Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli).
Po sledi vodnih glasov
Iz avta stopijo pri izviru Jezere. anTon mrmra bolj sebi kot drugim: »Ne glede na to, ali so izviri glasni ali so tihi, se voda v njih vedno rojeva v za nas nevidnem svetu.« Za Igorjem in Katarino hodita Tin in anTon. »Slišiš?« Tin odkima. »Poslušaj ptičje petje in šumenje vode deroče, kako eno ne moti drugega. Poskusi doma istočasno poslušati rok glasbo in klasiko, če se bodo zvoki tako dobro mešali.« Tin se domisli: »Tudi v filharmoničnem orkestru igrajo ubrano.« anTon vztraja: »Si že slišal zmešnjavo glasov tik pred koncertom, ko v orkestru vadi note vsak zase? Tu mora biti neviden dirigent, ki uravnava ritem narave.«
Z gozdne ceste stopijo na dolinsko pot za v gore. »Slišiš za ovinkom gorski potoček? Gornik se vedno razveseli njegovega zvoka.« Igor se ne strinja povsem: »Ker je žejen.« anTon nadaljuje: »Gorniku lahko ob zvoku žuboreče vode srce kar zaigra!« V stranskem grabnu različno visoki slapiči igrajo melodije v različnih razponih, tako kot voda pada v različno globoke tolmunčke. anTon se ne more upreti: »Pravo sozvočje vode.«
Do Škafa jih loči le še dolgo snežišče. Pot ni več dolinska šala. Igor ostane pri Katarini, anTon pa tesno ob sebi vodi Tina navzgor. Mestoma zaslišita nežno curljanje vode, le vidita je ne. »Zvoki taleče se vode so drugačni. Kdo bi vedel, s kakšnim zvokom je ledenik, velikanska premikajoča se zaledenela voda, oblikoval to dolino.« Pod čevlji jima čofota močno omehčan sneg.
»Slišiš?« Tin vode ne vidi ne sliši. »Videti ga ne moreš, in vendar veš, da teče po zraku. Rahel vetrič se sliši, ko se ulovi v uhlje.« Občasno jima po ušesih zabuči močneje, zato na glavo natakneta trak za ušesa. Zlezeta na gornji rob Škafa. »Sedaj pa se popolnoma umiri in zaslišal boš drug zvok. Kako komaj opazen curek vode pada na sneg.« Naj mu anTon še tako usmerja pozornost na naravo, Tin seveda ne spregleda škatle z vpisnim zvezkom. Kracanje črk mu je vedno v veselje.
Domov se peljejo vsi štirje veseli. Tin navdušeno razlaga Igorju, kaj vse je videl. Všeč mu je bil pogled zviška, polet z očesom po celi dolžini doline. Le sneg v Škafu je bil zelo umazan. Pred Robanovim kotom zagledajo Raduho, kako se kopa v popoldanskem soncu. »Oči, kdaj si že rekel, da bomo šli tja gor?« »Ne tako kmalu, višje je še nekaj snega.« In vendar bo naneslo drugače.
Tiha Raduha
Toliko krajev je v Sloveniji, a se Igor ne domisli niti enega, kamor bi šli na izlet. »Kdaj bomo šli pa na Raduho?« vpraša Tin. »Danes ne, ker so za gore napovedane plohe in nevihte,« pojasni Igor. anTon razmišlja naglas: »Aprilsko vreme je nezanesljivo, zato so lahko nezanesljive tudi aprilske vremenske napovedi. Mogoče pa vreme vseeno ne bo slabo.« »Kaj vendar govoriš o aprilskem vremenu, danes smo že v maju,« zmajuje Igor.
Igor dodaja: »Meni si rekel, da je hitrost varnost. Z gore moraš teči, če pride nevihta. Ti pa si postal počasen.« anTon prikima, Igor ima prav. »Bom pokukal, kakšno bo popoldan vreme na Raduhi.« »To ni mogoče,« oporeka Igor, Tina pa zanima, kako se to naredi. »Si že slišal za primere, ko so ljudje imeli slab občutek, in zato niso šli na letalo, ki je kasneje strmoglavilo? To sposobnost lahko uporabi vsak človek zavestno. Zamislil si bom, da je popoldan in hodim po vršnemu delu gore. Poskusil bom čutiti, kakšno je vreme okoli mene.«
»Fant, pusti dedka. On rad fant-azira.« »Kako bomo vedeli, ali je dedi imel prav ali ne?« vpraša Tin. »Lahko se peljemo do kmetije Bukovnik in gremo vsaj do Grohota.« da idejo anTon. Tudi Igor je radoveden, kdo bo imel prav, zato jih je pripravljen peljati. Tinu naroči, naj si rezervno obleko skrbno zavije v polivinilaste vrečke. Za vsak slučaj.
Koča na Grohotu je zapuščena, enako postojanka reševalcev nad njo. 'Mala vratica', Durce, so v oblaku. »Si še prepričan?« vpraša Igor anTona. »Vsak trenutek se lahko obrnemo. Mokri bomo pa gor prišli v vsakem primeru.« Igor ponovno pogleda oblake. »Kako to misliš?« »Mokri v noge. Na enem delu poti še leži sneg.« Spodaj so še slišali ptičje petje, sedaj pa stopajo v gorsko tihoto.
Vročine ni. »Šli bomo tako hitro, da bo vsakemu zadoščalo le pol litra tekočine. No, tako počasi.« Pol ure hoje mine, ko Tin opazi: »Zakaj nikogar ne srečamo? Gremo po pravi poti?« »Verjetno večina ljudi ne premišljuje, ali se bodo napovedi tudi uresničile. Slišali so vremensko napoved in se odločili za nekaj drugega, kot je hoja v gore.«
Čez Durce prehajajo oblaki tako z ene kot z druge strani gore. Igor je malo na trnih tudi zaradi otroka, ki ga imajo s seboj. »Bo prišlo do plohe ali celo do nevihte?« anTon odgovori šele po kratkem razmisleku. »Poskusi začutiti, če je v zraku kakšna napetost.« »Čutim napetost, čutim.« »Igor, to je napetost v tebi. Daj, sprosti se malo. Ponavadi veliki oblaki pridejo od velikih gora. Vidiš, kako je nad Solčavo sončno?«
Na vršnem delu postaja vse bolj svetlo. Celo sonce posije! Tin bi še gledal vrhove visokih gora, anTon pa ve, da je pot domov še dolga. Zato mu je prav, ko Igor želi iti takoj v dolino. Na Bukovniku opazujejo soj sončne svetlobe skozi oblake. »Tamle prihaja dež,« pokaže anTon z roko proti Ojstrici. In res morajo vklopiti brisalce, ko se z avtom vračajo skozi Robanov kot.
Iztok Snoj