Slovenske novice - Marjan Raztresen: Ljubljana - Miha Valič, devetindvajsetletni ljubljanski univerzitetni diplomirani biolog, zaposlen na oddelku za vrhunske športnike pri policiji, se je ...
... pri sestopu z 8201 meter visoke himalajske gore Čo Oju počutil slabo in je soplezalcu Tonetu Perhaju svetoval, naj gre sam naprej. Zaradi višinske bolezni ali iz kakšnega drugega bolezenskega vzroka na skorajda nenevarnem delu smeri med višinskima taboroma 1 in 2 na nadmorski višini od 6600 do 6800 metrov, kjer so za lažje napredovanje in sestopanje napete fiksne vrvi, je omahnil in z glavo navzdol obvisel na vrveh nad pobočjem; ni bil dovolj močen, da bi se postavil na noge, in je tam umrl .
Danes sva Tone in Miha osvojila vrh Čo Oju. Tomaž se je zaradi vetra in osebnih razlogov obrnil med T 1 in T 2. Začela sva iz T 3, to noč bova spala na T 2, jutri pa greva v dolino.«
To je bilo zadnje elektronsko sporočilo, ki ga je v svojem življenju poslal 29-letni ljubljanski univerzitetni diplomirani biolog Miha Valič, zaposlen na oddelku za vrhunske športnike pri policiji, s pobočij 8201 meter visoke himalajske gore Čo Oju na meji med Nepalom in Tibetom (Kitajska). Bilo je v petek, 3. oktobra letos, tri minute čez drugo uro popoldne po tamkajšnjem času. Naslednje jutro je s soplezalcem Tonetom Perhajem začel sestopati proti baznemu taboru pod goro, ker pa se je slabo počutil, je Tonetu svetoval, naj gre sam naprej, on pa da bo prišel za njim.
A ga ni bilo. Poznavalci razmer domnevajo, da je zaradi višinske bolezni ali iz kakšnega drugega bolezenskega vzroka na skorajda nenevarnem delu smeri med višinskima taboroma 1 in 2 na nadmorski višini od 6600 do 6800 metrov, kjer so za lažje napredovanje in sestopanje napete fiksne vrvi, omahnil in z glavo navzdol obvisel na vrveh nad pobočjem. Po teh domnevah zaradi višinske bolezni ni bil dovolj močan, da bi se postavil na noge, in je tam umrl.
Oživljanje ni pomagalo
Tone Škarja, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, nam je povedal, da naj bi kmalu po tem dogodku prišli mimo alpinisti ameriške ali madžarske odprave, ki so nesrečnega Slovenca začeli nemudoma oživljati, vendar je bil njihov trud zaman.
Odprava treh Ljubljančanov je odšla na pot na Čo Oju po najlažji smeri prvopristopnikov letošnje zadnje avgustovske dni. Pravzaprav bi morali odpotovati štirje, skupaj z Miho Valičem, gorskim vodnikom z mednarodno licenco, ki je bil vodja ekspedicije, še trije njegovi klienti, Tone Perhaj, Tomaž Repar in Miha Lampreht, znani ljubljanski radijski novinar in urednik ter velik ljubitelj gora. Zadnjega je nesreča prijatelja Pavleta Kozjeka v Himalaji, ki se je zgodila le nekaj dni pred odhodom na Čo Oju, tako hudo prizadela, da se je kljub dolgotrajnim pripravam osemtisočmetrski gori odpovedal in je ostal doma.
Preostala trojica se je v nepalski prestolnici Katmandu teden dni bojevala z birokracijo in šele 3. septembra odpotovala po cesti čez nepalsko-kitajsko mejo. Kot je Miha Valič napisal v svojem blogu, »bomo do baznega tabora na nadmorski višini 5700 metrov predvidoma potovali deset dni, da se spotomna postopoma aklimatiziramo. V bazi, kjer je v dobrih sezonah tudi do 400 ljudi, letos ne pričakujemo gneče, saj je po nam dostopnih informacijah dobilo dovoljenje in vizo zelo malo plezalcev. Večina večjih odprav se je namreč pred časom odločila za Manaslu (prav tako osemtisočak; op. ur.) in sicer prav zaradi negotovosti glede kitajske odločitve o odprtju oziroma zaprtju Tibeta.«
Bazni tabor na 5650 metrih
Dvanajstega septembra je trojica Slovencev s pomočjo Šerp »v neprijetnem sneženju malo zadihana in omotična postavila na nadmorski višini 5650 metrov bazni tabor. Zdaj sledi kakšen dan počitka, potem pa začnemo delo na gori. Upamo na lepo vreme,« je v blogu napisal vodja odprave. Le dva dni pozneje so na višini 6400 metrov že postavili prvi višinski tabor, skromen šotorček, ki jim je bil prijetno zatočišče v zasneženi, ledeni in mrzli gorski naravi, še dva dni pozneje pa so vsi trije Slovenci zaradi aklimatizacije, privajanja na velike višine, prespali v tem šotorčku. Naslednji dan so nameravali plezati višje na goro, vendar jih je ustavilo sneženje in jih nagnalo nazaj v bazni tabor.
Dvajsetega septembra je Miha Valič napisal v svoj blog, da »že tretji dan čepimo v bazi. Danes ponoči je veter polomil večino šotorov v prvem višinskem taboru, menda tudi našega. Na hrib gremo, ko se vreme izboljša in veter umiri.«
Štiri dni pozneje, 24. septembra, je trojica naših alpinistov prespala v drugem višinskem taboru, ki ga je postavila na nadmorski višini 7100 metrov. »Nekoliko piha in sneži, kar neprijetno je v majhnem šotoru. Jutri bomo sestopili v bazo. S tem je naša aklimatizacija končana. Sledi počitek in čakanje na primerno vreme.«
Miha in Tone v petek na vrhu
Šele 3. oktobra sta Tone Perhaj in vodja odprave Miha Valič lahko uresničila svoje tokratne himalajske sanje in priplezala na vrh gore, veselje ob uspehu pa je postalo nično ob tragediji, ki se je izkušenemu plezalcu zgodila med sestopom.
V zadnjem dobrem mesecu dni že drugič močno pretreseni Miha Lampreht ni mogel verjeti, da se je njegovim nesojenim soplezalcem zgodilo nekaj tako hudega. Nekajkrat je vprašal v bazni tabor pod Čo Ojem, kakšna je resnica, včeraj pa mu je Tomaž Repar sporočil, da je skupaj s tremi Šerpami pri Mihi Valiču, ki mu, žal, ne morejo pomagati, kar ni uspelo niti alpinistom neke odprave, ki ga je brez uspeha oživljala. Tomaž je obljubil, da bodo nesrečnega alpinista odnesli v bazni tabor. Tako v Ljubljani kot v baznem taboru pod Čo Ojem bodo storili vse, da bi naprej pri kitajskih in nato pri nepalskih oblasteh dobili dovoljenja za prevoz alpinistovih posmrtnih ostankov v domovino.
Na to goro je priplezalo že več slovenskih alpinistov. Najuspešnejša slovenska odprava je bila leta 1988, ko so pod vodstvom Romana Robasa prišli na vrh prav vsi člani odprave: Viki Grošelj, Iztok Tomazin, Jože Rozman, Marko Prezelj, Rado Nadvešnik, Blaž Jereb in tudi vodja odprave Roman Robas.
Marjan Raztresen