Nedelo - Alenka Kociper: Konec junija sta v Koper prikorakala dva možakarja, oprtana s težko prtljago, utrujena, a zadovoljna in še vedno polna moči. Za njima je bilo 40 dni vztrajne hoje in 1400 križem po Sloveniji prehojenih kilometrov.
Nadvse spoštljiv dosežek, zlasti če vemo, kakšne omejitve jima je na pot postavilo življenje.
Borko Kregar in Ernest Večko sta namreč invalida. Sedeminštiridesetletni Borko je popolnoma slep, šestdesetletni Ernest pa je delovni invalid s poškodbo roke. Kljub temu da sodita v kategorijo ljudi s posebnimi potrebami, že med pogovorom dajeta vtis, da sta v življenju karseda samostojna in neodvisna. Čeprav oba Celjana, sta se srečala šele pred nekaj leti in hitro ugotovila, da je njuna pot podobna. Rada hodita, rada imata naravo in mir, pa tudi ljudi. Zdi se, da je bilo njuno skupno pohodništvo skoraj neizogibno.
Sprehodili smo se po celjskih ulicah. Borko in Ernest sta neverjetno usklajena. Gibljeta se ubrano, brez odvečnih besed ali kretenj. Z rahlim dotikom da Ernest prijatelju znak, da je čas za odhod, Borko ga na videz ležerno prime za ramo, potipa po tleh z belo palico, ki jo nosi v desni roki, in potem se odpravita. Nobenega zaletavanja ali spotikanja. Ernest med potjo in našim pogovorom, ne da bi spremenil barvo glasu, tu in tam pripomni: »Tu je stopnica«, in nemoteno nadaljujemo. Na ravnem pločniku brez večjih ovir je to na videz celo preprosto, teže pa si predstavljamo njuno hojo v hribih, polnih skal, korenin in drugih ovir. »Kadar je pot ozka in nevarna, stopam bliže za Ernestom in se držim za trak njegovega nahrbtnika. Na lažjem, bolj ravnem terenu pa držim malo daljšo vrv. In le redko se zgodi, da mi mora pot posebej opisovati, tako sva že navajena drug na drugega,« pove Borko, ki prijatelju očitno povsem zaupa.
Sedem let v navezi
Že sedmo leto hodita skupaj. Po cestah in brezpotjih, po gozdovih, dolinah in hribih. Vedno sama, brez spremljevalne ekipe ali kakršnekoli pomoči, ki bi ju oskrbovala s hrano ali denimo čistimi oblačili. »Vse, kar potrebujeva, nosiva s seboj v nahrbtnikih. Na poti kupujeva le hrano in vodo, tako da najina prtljaga lahko tehta tudi okoli dvajset kilogramov,«pravi Ernest, ki nikoli ne obuje čevljev. »V njih mi noge kar gorijo, zato sem raje v sandalah. Vedno pa obujem nogavice.« (smeh) Kar v deževnem vremenu, kakršno ju je spremljalo na tokratni poti od sredine maja do konca junija, pomeni nenehno mokre noge. In nogavice, ki jih je treba posušiti. »Obleke pereva sama, kjer je pač možnost, prav tako se tuširava približno enkrat na teden. Higieno vzdržujeva, kolikor se da. Kadar spiva na kakšnem seniku, se zjutraj pač ne moreva umiti. Pa to opraviva na prvi bencinski črpalki,« pojasnjuje Borko in v smehu pove, da on skrbi za spalnico, saj nosi šotor, Ernest pa za kuhinjo. »Čeprav sva letos v šotoru spala le enkrat, postavljanje, predvsem pa podiranje vzameta namreč preveč časa. Najraje prenočiva na kakem seniku, dvakrat pa so nama letos ponudili kar hišo! Čeprav ne potrebujeva veliko, imava namreč blazine in spalne vreče in nama je pomembno le, da sva na suhem.« Z ljudmi, ki jih srečujeta na poti, imata le dobre izkušnje. »Morda v začetku doživiva kanec nezaupanja, ko prideva takole pod večer k hiši, češ da nisva kakšna potepuha, potem pa nama vsi pomagajo.«
Dolg popotniški dan
»Tole naju zbudi ob petih zjutraj,« pravi Borko in sproži alarm na svoji uri, ki oponaša petelinje kikirikanje. Popijeta obvezni čaj, se umijeta, kolikor gre, in ob šestih sta že na poti. Vsako uro počivata in kaj prigrizneta, ob devetih pa si privoščita jutranjo kavo. Najraje v kakšnem bifeju, ker vzame najmanj časa, če tega ni na poti, pa jo Ernest skuha na plinskem gorilniku, ki je nepogrešljivi del njune opreme. Do poldneva običajno opravita že večji del poti, petindvajset ali trideset kilometrov. Zvečer si poiščeta prostor za prenočišče, Ernest pa skuha večerjo, največkrat špagete.
Sicer pa kaže, da moža s fizično pripravljenostjo nimata veliko težav. Med pripravami pred potjo običajno vsak dan prehodita šestnajst kilometrov okoli Šmartinskega jezera ali se odpravita na okoliške hribe, do Celjske koče, denimo. Prepričana sta, da je skoraj bolj kot fizična pomembna psihična priprava. Zato se zelo veliko pogovarjata. Kaj ju čaka, kaj lahko pričakujeta ... Tudi sicer so njuni popotniški podvigi daleč od fizičnega premagovanja razdalj. Hodita zase in za druge. Ker Borko ne vidi, hočeta slepe spodbuditi in jim pokazati, da zaradi invalidnosti ni treba ostajati za štirimi stenami. »Želiva širiti spoznanje, da zmoremo. Povedati moram, da Borko na poti popolnoma sam skrbi zase. Pogosto pospravi in spakira pred menoj,« se smeje Ernest, ki, kot sam pravi, prijatelju pač posoja oči.
Spodbuda vsem, ki jih pestijo podobne težave
Slovenijo sta prvič prehodila leta 2003, ko sta pešačila od Celja do Kopra, že naslednje leto pa sta se preizkusila na morda najbolj znani romarski poti Camino v Španiji, pri čemer sta po »predpisanih« 765 kilometrih do Santiaga de Compostele nadaljevala še do Atlantika in nabrala prvo tisočico. Potem je kazalo, da se ne moreta ustaviti, vsako leto nov projekt, nova hoja. Vsaka ima svoj namen, letošnjo sta posvetila 200. obletnici rojstva Louisa Brailla, po katerem je dobila ime pisava za slepe, in 40. letnici Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki je razpredena po vsej Sloveniji. Začela sta v Murski Soboti, nato sta sledila Poti kurirjev; vmes sta v želji, da bi širila optimizem med slepimi, obiskovala Društva slepih in slabovidnih. Sicer poti nikoli natančno ne začrtata. Vesta, kam gresta, ne pa, kje vse bosta hodila. Iščeta čim manj obljudene poti, tudi hribom se ne izogneta, kljub pogosto ne prav prijaznim razmeram. Povzpela sta se na Nanos, kjer sta od presenečene oskrbnice koče z nejevernim vzklikom »Slepi je prišel sem gor!« dobila največje priznanje. Zmrzovala sta v bivaku na Snežniku, s 1796 metri nadmorske višine najvišji točki njune poti, ker koča ob ponedeljkih ni odprta, kar sta že prej vedela, a ju to ni odvrnilo od načrta. »Veste, tovrstna izkušnja te prisili, da stvari jemlješ takšne, kot so. Midva nisva več pomembna, pomebna je pot. Morava priti od točke A do točke B, kakor sva si pač zadala.« Pravita, da je življenje prehitro. Zato je bolje hoditi. »Če hodiš, ne boš nikoli več rekel, da je Slovenija majhna.« (smeh)
Verjetno bo zvenelo patetično, toda Borko in Ernest sta zares glasnika volje in poguma. Vztrajati in hoditi naprej kljub vsem oviram in preizkušnjam, ki nam jih prinaša življenje. Pred njima so še mnogi kilometri, pravita, da morda nekoč tudi na kolesu.