Silvo Baznik: Lepi dnevi vabijo v gore in temu klicu se je težko
upreti.
Prvi sončni žarki so že davno dosegli naše kraje, ko voziva po serpentinah iz Kranjske gore na Vršič. Z nekaj sreče parkirava ob meketanju ovac najin jekleni konjiček čisto na vrhu prelaza.
Sprva hodiva po markirani poti, ki pelje proti Grebencu skozi redek macesnov gozd. Tu je še senca in prijetna temperatura naju ponese visoko nad Vršič in do obsežnega melišča pod Mojstrovko. Pot se približa steni in na neoznačenem razpotju nadaljujeva desno po stezici proti najinemu prvemu cilju. Višje sva, lepši so razgledi na okoliške gore. Ob stezi razveseljuje raznoliko gorsko cvetje in sem ter tja se najde tudi kakšna planika. Stezica naju popelje v neizrazito dolinico med Malo Mojstrovko in vrhom Nad Šitom glavo. Srečujeva prve planince, ki se že vračajo z gore. Pozdrav sledi pozdravu, ko se vzpenjava po skalnatem pobočju, ki tik pred vrhom ozeleni. Travnati vrh (2087 m) ima kopico obiskovalcev. Lahek vzpon tisočerih korakov za čudovite razglede na Martuljško skupino, Prisojnik, Malo Mojstrovko, verigo Ponc in spodaj Slemenovo špico je nagrada za vloženi trud.
Po kratkem odmoru se spustiva z vrha proti zahodu in se povzpneva na sedelce, kjer se malce višje pridruživa pohodnikom, ki so prišli iz severne stene po markirani in varovani Hanzovi poti. Tu narediva še en odmor, nato pa slediva markacijam na vse bolj strmi poti. Ko strmina popusti, sva na majhnem ravnem svetu, kjer se pot približa grebenu in za njim zagledava mogočna Jalovec in Mangart. Nadaljujeva in preplezava s pomočjo varoval nekaj ključnih mestov da doseževa skalnato sedišče na robu prepadnega grebena s pogledom na Veliko Mojstrovko in ostale gore nad dolino Tamar. Prvi oblaki prihajajo z zahoda in oba velikana gora Mangart in Jalovec dobita svojo kapo.
Sedenje ne traja dolgo in že narediva še zadnje višinske metre ter doseževa 2332 m visoki vrh MM. Mala Mojstrovka v vseh letnih časih le redko sameva, vsaj dokler je cesta na Vršič prevozna in vreme primerno za turo.
Po večminutnem odmoru se odločiva še za obisk sosednje VM (2366 m). Z vrha sestopiva zelo pazljivo na sedelce med obema vrhovoma, ker je veliko drobiža na celotnem pobočju in s tem večja možnost nepotrebnega padca. Iz sedla se po grapi povzpneva na greben Velike Mojstrovke in po stezici in preko skalnatih plošč prideva na vrh, ki je nekoliko višji od svoje manjše sosede.
Tudi tu nisva sama, a je obiskovalcev tega vrha bistveno manj, verjetno zaradi neoznačene poti. Tudi tu se prepustiva gorski radosti in šele bližujoči oblaki naju opomnijo, da je čas za umik z vrha. Po smeri prihoda se spustiva z gore in prečiva pobočje MM do Grebenca, kjer še malce predahneva in nato narediva spust po markirani poti na Vršič.
Če so zjutraj ovce korakale po cesti, so v opoldanski vročini poiskale senco pri avtomobilih in tako so tri ovce dremale ob kolesih najinega prevoznega sredstva. Pustila sva jih še malce odremati in se povzpela do Tičarjevega doma. Pri povratku pa so ovce že šle svojo pot in prav to sva storila tudi midva.