Delo, Sobotna priloga - Blaž Močnik: Jamski sistem Migovec je pretekli teden s 24.900 metri postal najdaljši v Sloveniji.

Jamski sistem Migovec je pretekli teden s 24.900 metri postal najdaljši v Sloveniji. Dosežek bodo tolminski jamarji z veliko mednarodno pomočjo bržkone kmalu nadgradili z novimi še neodkritimi kilometri dvoran, rovov in brezen. »Presenetljivo je, da ta hrib sploh še stoji,« je dejal predsednik slovenskih jamarskih rekorderjev Zdenko Rejec.

Pa smo spet doma, je dejal prepoteni Anglež James Hooper - Tetley, ko se je povzpel čez manjše sedlo tik pod vrhom 1881 metrov visokega Tolminskega Migovca. Od leta 1996 je le dvakrat izpustil priložnost, da bi večji del poletja preživel na platoju visokogorskega krasa skupaj s pestro mednarodno druščino in peščico domačinov, ki jih druži posebna ljubezen – jamarstvo. Zadnjih 18 let na Migovcu namreč poteka enomesečni jamarski tabor, na katerem podzemlje raziskujejo tolminski jamarji iz sekcije tamkajšnjega planinskega društva in člani londonskega Imperial College Caving Cluba (ICCC) z vsega sveta.

Podzemlja sleherniki nikoli ne bomo videli in doživeli. To je svet neskončnega labirinta, ki ga je narava s pomočjo vode menda začela graditi, še preden so se Alpe začele dvigovati kvišku. Jamarji so sicer s povezavo najdaljšega jamskega sistema v Sloveniji zgolj potrdili, kar so vedeli že dalj časa, toda s tem njihovega raziskovalnega dela še ni konec. Zalogaj pod Migovcem je dovolj velik še za naslednje jamarske generacije.

Po ustanovitvi tolminske jamarske sekcije leta 1971 so se takratni jamarski zanesenjaki najprej spravili na Matajur, Rombon in Krn, v notranjost Migovca pa so se podali leta 1974. S priročnimi lestvami in doma narejeno opremo so nato s krajšimi in daljšimi raziskovalnimi premori ter večjo in manjšo vnemo dosegali tudi temu primerne rezultate. Z osvojitvijo vrvne tehnike so se zanje stvari spremenile, saj so se lahko začeli spuščati v globoka brezna. Za raziskovanje Migovca, ki je prvi v gorski verigi kot hrib viden zgolj s tolminske strani, je bržkone najbolj pomembno leto 1994, ko so se precej po naključju našli tolminski in londonski jamarji. Angleži so namreč prinesli novo znanje in zagon, predvsem pa odtlej raziskovanje poteka sistematično in intenzivneje. Udeleženci tabora na leto v povprečju odkrijejo kar dva kilometra novih jam.

Povezavo odkrili z zadnjo akcijo

V skoraj štirih desetletjih so jamarji zarisali dele treh jamskih sistemov. Osrednji je dobrih 12 kilometrov dolg sistem Migovec, prav toliko je dolg sistem Vrtnarija. Približno pet kilometrov meri sistem Primadona. Že povezava prvih dveh je obetala rekord, ki ga je od začetka organiziranega jamarstva pri nas od konca 19. stoletja doslej držal 20.570 metrov dolg Postojnski jamski sistem. »Da bi bilo smiselno povezovati tudi sisteme, smo začeli razmišljati po letu 1998, vendar to ni bila naša prednostna naloga. Zadnji dve leti smo imeli predvsem tolminski jamarji v načrtu, da bi izven poletnega kampa vendarle poskušali najti povezavo med sistemoma. Toda kjer smo iskali, nismo bili uspešni. Povezava se je pokazala čisto na drugem koncu, kjer smo sicer tudi predvidevali, da bi smer utegnila biti prava. Ali jo bomo dosegli danes, jutri ali v naslednjem desetletju, nismo vedeli,« se je spominjal predsednik tolminske jamarske sekcije Zdenko Rejec.

Možne točke stika dveh sistemov so jamarji iskali na podlagi tridimenzionalne simulacije jame. Čast povezave Migovca in Vrtnarije je pripadla 20-letni domačinki iz vedno opevanega Čadrga Karin Rutar in Madžaru Gergelyu Ambrusu, ki sta 13. avgusta po približno dvanajstih urah raziskovanja našla listek z datumom in točko, ki jo je na nekem kamnu leta 1998 pustil Anglež Jim Evans. Rekord je padel prav med zadnjo raziskovalno akcijo tabora. »Najprej nisva bila prepričana, ali nama je res uspelo, potem sva našla listek. Bila sva zelo vesela, saj si nisva predstavljala, da se bo zgodilo tako hitro, pa še zadnjič smo bili v jami,« je s skromno jamarsko navdušenostjo pripovedovala Karin Rutar. Madžar je nadaljeval v istem slogu in priznal, da je dosežek rezultat dveletnega skupinskega naprezanja: »Najtežji del povezave je bilo plezanje, saj smo morali premagati približno 40 metrov, kar nam je uspelo šele po štirih akcijah.«

Skrivnost neodkritega podzemlja jih vrača v jame

Podpredsednik in tajnik Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da gre v primeru Migovca za izjemen jamarski dosežek: »Potrebnega bo še veliko dela za nadaljevanje raziskav, ki pa so zaradi mraza in vode res ekstremno naporne, zato je nujna tudi velika previdnost in izurjenost jamarjev. V prihodnje se bomo usmerili tudi na povezovanje drugih jam v sisteme. Največja težava je organizacija, saj tovrstno raziskovanje zahteva veliko jamarjev in ne nazadnje veliko sredstev za nabavo in vzdrževanje opreme.« Rekord ne bo zdržal leto dni. Že zdaj lahko tolminski jamarji sistemu dodajo pol kilometra, pričakovano bodo nove kilometre odkrili na taboru prihodnje leto, ne nazadnje se bo sistem povečal vsaj za pet kilometrov s povezavo sistema Migovec s petkilometrsko Primadono. »Na kubičnem kilometru je odkritih 30 kilometrov jam. Potenciala pod Migovcem je še ogromno. Tudi naslednje generacije čaka veliko raziskovanja,« je dejal Andrej Fratnik, ki tamkajšnji jamski sistem raziskuje od začetka. Medtem pa Tolminci pogledujejo celo proti severu, kjer se kažejo sledi povezave proti Komni. »Tam je pa mravljišče,« se je prijel za glavo Fratnik.

»Jamarstvo se razlikuje od alpinizma predvsem zato, ker ne vemo, kaj in koliko lahko še odkrijemo. Je pa tukaj velika verjetnost, da je pod nami še kakšnih 25 kilometrov jam. Vsako leto namreč najdemo kaj novega, predvsem pa imamo od letos več izhodiščnih točk za nova odkritja kot pred letom dni. Štirideset kilometrov jam je zelo verjetnih, toda za ta dosežek bomo potrebovali še veliko časa,« ga je dopolnil Tetley, sicer učitelj matematike.

Obenem sistem Migovec ni edini potencial za nove rekordne jamarske dosežke pri nas. S preplavanjem podvodne povezave med Postojnskim sistemom in Planinsko jamo bi rekord spet prevzeli Notranjci, zanimiva bi bila povezava Škocjanske in Kačne jame, predvsem pa sistemov na Rombonskih in Kaninskih podih na Bovškem, kjer bi jamarji lahko dosegli tudi dolžino 60 kilometrov. Omenjeni gorski sistem ima sicer kar sedem od desetih najglobljih jam pri nas, med njimi je s 1502 metroma najgloblja jama Čehi 2 na Rombonskih podih.

Magične jamarske meje tisoč globinskih metrov jamarji na Migovcu še niso prebili, a jim manjka »vsega« 30 metrov. Sistem je namreč nekakšen posebnež. V visokogorskem krasu se temperature v jami gibljejo med šestimi in sedmimi stopinjami, na Migovcu pa temperatura pada z globino. Na 970 metrih je temperatura zgolj dve stopinji Celzija, kar poleg vode izjemno otežuje nadaljnje raziskovanje.

Žive vrtine

Jamarstvo ni adrenalinski šport, temveč raziskovalna dejavnost in dokumentiranje. V šali jamarji dodajajo, da pod zemljo opravljajo geodetske meritve. Poimenovali so jih za nekakšne žive vrtine, ki z veliko fizičnega in psihičnega napora ter znanja razkrivajo svet pod nami. »Za domačine je največja ovira, ker nimamo dovolj časa. Če bi ga imeli in sistematično raziskovali, bi bili rezultati veliko večji. Sposobni smo iti povsem do dna, do najhujših ekstremov v jamarstvu,« je napovedal Rejec. Bolj kakor brezen in ožin se jamarji otepajo merilnega dela jamarstva. Vsaka ekipa, ki raziskuje, nosi s seboj kompas, naklonomer in meter, dolžine, naklone in smerne kote pa evidentirajo že v jami. »To je ena najbolj zamudnih zadev, zato se ji večina jamarjev poskuša izogniti, saj raje raziskujejo naprej. Najbolj zamudno je merjenje zavitih ožin, trajanje merjenja pa je odvisno predvsem od izkušenj,« je pojasnil Rejec.

Delo na Migovcu je bilo vselej zahtevna fizična preizkušnja, še preden se je dejansko raziskovanje jame sploh začelo. Cesta do Tolminskih Raven, kamor se je pod vznožje hriba še mogoče prebiti, je bila včasih slaba in nevarna, še danes je dovolj zavita in strma. Od tam sledi tovorjenje nekaj ton opreme in hrane do planine Kal in baznega tabora na vrhu Migovca. Udeleženci, po približno deset jih dela naenkrat, na mesec pa se civilizaciji na račun puščavniškega življenja odpove približno 30 jamarjev, najprej teden dni po dvakrat na dan nosijo tovor, kar je obenem dobra fizična priprava. Tabor na vrhu hriba pa ni edini. Drugega so letos postavili na 550 metrih pod zemljo v Vrtnariji. »Jamarje tako čaka triurni vzpon do prvega tabora, dve uri do začetka dela v jami, nekajurno raziskovanje in vrnitev v jamski tabor, kjer imajo nato na voljo 12 ur za počitek, hidracijo in spanje,« je razmere opisal Rejec, Fratnik pa jih je še posplošil: »Najprej tri ure v hrib, kjer nato dva dneva delaš počepe.«

»Vsi si predstavljajo, da gre za nekaj strašnega, toda vse skupaj je zelo lepo. V jami imamo pravzaprav vse, kar potrebujemo, celo bolje je kampirati pod zemljo kot na prostem,« je zatrdil Nejc Maver, ki se z jamarstvom ukvarja šele tri leta. Kdor bi se prebil do omenjene globine, bi tam menda našel glasbeni predvajalnik, videoigrice, kakšno knjigo, celo božične lučke. »Hladilnika pa nimamo, ker ga ne potrebujemo. Temperatura doseže le kakšnih pet stopinj,« se je hudomušno nasmehnil Tetley. Ekipe treh in ne manj kot dveh posameznikov ostanejo v jami tudi tri ali štiri dni.

Migovec bo ostal skrivnosten

Življenje na vrhu Migovca je za spoznanje boljše, če je vreme v visokogorju kolikor toliko naklonjeno jamarjem. Ti z razpetimi šotorskimi krili v stolitrske sode lovijo deževnico. Če je, kakor letošnje poletje, ni od nikoder, morajo po sneg v bližnje brezno in ga nato topiti. Kakršnokoli umivanje utrujenih teles ali posode seveda odpade, saj je voda namenjena strogo kuhanju in hidraciji. Jamarji popijejo največ čaja, mešajo ga z vitaminskimi napitki ali mlekom v prahu. Hrana pričakovano ni kulinarični presežek, temveč je instantna, ki ima daljši rok trajanja. Pojedo največ testenin, riža in polente. »Ko pridejo iz doline novi jamarji, prinesejo luksuzne dobrine, kot sta kruh in sir. Če pride salama, se vsem zasvetijo oči,« je še povedal Rejec.

Jamarstvo v tolminskem hribovju je tako lahko poseben način življenja v jami in zunaj nje. Jasno pa je, da bo hrib za vedno imel nekoliko mistični predznak za vse, ki jim raziskovanje temnega podzemlja ni blizu. Sistem Migovec zaradi vseh značilnosti in posebnosti nikoli ne bo turistična jama, za nameček tudi ni veliko jamarjev, ki bi si želeli v njegovo drobovje, kjer sicer obstajajo tudi dvorane v velikosti nogometnega igrišča. Velja za orientacijsko zelo zahtevnega, za marsikoga so dovolj velika preglavica že prej naštete logistične težave.

»Čeprav včasih pomisliš, ali je vredno nadaljevati, ponavadi vseeno greš. Vedno pa je lepo, ko se vrneš. Kogar jame veselijo, lahko postane jamar, tudi če ga je na začetku strah,« je povedala Tjaša, Karinina sestra dvojčica. »Nekaj tveganja sodi zraven. Najbolj nevaren del jame so podori, kjer se pretikaš med naloženimi skalami, v dobri veri, da se ne bo nič zgodilo, čeprav se reševanje v gorah meri v urah, reševanje iz globin pa v dnevih. Težave so fizične, psihične in vseh drugih oblik, vendar ti vsako novo odkritje da nov zagon. Toda naprej te vodi dobra družba,« je dodal Fratnik, ki je samo letos Migovcu namenil desetkrat po tri raziskovalne dneve.

Blaž Močnik