Polet.si - Blaž Močnik: »W'ca z B'ca« je zaščitni znak Bovškega.
To je eno najbolj priljubljenih slovenskih turističnih pribežališč, toda v isti sapi tudi eden najbolj podcenjenih koščkov zemlje tam pod Kaninom, Mangartom, Predelom in Vršičem.
Ko se namreč umiri mravljišče tistih, ki s plastiko in gumenjaki Sočo spreminjajo v donosno (in smrtonosno) avtocesto in ki po okoliških vršacih grizejo kolena, ne domačini ne države ne vedo, kaj bi s to oskubljeno kokošjo, ki med bogatunsko ošabnima Kranjsko Goro in Portorožem še vedno nese zlata jajca. Za nameček se še Murphy čudi, kako se zakoni smole in nesreče imenujejo po njem, in ne po Bovškem.
Čakajoč na odrešenika, pa kakršen koli že bo
Nebeške lepote narave z najlepšo reko pod soncem in vrvež večinoma športno izklesanih teles na žalost izkrivljajo podobo vsakdanjega življenja med Srpenico, Žago, Logom pod Mangartom, Lepeno in Trento. Prodaja palic za pomoč pri hoji menda iz leta v leto bolj cveti, medtem ko se število prebivalcev še kar zmanjšuje. Med letoma 2008 in 2011 je BDP padel za sedem odstotkov, še za odstotek več je manjša zaposlitev, saj si kruh tu služi komaj kaj več kot tisoč duš. V tem času so zgolj v prestolnici vložili več evrov na turistično ležišče, pa se nazadnje število prenočitev ni dvignilo s povprečja tik nad 200.000. Indeks razvitosti po površini četrto največjo slovensko občino med 211 uvršča na 186. mesto. Sicer brezosebna statistika morda celo ne pove toliko, kolikor v oči zbode apatičnost Bovčanov. Tarnajo in preklinjajo usodo, ki jih tepe s poplavami, plazovi in potresi, ter čakajo na prihod odrešenika v kakršni koli podobi. A v glavnem zgolj čakajo.
| V Bovški razvojni zadrugi, ki je zadihala, ko je škripnilo smučišče, je že več Nebovčanov kot domačinov. |
Bovčani so pionirji razvoja slovenskega adrenalinskega turizma. Dejavnost so ob naravnih danostih tako razvili, da se je mogoče v enem šusu turno posmučati po Krnici, se nato rešiti muk smučarskih čevljev in se s kolesom spustiti po pogorju do vode, nato pa še z raftom po Soči. Danes je reka avtocesta, ki jo jaha kakšnih sto tisoč kavbojev na leto. In bržkone vsaj toliko tistih, ki verjamejo, da je Soča balkanski kolovoz, ki ga ni treba plačevati. Toda težava je, ker domačini mislijo, da je reka njihova last, država pa meni, da so domorodci nesposobneži. In potem je tako, kot je. Tujih podjetij, ki jezdijo po vodi, je nekajkrat več kot domačih. Zaradi licenc domači vodniki, ki so se usposabljali v tujini, lahko delajo za tujce, za domača podjetja pa ne.
Narobe svet je svet Bovškega
Ko gre tam narobe, gre res vse narobe. Samo tam lahko potres v šestih letih dvakrat uničuje. No, vmes plaz odnese še sedem življenj v Logu pod Mangartom in spremeni podobo vasi (a je še vedno najlepša). Potem ko je konec s smučiščem, se še v Soči utopita vodnik in turist. Slaba novica z Bovškega je zgolj napoved za še slabšo. Ni ga konca.
Kako nisem postal Bojan Križaj
Na srečo nisem Bovčan, toda odkar pravzaprav pomnim, je prav Bovško neločljivo povezano z najlepšimi zgodbami odraščanja, prostega časa, najstniške razposajenosti in življenjskega učenja. Na neizmerno žalost pa tudi s tragičnimi.
Ko pomislim na Bovško, pomislim na kaninsko smučišče – na nikoli izpeljan načrt smučarskega raja komunistične elite. Če pustimo ob strani, da je projekt nastal na podlagi neke diplomske naloge, da očitno nihče ni pomislil na vpliv vetra, da je bilo vse skupaj tako ali drugače obsojeno na propad, da je gora s snežnim plazom že prvo leto zavrnila motnjo, da je vsaj 20 let Kanin živel na aparatih, da stečaj ATC Kanina sploh ni prvi bankrot smučišča, potem lahko rečemo, da je (bil) Kanin z naskokom najboljše smučišče v Sloveniji.
To je bil zametek razvoja adrenalinskega turizma na Bovškem. Vožnja z jajčki na 2020 metrov nadmorske višine je bila nekaj posebnega. Najprej za navihanca, ki se je podelal vsakokrat, ko je veter zabrenkal po jeklenici, potem pa za ponočnjaka, ki je lovil zamujene minutke spanca. Predvsem pa je bil Kanin pravzaprav prva učilnica življenja. Kakor mnogi vrstniki sem med smučarskimi vratci odvijugal bržkone na stotine kilometrov. V beli kovačnici kolajn s pogledom na Tržaški zaliv sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, da bi nekoč postal Bojan Križaj.
Ko sem januarja izvedel, da sta na kaninski krožnokabinski žičnici na tla treščili dve gondoli, mi je vzelo sapo. Večna šala, s katero smo strašili kaninske devičnike, je postala realnost. V tisti sekundi sem videl, da sta se jajčki razbili kakor steklenice, s katerimi smo iz gondole pobalini ciljali potoček pod seboj. Ni bilo dosti drugače.
Kanin, privid stvarnosti
Občutek imam, da kaninskega smučišča ne bo več. Niti mi ni jasno, ali si ga Bovčani sploh želijo. Ob stečaju ATC nisem zasledil razočaranja ali strahu, kaj šele jeze, ki bi jo lahko pretopili v energijo za skupno iskanje rešitve za smučišče, ki je lahko na zimo dobilo tudi 13 metrov debelo pošiljko snega.
Le tisto (samo)uničujočo apatijo. In morda kanček privoščljivosti do odgovornih, ki so leta hranili umirajočega vlečnega konja. Toda ta konj je bil že dolgo pred tem le trmasta laška mula, ki je bovški destinaciji prinesla manj kot petino letnih prenočitev. Kanin je bil zaradi svoje poetične lepote privid stvarnosti. Nikakor ni res, da bovški turizem brez Kanina ne more preživeti. S seboj bo sicer potegnil še kakšno kolateralno žrtev. Hit, ki je moral po političnem ukazu pred leti prikorakati na Bovško, da bi po vzoru letovišča na drugi strani Vršiča, kjer da se cedita med in mleko, postavil skopec za kockarje, že dolgo pije tablete, da bi se znebil te môre. Prodaja Hotel Kanin, s čimer se tudi uradno podira eden izmed stebrov tradicionalnega turizma na Bovškem.
Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da tiste zaklete doline okoli zadnjice slovenske kokoši niso zgolj turizmu namenjene. Ob vsem pisanem direndaju z vesli, pohodnimi palicami, kolesi in smučmi se v ozadju pišeta (vsaj) dve gospodarski zgodbi o (relativnem) uspehu. TKK Srpenica in hčerinska družba šempetrske Letrike zagotavljata približno polovico vseh delovnih mest. Lani je nekdanja Iskra ob 20-letnici delovanja odprla novo proizvodno halo in s pogodbo za proizvodnjo vžigalnih tuljav za končna kupca Audi in Ford krizi pokazala sredinec. Srpeniška »kreda« se je v zadnjem trenutku rešila križa zavoženih mariborskih škofijskih zvonov in pred kratkim pristala v rokah belgijske konkurence proizvajalca določenih gradbenih materialov. Lani je TKK dosegla prodajo v višini 45 milijonov evrov, novi lastniki pa bi radi proizvodnjo še podvojili.
Vili in Aljaž
Človek je nekoč odložil kamen in kmalu zatem stopil na Luno. Stopil pa je tudi na Svinjak – v japonkah. Tudi čredo tabornikov v kratkih hlačah in majicah je gnal na Rombon – v metru snega. Tudi na Mangart se je podal – v snežnem viharju. Skoraj dan za dnem človek piše takšen manifest brezbrižnosti, precenjevanja svojih sposobnosti in neverjetne norosti, ki se seveda ne konča dobro. In potem jih je treba klicati na pomoč – gorske reševalce. Zame so simbol prostovoljnosti, odrekanja in tveganja.
Običajno popravljajo naše napake, da bi nas spravili na varno, če ostanemo v enem kosu, toda nikoli ne sodijo. Preprosto se čim hitreje in čim večkrat odzovejo klicu na pomoč.
Vili je bil eden teh vrlih fantov. Poti so se nama prekrižale v zasebnem življenju, toda večinoma sva komunicirala po številnih nesrečah na Bovškem, saj je bil največkrat vodja intervencije bovške gorskoreševalne postaje. Ni pomembno, v kakšnih robeh se je moral znajti, vedno je dvignil telefon, vedno pojasnil situacijo in sleherni klic končal, da ga lahko pokličem tudi zgolj zato, da greva na pivo. Naslednjič zagotovo, sem mu odgovarjal kot kakšna pokvarjena telefonska tajnica. Upam, da bom v življenju po grlu zlil še hektolitre piva, toda nekaj me bo do konca razjedalo. Ker vem, da bom ne glede na količino spil vsaj eno premalo. Vili se je lani smrtno ponesrečil med delom v gozdu.
Kdor se želi do sitega najesti lepot Bovškega, naj se spravi v zrak z bovškega letališča. Tu pa je kaj videti, vam zagotavljam. Najlepše slovenske gore, ki jih boža smaragdni rečni zaklad. Nekakšen 17-letni Tom Cruise (brez ray-bank, toda vendarle z (lokalno) lepotico) sem se prvič samostojno podal pod oblake in navdušeno premikal meje svojih sposobnosti. Kot pilot jadralnega letala, ki je bil od začetka zaradi protokolarne varnosti omejen zgolj na letenje v bovški kotlini, sem si zaslužil teden dni kazenske prizemljitve v najboljši možni termiki, potem ko me je neki žabar prijavil upravitelju letališča, ker so tisto mojo češko pločevinasto lupino opazili na drugi strani Polovnika. Opravil sem peturni maraton, ki je bil eden izmed pogojev za opravljanje izpita, da sem se nato v krčih zleknil po pristajalni stezi. »Prasec,« mi je v smehu in spoštljivo dejal sovrstnik Aljaž. Naslednji dan se je še sam podal pod oblake. In strmoglavil blizu Kala Koritnice. Od takrat nisem več sedel v jadralno letalo. Vest imam čisto, toda nekaj me vseeno spet razjeda. Pogosto se spomnim nanj.
Srečen, tam gori
Dandanes v tem prostoru, ki ga politika enkrat na leto kontaminira, največkrat fotografiram. Tu in tam kot ribiški vodnik vodim turiste po Lepenici. Največkrat pa si predstavljam, da sem srečnež, ki raj doživlja za časa življenja.
Blaž Močnik