči preživela na prostem (prva noč v snežni luknji, naslednja v zasilnem zatočišču) preden ju je v četrtek ob prvi razjasnitvi našel reševalni helikopter. Češki predstavnik je zaradi nizkih temperatur, kljub dobri opremi, utrpel blažje zmrzline po prstih obeh nog, sicer pa sta jo v končni fazi oba k sreči odnesla brez resnejših posledic.

Splošni dvig razpoloženja, ki mu je botrovala predvsem rešitev omenjene naveze nam je tako kljub slabim vremenskim obetom vlil zadosti energije za dva nadaljnja dneva plezanja pred nedeljskim povratkom v domovino.

Najini vzponi:


Tina di Batista (AO Ljubljana Matica)

28.02. The Cairngorms: Savage Slit: V, 6, 90 m - Iain Small
01.03. Ben Nevis, Gemini: VI, 6, 300 m - Iain Small
02.03. Beinn Eighe: Central buttress: VI, 7, 300 m - Iain Small
04.03. Ben Nevis: Orion Direct: IV, 5, 400 m - Iain Small
05.03. Ben Nevis: Route 1 Direct start: VI, 6, 175 m - Vivian Scott


Tina v smeri Central buttress


Primož Hostnik (AO Tržič, Maya Maya)

28.02. The Cairngorms: Doctor Janis: V, 7, 130 m - Stephenson
Uvodni vzpon z zanimivim ter za dane razmere dokaj težavnim detajlom.
01.03 Beinn Eighe, Blood, sweat & frozen tears: VIII, 8, 120 m - Es Tresidder
Tura »par excellence« in po splošnem mnenju ena izmed TOP 10 smeri na Škotskem ta hip. Zgodnji in orientacijsko zahtevni dostop v močnem vetru, plezanje raztežajev v katerih težave ne popustijo niti za par metrov (po občutku težka M7, s sprotnim nameščanjem varoval), težavne vremenske razmere ter noč, ki naju ujame pred zadnjim raztežajem so le grobi opis doživetega v smeri, ki sicer poteka v neposredni bližini linije West Central Gully, ki jo je ob svojem zadnjem obisku plezal tudi Marko Prezelj.
04.03. Ben Nevis, Orion Direct: VI, 6, 300 m - Esmond Tresidder
Prijetna klasika v najvišjem masivu Škotske, ki preseneti predvsem s količino (glede na splošni vtis) ledu in obema pomeni dobrodošlo ogrevanje po dvodnevnem premoru zaradi iskalne akcije.
04.03. Creag Meagaidh, Eye Candy: VII, 7, 180 m - Es T. in Guy Robertson
Prvenstvena linija, v katero se v navezi treh podamo kljub precej neugodnim vremenskim razmeram. Tanek led, delikatno plezanje prek skalnih predelov ter previsen izstop prek viseče ledene svečke so poleg entuziazma in pozitivne nastrojenosti vseh treh vtisnili največji pečat vzponu. Primeren zaključek dneva in tedna… hja, jasno poleg pričakovane večerne zabave, ki nas v končni fazi »zaposli« za tistih preostalih nekaj zgodnje jutranjih ur, ki so nas še ločevale od načrtovanega povratnega poleta v smeri domovine.

V upanju, da sva se izkazala za primerna »ambasadorja«, bi se ob koncu rada posebej zahvalila Komisiji za alpinizem, ki nama je omogočila udeležbo na samem srečanju in naju ob tem tudi finančno podprla.

Besedilo: Primož Hostnik


Fotografije: Tina Di Batista in Primož Hostnik (arhiv)

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

1 komentarjev na članku "Mednarodno zimsko srečanje plezalcev na Škotskem"

Primož Hostnik,

Dodajam še dve povezavi povezani z zadevanim srečanjem, in sicer...

http://www.cubbyimages.co.uk/conditions/conditions.htm

Precej podrobno poročilo ter natančnejši pregled najboljših vzponov udeležencev med katerimi boste našli tudi nekaj znanih imen svetovnega alpinizma (Steve House, Ian Parnell, Kelly Cordes, Bruno Sourzac in drugi ), hkrati nekaj dodatnih podrobnosti o najinih vzponih, celotni vsebini pa je dodano še par kvalitetnh fotografij...

ter

http://www.thebmc.co.uk/world/intern/2005meet/index.htm

Krajši izbor oz. galerija fotografij udeležencev samega srečanja.

LP vsem, Primož

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40359

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice