Bohinjske novice 3-2005 – Janez Mencinger:
Sem član alpinističnega odseka Bohinj in kot vsak alpinist -gornik si želim osvajati čim višje vrhove. Pred dvema letoma mi je prijatelj, alpinist iz Trbovelj, predstavil svojo odpravo na 6962 metrov visoko goro Aconcaguo. Zdela se mi je cenovno ugodna in tehnično primerna. Tako sem se odločil, da tudi sam poskusim osvojiti ta vrh.
Ker se ponavadi v tako visoke gore ne odpravljaš sam, v domačem alpinističnem krogu pa ni bilo interesentov, sem začel iskati sopotnike drugod. Lojze Budkovič mi je povedal za skupino desetih gornikov iz Ljubljane, Gorenjske in Primorske pod vodstvom Toneta Sfiligoja in Antona Cedilnika, ki so imeli isti cilj. V skupini je bil tudi primorski Bohinjec Janko Arh. Na to pot so se odpravljali v sredini januarja 2005, ko je čas za pristop na andske vrhove najprimernejši, saj je tam višek poletja. Dogovorili smo se za skupno pot in pričelo se je iskanje sponzorjev, nabava opreme, zdravniški pregled, urejanje zavarovanja, rezervacija poleta in bolj aktivne kondicijske priprave. To je bila namreč moja prva odprava v tako visoke gore izven Evrope. Gora Aconcagua je na argentinsko-čilski meji, njen vrh pa sega 6962 m visoko. Je najvišji vrh Severne in Južne Amerike. Nahaja se v Andih, ki se raztezajo od Paname na severu do Ognjene zemlje na jugu in so s 7200 kilometri dolžine najdaljši gorski masiv na svetu.
V mestu Mendoza smo si kupili dovolilnice za vstop na goro in se z manjšim avtobusom odpeljali v 170 km oddaljeno Puenta del Inco na višini 2700 m, kjer je tudi izhodišče za pot na Aconcaguo. Na poti do baznega tabora Plaza de Mulas 4350 m visoko nismo potrebovali vse prtljage, zato smo odvečno naložili na mule, ki so jo z nosači odnesle do baznega tabora. Naša pot pa je potekala po 42 km dolgi ledeniški dolini in zanjo smo porabili dva dni. Ob prihodu v bazo nas je pregledal lokalni zdravnik. Ker nismo imeli večjih težav z zdravjem, nam je svetoval veliko pitja tekočine in počasno prilagajanje na višino. Zato smo v naslednjih dneh večinoma počivali in se povzpeli na 5004 m visoki Co. Bonete. Sedem članov se je 23. januarja zjutraj odpravilo do Campo Nido de Condores na višini 5560 m. Spanje na tej višini je bilo bolj slabo, tudi hrana ni imela pravega okusa, zato smo se dogovorili, da čim prej poskusimo priti na vrh. Čez dva dni smo se ob štirih zjutraj odpravili proti vrhu. Noč je bila jasna, mirna in zelo mrzla, zato sem nase navlekel vsa oblačila. Na tej višini namreč ne moreš hoditi tako hitro, da bi se ogrel s hojo. Po dveh urah hoje, ko sem prispel do Campo Berlin 5930 metrov visoko, se je pričelo daniti, in nestrpno sem čakal prve sončne žarke. Nisem se veliko ustavljal, hodil pa zelo počasi. Hodil sem po skalah in kamenju, snega je bilo malo. Ob 16. uri sem prišel na vrh. Po fotografiranju sem se odpravil nazaj proti Campo Nido de Condores, za kar sem potreboval pet ur. V tabor sem tako prišel ob 22. uri in takoj zaspal. Iz naše skupine sva ta dan stopila na vrh samo dva. Ostali so poskusili nekaj dni kasneje. Večini je uspelo, razen trem, ki sta jim ponagajala višina in vreme.
Zahvaljujem se vsem članom skupine in sponzorjem, brez katerih "Moje hoje na Aconcaguo" ne bi bilo: AO Bohinj, Občina Bohinj, PD Bohinjska Bistrica, PD Srednja vas, podjetji Filbo ter Atehna iz Bohinjske Bistrice in podjetje Lipacom iz Ljubljane.
Janez Mencinger