Gore in ljudje: Zna biti, da se bo komu, ki hodi v gore, ta zgodba zdela zelo oddaljena, lahko pa blizu nekomu drugemu, čeprav gore gleda samo od daleč. Ničesar (ne sprejmite) ne vzemite za svoje, kar vam bo v zgodbi tujega.
Utrinki s poti
Sredi brega stojim precej izčrpan in ne vem, kaj bi. Naprej ne vidim smisla, za v dolino pa mi tudi ni. Ne vem, kaj sploh počnem na tem mestu, kako sem se sploh tu znašel. Jasno je samo eno: tu ne morem ostati.
Človek v hoji za samim seboj, za svojimi ideali in svojo veličino, naleti zmeraj vnovič na številne ovire, ki mu njegov obstoj otežijo. (T)
Na mejo moram priti, da se bom znal odločiti. Nujno jo moram začutiti. Stopim na rob planote in občutim – nič. Smučini sledim čez plitev jarek, ko vendarle razločno začutim svojo mejo današnjega dne.
Bolj ko odkriva skrivnosti vidnega sveta, bolj postaja uganka sam sebi. (S)
Dvignem se čez nekaj naslednjih grbin. Obstanem, diham tudi z očmi. Brezuspešno poskušam brati govorico gora. Ozrem se na rob planote pod seboj. Malo višje je tista nevidna meja, od koder se še lahko vrnem v dolino. Navzgor pa ni več vrnitve v istem večeru.
Ne neham biti človek, pomeni biti usmerjen v neminljivo prihodnost. (N)
Vidim, da sem prestopil tudi dve drugi meji: mejo dvatisoč metrov in mejo dneva. Če bi svojo mejo dosegel tristo metrov višje, bi zagotovo šel dalje. Tako pa se še naprej zgolj preizkušam. Kako daleč od meje bom šel?
Moram biti človek je pač naloga, hoditi za lastno osebnostno veličino. (M)
Običajno sem šel naprej ne glede na občutek nemoči. Danes je drugače. Ustavim noge in skušam začutiti, kaj bi. Dovolj nad mejo sem, da me v dolino več ne vleče. Brez težav bi zmogel iti naprej, do popolne izčrpanosti. V svesti sem si, da bi lahko hodil do nezavesti.
Človek postaja samomorilec na višini svoje ustvarjalnosti. (T)
Da bi zmogel pregaziti do koče, ni zanesljivo. Tudi to, da obtičim nekje na pet šestin poti in se nikoli več ne vrnem, ni povsem gotovo. Edino, v kar sem prepričan, je povratek v dolino.
Človekovo življenje ni samo dar, marveč tudi dolžnost, da ta dar pravilno uporablja in izpopolni. (M)
Ponovno stopim navkreber. Globlje kot so se čevlji ugrezajo v odpuščen sneg, globlje se misli ugrezajo v občutke. Ne slišim niti najtišjega glasu, naj se obrnem. Zavem se zakaj: vedenje je že v meni.
Človekova eksistenca je odgovor človekove besede na božjo besedo. (S)
Včeraj sem poslušal Vivaldijeve Štiri letne čase v izvedbi Fabia Biondija. Bom danes zvečer isto glasbo slišal drugače – z drugo besedo: je izlet vnesel v življenje kakršnokoli zaznavno spremembo?
Čudež lahko imenujemo tudi že spremembo zaznavanja, da spregledamo in vidimo svet v drugačni luči kot poprej, ko smo ga gledali skozi mračne naočnike. (D)
Konec dober, vse dobro, pravi slovenski pregovor. Po telefonu bom klical šele na koncu, zato sem ga pustil v avtu. V kočo bom sporočil, kakšne so razmere na poti, da bi to le komu kaj pomagalo.
Skozi vsakdanjost mora vselej sevati nekaj dobrote, da zasije sonce tudi opolnoči. (D)
Po svoji poti grem z gore kot že velikokrat do sedaj. V letu sem v gorah le približno 52 dni. Povsem jasno mi je, da zame hoja v gore ne more biti najvažnejši ali celo edini smisel življenja. Kaj potem je? Pisanje pasjih zgodbic? Bah! Čas se bo enkrat iztekel, tako kot današnji izlet.
Moram biti človek, torej moram biti dober človek. Namesto dobrote pravimo pravilno tudi ljubezen. (D)
(Smem, moram, težko je, dobro je, ne neham – biti človek)
Anton Trstenjak, Biti človek
Iztok Snoj