Planinski vestnik - Marjan Bradeško: Zdaj pa res pojdem ...
Medla svetloba se je pritipala skozi lino na lesenem podstrešju. Listje na košatih bukvah, ki so tisto stran hiške naredile kar malce mračno, je mirovalo. Le ptičje petje je odmevalo vsenaokrog. V sosednjem prostoru, na vrhu stopnic, je spala Urška. Nanjo je že posijalo jutranje sonce, katerega žarki so se iznad pokljuških gozdov zlivali skozi ozko okensko odprtino. Zaškripale so stopnice, zacvilili tečaji vrat – in že sem vdihnil oster planinski zrak, še rahlo prepojen z jutranjo vlago. Iz mokre trave na planini so pred menoj odsevale številne kapljice. Počasi sem se odpravil po poti v gozd, njegov trohnobni vonj je obetal gobe ...
Naslednjič sva prišla sama. Vroče sonce in težak zrak sta napovedovala dež. Že na večer so glasno šelestele veje, zoprno je zapihalo zdaj z ene, zdaj z druge strani. Skrbelo naju je za Urško, ki je šotorila v dolini in jo je naslednji dan čakal pohod. Lilo je potem vso noč in naslednje dopoldne, šele popoldne se je deževje uneslo in na večer se je nad Fužinskimi gorami nebo počasi trgalo. Odpravila sva se do Uskovnice na okusne žgance in joto. Preprosta jed, ki je v hladu tistega večera tako dobro dela. Planina je samevala, ljudje so namreč ostali v dolini. Le s podstrešja zadnjega stanu so pogledale premočene glave skavtov. Torej je pohod bil. Le kako se je Urški izšlo v dolini? Noč naju je že lovila, ko sva se spuščala nazaj na planino, le nebo nad jezerom je še žarelo v prelivih oranžne, roza in modre, ki je vse bolj prehajala v sivo. Hladna, a mirna in prijazna noč je zavila rovte v spokojen sen.
Naslednjega dne sva nabirala borovnice, jagode, prve maline, za okus pa dodala še nekaj brusnic. Nekaj za pod zob Urški, ki je bila pri prehrani tiste dni bolj prepuščena naravi in iznajdljivosti. Ko sva se pozno popoldne vrnila z vodo in nekaj že napol suhega lipovega cvetja s sosednjih senožeti, sva posedala na lesenih brunih pred kočico. Izprano ozračje je kar zvenelo od samote. »Septembra pridem sem,« sem rekel. »Na planino. Sam, za tri dni. Nič ne bom delal, samo to tišino bom srkal vase. Prav počasi se bom sprehodil do sosednje planine, do senožeti tam nad potokom, in potem sedel, sedel, sedel ...«
Bilo je to pred sedmimi leti. Do planine še nisem prišel. Zataknil sem se nekje na poti življenja, zmanjkalo je moči.
In ko sem tako hodil tam po dolini, sem sedel k staremu hrastu ob poti, naslonil trudno glavo na razpokano lubje, se zazrl v krošnjo in potem zaprl utrujene oči. In počasi začel – svojo pot na planino ...
---- **** ----
V mraku sem komaj razpoznal obrise daljnih gora, pot preko travnika pa samo slutil. A bila je domača, tolikokrat prehojena, in vodila je naprej, navzgor, neustavljivo. Trava je bila mokra, da so ozke bilke visele do tal, zrak pa vlažno rezek. Zgodnje jutro se je hitro odpiralo v dan – svetloba je zmagovala nad nočjo, vrhovi triglavskega pogorja so že jasno sporočali, da bo tudi tokrat sonce vzšlo. Oranžno redča barva se je razlivala po pobočjih navzdol, najprej je oblila skalne strmali, potem se je dotaknila gozdov in se mogočno razprostrla preko planin in se končno prav počasi spustila v dolino. Sonce je vzšlo v barvitih akordih jutra, ki da neizbrisno popotnico dnevu. Dnevu, ki si ga zapomniš za vedno. Dnevu, ki se konča v miru večera, ko je v utrujenem telesu živa samo še neizmerno srečna duša.
Pot se je počasi vzpela iz dolinskega dna, veselo je vijugala skozi bukove gozdove in žarki sonca so nagajivo bliskali v oči, vsakič, ko se je pot v pobočju obrnila v drugo smer. Sveže je šelestelo zeleno listje na bukvah, kajti zrak je bil hladen in nemiren od neviht prejšnjega dne. Šele ob vrhuncu dneva se je tako ogrel, da so se sape umirile in je spet zadišalo po poletju. Visoka trava ob kolovozu, ko se je pot spet izvila iz gozda, je bila razmršena od viharja, bilke so ležale vsaka v svojo smer. V zraku je brenčalo od žuželk, ki jih je toplota poznega dopoldneva zdramila iz jutranjega čemenja. Počasi, prav počasi sem se vzpenjal mimo nekaj klecajočih stanov, katerih siva bruna so bila povsem izprana od teže let. Ustavil sem se pred enim od njih, sedel na poleno, ki ga je bog ve kdo vrgel tja, in zajel zrak. Natočil sem si čaja in iz vrečke potegnil jabolko, že letošnje. Zadišalo je po svežini, svežini, ki so jo dopolnili še gozdovi in zračne daljave, vse umito od nedavnih nalivov. Od nekod sem potegnil še malo bolj otipljive zemeljske okuse, zadišalo je po mesenih dobrotah, ki so utrujenemu telesu ponovno dale moči. Dan je dosegel višek, iz doline, ki je bila že globoko spodaj, je prineslo oddaljeni glas opoldanskega zvonjenja. O, kako lepo se je vse zlilo v vrhunec dneva – zveneči zrak, brenčanje žuželk in pesem zvonov. Mar naj ostanem kar tam, pred stanom, na pol poti? Ne, planina me čaka, tolikokrat sem obljubil, da pojdem gor. Moram naprej.
Ozrl sem se tja preko doline, enakomerno nanizani vrhovi so zapirali vse južno obzorje. V zdaj že popoldanskem soncu, ki je ščemelo v oči, so bile gore bolj obris kot prava podoba. Nekakšna nezemska prosojnost, ob kateri sem povsem pozabil na dolino.
Odpravil sem se naprej. Strma je bila pot in težko sem dihal. A telo je prepevalo, znoj se je pojavil na razgretem čelu, in čutil sem – to je življenje. Polno, pristno življenje. Sredi gozdov in pašnikov, tam, kjer sem jaz – spet postal jaz.
Strma pot se je zlagoma nekoliko uravnala in, kot vedno na takih mestih, sem se ustavil. Zajel sapo, začutil srce, ki je divje utripalo. Nenadoma si se ob meni pojavila ti. Kot tolikokrat, ko sva skupaj križarila po gorah. Rdeča lica in žareče oči so povedale vse. Tiho si stopila zraven, začutil sem vlažen vonj razpuščenih las, začutil tvoje mokro lice, čelo, ki je blagodejno hladilo. Zadihana, kot si bila, nisi mogla govoriti. Le stisnila si se k meni, prsi v karirasti bluzi so se dvigale in spuščale, ko si lovila zrak, potem so se čvrsto prižele k meni. Preko tvojega ramena se mi je pogled izgubil nekje v neotipljivem prostranstvu – saj tisti trenutek ni bilo pomembno, kaj in kje, bila je le prijetna bližina tvojega telesa. Trenutek, kakršnih je bilo mnogo. Na planinah, v gozdu, na razdrapanih gorskih grebenih ...
Spet sem bil sam, na poti, ki ji je do cilja manjkalo le še malo. Vse bolj je bil raven kolovoz, malo desno je zavil, skozi zadnji gozdiček. Bukve so se vse bolj umikale smrekam, smolnati vonj je kazal, da vstopam v kraljestvo pokljuških gozdov. Zrak, ki vrača zdravje, zrak, ki je življenje samo. Nenadoma se je pred menoj razprla planina, planina, na katero sem hodil dolgih sedem let. Kar stekel sem preko pašnika, proti leseni kočici ob robu, kot bi iskal zavetja. Nisem ga potreboval, saj je bila planina zavetje samo. Nikogar nikjer, popoldne se je počasi nagibalo v večer. Popolna samota me je obdala, doline nisem videl več, le venec gozdov, iznad katerih so se dvigale bele gore, me je še obdajal. Težka lesena klopica in miza sta me povabila, da sem sedel. Tako dobro je delo, čeprav pot ni bila pretirano dolga. A dolga je bila v srcu, dolga v duši, ki je leta hrepenela po njej, ki ji je bila planina simbol iskanja, simbol hrepenenja, simbol lepših časov. Časov, kot so bili nekdanji. Ko je gora zavzemala osrednje mesto v vsakdanjem življenju. Kako čudno, da je, četudi visoka in jasno vidna, nenadoma izginila v megli življenja?
Zdaj sem bil tam. Na planini. Tiho je nanjo legal večer, sape so utihnile in gozd je nemo obdajal planoto. Nebo je znova postalo razigrano, modri so se pridružili rumeni odtenki, počasi so se prelili v rumeno, rdečo, vijolično – dokler niso ugasnili v kovinski srebrnini. Samo še obris Fužinskih gora je kazal, kje je zašlo sonce.
Spet so zaškripala vrata lesene kočice, toplota notranjosti me je pozdravila kot starega znanca ...
---- **** ----
Septembra pa res pojdem na planino. Čisto zares
Marjan Bradeško