Denis Urubko: Neprijetna ozadja poboja pod Ubijalsko goro, ... še manj prihodnost?
Letos poleti se je v Diamirsko dolino odpravilo kar nekaj odprav, ki so si za cilj zastavile vzpon na vrh Nanga Parbata. V enem izmed dni, ko se je večina plezalcev nahajala na gori se je zgodil brutalen uboj nekaterih alpinistov. Med ubitimi sta bila tudi Igor Svergun in Ernestas Marksijtis, moja dobra znanca. Ta tragedija je v meni pustila globok pečat in zgroženost, tudi zaradi tega, ker sem bil pred dobrim letom in pol tudi sam pred podobnim načrtom.
Zbral sem nekatere informacije, za katere sem se odločil, da jih delim z ostalimi. Prosim, da razumete, da konkretnih dokazov ali imen ne morem in ne smem predstaviti.
1. V začetku odprav je slovaški udeleženec Petr Šperka predal nekemu Pakistancu 10 000 dolarjev za novo šolo.
2. Priča temu je bil Ernestas.
3. Za uboj so teroristi izbrali čas, ko sta bila Petr in Ernest v bazi.
4. Za izvršitev terorističnega dejanja je bil izbran čas, ko se je večina plezalcev nahajala na gori.
5. Običajno si islamski teroristi za cilj uboja zastavijo večjo skupino »nevernih«, tu se je zgodilo obratno.
6. Morilci so si skrbno zakrili obraze.
7. Morilci so zelo dobro poznali pot do baze in pot umika.
8. Ubita sta bila dva Pakistanca - najbrž izbrana. Ostalih se niso dotaknili.
9. Nihče izmed domačinov ni omenjal kakšnih »čudakov«.
10. Naslednji dan so vojaške patrulje blokirale dolino in izhode, s helikopterji so preletavali območje na in pod gorami, vendar niso opazili nobene skupine ljudi, ki bi se premikala.
11. Nekaj dni pozneje so tekom policijske preiskave prestopnike pobili.
Kaj sledi iz teh dejstev? Lahko premislimo!
V zadnjem desetletju opažam, kako razne organizacije (in posamezniki) iz Evrope in Rusije, tako ali drugače povezane z alpinizmom, financirajo kulturne projekte v državah pod najvišjimi gorami sveta – v Pakistanu in Nepalu. Takšna dejavnost izziva moje nerazumevanje v nekaterih razlogih:
1. V Evropi (in Rusiji) je dovolj lastnih težav.
2. Financiranje je zelo izbirno, temelji predvsem na čustvih.
3. Opravljanje alpinističnih projektov v gorskih predelih postaja vse težje.
Nazoren primer tega je moj tovariš Simone Moro. On je odprl novo šolo za otroke v dolini Khumbu, v starodavni Portzi. Tako je lahko razpletel komercialno helikoptersko dejavnost v Nepalu. Med odpravami Italijana je vedno prostor za domače fante. Vendar je letos spomladi »padel« pri problemu s Šerpami. Teh »milih in krotkih«, ki jih poznam po desetinah konfliktov, ki so jih sprožili oni sami.
Simone Moro je organiziral šolo alpinizma v Pakistanu. Za to je pridobil pomoč pakistanskega ministrstva za turizem. Pozimi, ko domačini nimajo dela, je organiziral nekaj odprav – z občutno pomočjo lokalnega denarja … Kaj bo to prineslo v prihodnosti? Dogodki iz leta 2013 dajejo osnovo za domneve, da ne bo ničesar dobrega!
Denis Urubko