Delo, Dogodki dneva - Marjana Hanc: Na 40-kilometrskem nočnem pohodu do Dražgoš
Pršenje in megla nista motila nikogar – Slovesnost ob spomeniku skrbno pripravljena in čustveno obarvana – Množica se je zlila v eno in pela
Dražgoše – Več tisoč pohodnikov se je včeraj okoli poldneva, ko je bila napovedana slovesnost ob osrednjem spomeniku, zgrnilo v Dražgoše. Največ jih je pešačilo bolj ali manj organizirano, za prapori borčevskih organizacij in slovenskimi zastavami s petokrako zvezdo ali pa brez, po spluženi in kopni cesti iz Selc in Železnikov. Najdaljšega nočnega pohoda, skoraj 40-kilometrskega Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni, se je kljub slabi vremenski napovedi udeležilo 457 ljudi, prav tako nočnega 25-kilometrskega in morda najbolj zahtevnega pohoda iz Železnikov čez Ratitovec, pa 149 ljudi.
Na poteh, kot so zatrjevali pohodniki, ni bilo nobenih težav. Prizadevni planinci so že prej napravili gaz v približno pol metra visok sneg, pršenje in megla pa nista motila nikogar. Zlasti za mlajše so ti pohodi velik športni izziv. Enainšestdesetletni Marko Kristan iz Žlebov pri Medvodah, ki že 15 let skupaj s prijatelji hodi v Dražgoše bodisi iz Železnikov, s Pasje ravni bodisi skozi Čepulje, včeraj v Dražgošah po 10-urni hoji s postanki ni kazal utrujenosti. »Kot običajno smo na pot izpred domačije Košir v koloni odšli ob 23.30. No, priznam, da sem nekaj časa premišljeval, da zaradi vremenske napovedi ne bi šel s Pasje ravni in bi to raje prehodil kakšen drug dan. A sem si premislil in sem zdaj zadovoljen,« je dejal, ko smo ga ujeli na začetku vasi. Nedaleč stran, v brunarici in šotorih, so Dražgošani ponujali od pasulja, zaseke, dražgoških kruhkov, flancatov do »zidnega koledarja za 2010 godinu« s fotografijami Josipa Broza Tita za osem evrov, buteljk za sedem evrov in knjižice o dražgoški bitki za evro.
Utrujenosti ni kazala niti mlada vojakinja, ki smo jo srečali skupaj s kolegi iz 20. motoriziranega bataljona iz Celja ob spomeniku. Po enourni slovesnosti je s 95 kolegi po prehojeni poti s Pasje ravni v Dražgoše v koloni pešačila proti Rudnem, kjer je pripadnike slovenske vojske čakal avtobus. (Naj pripomnimo, da je gardna enota korakala »le« od spomenika do prvega večjega parkirišča.) »Ne, ni mi bilo težko,« je dejala na videz krhka sogovornica. Ob vprašanju, koliko tehta nahrbtnik, ki ga je nosila s sabo vso noč, je, ne da bi spremenila barvo glasu, odvrnila, da 20 kilogramov, v njem pa je, kot je rekla, vse kar mora biti.
Med starejšimi udeleženci spominske slovesnosti ob spomeniku sta bili včeraj Milena Bradaškja in Marica Blažič iz Kopra. Povedali sta, da se je 70 Koprčanov, ki se sicer že dolga leta udeležujejo, pripeljalo z dvema avtobusoma. »Ja, in kako veselo je bilo na poti in kako smo peli!« sta dejali sogovornici, ki se kar nista mogli načuditi, da je, kot sta dejali, na Gorenjskem po toliko letih spet veliko snega. Veliko udeležencev je včeraj na glavah nosilo tudi tigrovke. Že osmo leto sem tukaj, se je pohvalil Frančišek Marjan Drašler iz Borovnice pri Ljubljani, predsednik borovniške zveze borcev, ki je še s 40 člani z avtobusom pripeljal v Dražgoše. »Ne, sam nisem bil borec, ker sem bil takrat premlad. Tigrovko, čeprav nisem bil na pohodu, pa kljub temu nosim,« je povedal. Ko je v vaški cerkvi odbilo poldne, se je začela slovesnost ob spomeniku. Ta je bila, enako kot vsa leta doslej, zelo skrbno pripravljena in zelo čustveno obarvana. Komandant Stane, Hej, tovariši, Glej, na oknu obrazek bled, govor Dražgošana in partizana 85-letnega Janeza Lušine Malija, recitaciji 80-letnega pesnika Toneta Pavčka o ljubezni in nekdanjega partizana in igralca 91-letnega Aleksandra Valiča o svobodi. Mnogi so si, ne da bi to poskušali skrivati, brisali solze, eden od vrhuncev je bil, ko je Orkester slovenske policije zaigral Hej, brigade in je zapel Partizanski pevski zbor. Množica se je zlila v eno in pela z zborom: Na Slovenskem smo mi gospodar. Na koncu se je razlegel aplavz, zelo jasno pa se je od nekod zaslišalo: Bravo mi ...
Marjana Hanc