Delo.si, Panorama - Simona Bandur: S pravljičarjem Bukovnikom in njegovim pomočnikom Gregcem smo se odpravili po poteh Triglavskih pravljic.
Lakotov Jaka, resda malce okajen, sredi Požgančevega mostu zagleda črnega mačka – velikega kot pol teleta, z očmi kakor ognjenima kroglama, rep pa mu je v zrak štrlel kot turška sablja! Jaka, korenina, kakršen je bil, se ni ustrašil, ampak je mačka brcnil, kolikor je mogel. Toda maček ni padel na tla … Še huje: nenadoma se je za Jakom znašlo sto mačkov, velikih kot pol teleta, z očmi kakor ognjenimi kroglami in štrlečih repov kot turška sablja. In na koncu je bilo mačkov kot listja in trave … Oči pravljičarja Bukovnika so bile na široko razprte, njegov glas se je poglobil, kakor bi pripovedoval skupini otrok, in kar čutiti je bilo, kako jih spreleti srh ob misli na to, da bi se sami ponoči sprehodili čez zakleti most.
Legenda, na katero se spomni marsikateri domačin, ko prečka most, ki loči Mojstrano od Dovjega, je ena izmed sedmih v Po poteh Triglavskih pravljic. Pravljičar Bukovnik in Gregec sta se vzela od nekod v bližini pošte v Mojstrani, oblečena, kakor bi bili sto let nazaj. Bukovnik (v vsakdanjem življenju s psevdonimom Marsel Gomboc) v karirasti srajci in telovnikom nad njo, staro čepico in okroglimi očali, Gregec (tudi on ima v resničnem življenju nadomestno ime – Martin in je Marselov sin) v opravi, v kakršni smo gledali Kekca.
Popeljala sta nas do malega Triglava, kakor sta imenovala bližnjo skalco, in tam se je začelo popotovanje v domišljijo, po pravljičnih kotičkih, kot jih je opisal Mirko Kunčič v Triglavskih pravljicah na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja.
Te so bile Marselu Gombocu izhodišče za pravljično pot po Mojstrani in Dovjem, z njo pa poskuša predvsem mlademu občinstvu povedati, da v njihovih krajih niso doma le alpinisti, gorski reševalci in smučarji (čeprav imajo v obeh vaseh 18 olimpijcev), ampak tudi bajeslovje in legende. Če se zberejo odrasli, pa izvedo na pravljični poti še kakšno resnično zgodbo. Domišljijo jim poskušajo spodbuditi igralci, ki jih srečujejo na poti; ponavadi sodeluje od šest do osem članov igralske skupine Dovški oder.
Bukovnik sreča Gregca
A nazaj k resničnosti: pravljičar Bukovnik je iz žepa potegnil beležnico, tako gosto popisano z bukvicami (Kunčičevi zapiski s tem imenom so nastajali že v njegovih otroških in mladih letih), da se niti besede ni dalo več razbrati, in začel pripovedovati o zagonetnih poteh. Gregec je odšel med tem po svoje – a ne daleč. Pravljičar ga je namreč kmalu odkril, in to na bližnjem drevesu, kjer je zapravljal čas, namesto da bi pazil na krave (plezanje po drevesih je gotovo zabavnejši del igre, je prikimal Martin med tem, ko mu je Marsel pomagal na vejo).
»Gregec, kaj pa delaš tam gor'?!«
»Vever'ce lovim!«
»Kako vever'ce loviš? Namesto da bi v šolo hodil in krave pasel! Kje pa sploh imaš krave?«
»Ja, ne vem, ena je gor, ena je dol...«
»Kako ena gor, ena dol? Lani si jih imel osem, zdaj pa imaš samo še dve?!«
Zakaj je dobro priti domov pred mrakom?
Gregec je moral nehati sanjariti in se ozirati za bistveno bolj zanimivimi vevericami ter poiskati krave … Pravljični sprevod pa se je nadaljeval do točke, kjer skupino ponavadi pozdravi prijazni Kraguljež (igra ga Marselova žena, ki se pozneje prelevi tudi v Anco) in pove zgodbo o velikanu, ki je bil tolikšen, da je potreboval za počitek kar dve hiši, a še takrat mu je glava skozi okno molela.
Medtem si je vzel Bukovnik prosto, da se je okrepčal s krhlojco, napitkom iz posušenih jabolk, ki je »bolj za odrasle«, prileže pa se predvsem zato, da mu jezik bolj teče. Poleg tega je bila pred njim najstrašnejša točka poti, kjer navzoče vselej opozori, naj – zlasti če so bolj plašne narave – gredo raje takoj na stranišče...
Ta točka je Požgančev most. Sredi belega dne je prehod čezenj mačji kašelj in tudi sedem nasršenih mačkov, ki ždijo na njem, ulitih iz železa, ni prav nič strašnih. Če bi začel padati mrak, pa bi bilo baje drugače. Kajti ta most je zaklet … Bilo je nekako takole: pred približno sto leti se je čez most primajal Lakotov Jaka, prihajal pa je iz gostilne na Dovjem … Ko se je vračal domov – živel je v čebelnjaku nedaleč od mostu –, se je že delal mrak.
Pred mostom, kjer je kapelica, se ni pokrižal, ampak je nemarno pljunil. In tedaj mu je na sredi mostu pot prekrižal črn maček, »velik kot pol teleta, rdečih oči in z repom, štrlečim kot turška sablja«! Jaka se ni prav nič ustrašil in je brezbrižno brcnil mačka. Odletel je, a ni padel na tla, ampak je bilo, kakor bi obvisel na nevidni nitki – dokler se ni slišal štrbunk v vodo. Jaka je bil zadovoljen: Ha, ha, ta maček pa ne bo več po Mojstrani strašil! In je šel naprej, tema je padala... Pogledal je čez levo ramo in – za njim je bilo mačkov sto. Vsi so bili taki kot pol teleta, oči so jim žarele kakor ognjene krogle, repi pa so jim štrleli v zrak kakor turška sablja.
Bukovnik je v pravljičnem številu ponovil besede, oči za okroglimi očali brez stekelc so se mu razširile: »Mački so se pripravljali, da bodo skočili na Jaka, in ta zdaj ni bil več tako korajžen kot prej. Zagrabil je podplate pod pazduho in je tekel, kolikor mu je duša dala!« Pred vrati čebelnjaka, ko se je že počutil na varnem, je še enkrat pogledal naokoli. Takrat je bilo za njim mačkov že kot listja in trave! (»To je neskončno plus neskončno in še šest'n'pedeset zraven.«) Jaka se je ves prestrašen kar zaletel v hišna vrata, na sredi čela pa se mu je naredila buška velika kot pomaranča. In ni izginila ves mesec, kolikor se ni prikazal ven, je končal Bukovnik.
Toda to ni pravljica, je nemudoma dodal – da je Lakotov Jaka res živel in vse to doživel, še vedno priča njegov čebelnjak in tudi njegovi potomci še živijo … »Črnih mačkov baje ni več, Jakov pa je še kar nekaj, samo da jim je drugače ime.« Kljub temu je zgodba prišla prav staršem, da so lahko otrokom dopovedali, zakaj je dobro, da so pred mrakom doma.
In na koncu še nagradno vprašanje: Zakaj prav sedem mačkov? Tisti otrok, ki ugane, da jih je toliko zato, ker je sedem pravljično število, dobi dva plusa, starejši pa jo odnesejo tudi z razlago, da so jih pač delali Gorenjci. In tako jih je le sedem, ne pa sto ali celo kot listja in trave.
O denarju in pohlepu
Pravljična pot se je nadaljevala mimo edinega oreha od petih, ki je še ostal, in tam je bilo nekoč celo leglo kač (še eden izmed pripomočkov staršev, da so ugnali otroke), potem pa se procesiji približa Nejča iz Belce. Bukovnik mu pove, da gre skupina po pisker cekinov v B'vaščevo jamo, a jih Nejča takoj odvrne od tega, češ da tam straši bela prikazen, da so noter kapniki, ki rastejo od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, niže pa kar mrgoli zlodejev, ki da so mu nekoč stregli po življenju. Zato se nikakor noče pridružiti skupini. V veliko večjo pomoč je škrat (Martin), ki je ravno plezal po bližnjem kozolcu, postavljenem na Mitharjevem bregu.
»On je čuvaj zakladov v B'vaščevi jami,« ga je predstavil Bukovnik. In se za nekaj trenutkov spremenil v Marcela ter mu prigovarjal: »To je vaja za naslednjo soboto.« Na 2. Alpski dan, katerega del bodo tudi Triglavske pravljice, bo namreč moral zaigrati pred veliko večjo skupino ljudi, kot jih je sicer vajen.
»Jaz sem gorski škrat, varuh vseh zakladov,« je začel plesati okoli navideznega ognja in iz njega vlekel očitno še zelo vroče cekine: »Denar vlada svet'! Denar zapelje svet. Kdor lakomno na kup ga grabi, bo preklet!«
Škrat je šel spet svojo pot, čez cesto pa že drugo nenavadno bitje: Žilijeva Anca, ki je daleč naokoli znana vražarca in padarca, polna urokov (denimo, kako najti izgubljeno stvar ali – v duhu sodobnega časa – kako ostati mlad). »Znala je marsikaj pozdraviti, od fizičnih težav do srčnih,« jo je predstavil Bukovnik. In jo pred jesenom, ki ga komaj objame deset odraslih moških, pobaral, kako naj pomaga ženi Toni, ki leži »kakor spodžagan trš«. Anca je potrdila njegovo domnevo, da so jo »mojstranške babe uročile«, a nikakor ni hotela izdati, kdo ji je to storil. Dokler ni razkrila skritega namena: »Brez maže ni n'č, brez piče še t'č žvrgl'a prou zan'č.« Kaj je ta maža, izda Bukovnik s prsti – denar, seveda.
Speči zmaj v Zlatem jezeru
Bukovnik se je moral sprijazniti, da tudi vraže niso zastonj, in odkorakal – za novimi zgodbami. Povedal je, kako je nastala dovška cerkev in zakaj je ločena od vasi, pojasnil, da je Kékec v resnici Kêkec (izhaja iz imena Gregec, Josipa Vandota je menda navdihnila Gregčeva sestrica, ki ni znala izgovoriti Gregec in je bratcu pravila Kêkec), da je Dovje najbolj sončna vas v Sloveniji in da so tudi dovške punce bolj »odprte, širokih pogledov« od mojstranških, ter pred kulturnim domov predstavil domače igralce, upodobljene na starih fotografijah, med njimi Rudija Kosmača - Brolhov'ga in Julijo Starič - Zepovo...
Pot se konča Pr' Katr', nekakšnem sedežu pravljične poti, pravzaprav pri starem čebelnjaku, kjer se srečata puščavnik Sabljica in Gregec. In puščavnik sklene melodramatično, pravzaprav v slogu številnih današnjih kataklizmičnih napovedi: da se bo nekega dne zbudil zmaj, ki se skriva v Zlatem jezeru, in udaril z repom. Takrat se bo zemlja stresla kot ob najhujšem potresu in jezero bo privrelo na dan ter zalilo vso dolino. »Dovje bo šlo pod noge, Mojstrana pa v nič!« Prerokbe so baje povsem verjetne (čeprav vzrok ne bi bil zmajev rep), toda puščavnik vendarle pomiri skupino, ki je sicer že v nestrpnem pričakovanju malice: »Takrat bodo moje in vaše pa vaših otrok otrok kosti že zdavnaj strohnele!«
Simona Bandur
Fotografije: Roman Šipič