Če je Triglav najvišja in s pripovedkami najbolj bogata gora v Julijskih Alpah ... je Montaž največji in najmogočnejši
Če je Triglav najvišja in s pripovedkami najbolj bogata gora v Julijskih Alpah, Suhi plaz (Škrlatica) najbolj divja, Jalovec najdrznejša, Mangrt najslikovitejša, Razor najbolj odlična, Viš najbolj bleščeča, Kanin najbarvitejša in najbolj nenavadna, potem je Montaž največji in najmogočnejši… (Julius Kugy). Ne morem si kaj, da bi ne ponovil za velikim poetom Julijcev njegovega občudovanja kraljevske gore, druge najvišje v Julijskih Alpah in nesporno vladajoče nad Zahodnimi Julijci, kajti tehtnejših besed bi drugje težko našel.
Montaž (2753 m)
Montaž je slovenska in furlanska gora, čeprav leži na italijanskem državnem ozemlju. Ob njegovih globokih vznožjih namreč že dolga stoletja v strpnem sožitju živijo Slovenci in Furlani. Tudi zaradi tega je Montaž kompromisno ime, saj imajo Slovenci za mogočno goro lepo ime Poliški špik, Furlani pa ga kličejo Jof di Montasio, vendar se je ime Montaž uveljavilo in ostaja v javni rabi predvsem po Kugyjevi zaslugi.
Naše izhodišče je visoka planota Pecol, ki se široko razprostira pod Montaževimi južnimi ostenji. Do sem se pripeljemo po slikoviti in zelo strmi cesti z Nevejskega sedla z lepim, a že skorajda pozabljenim slovenskim imenom V žlebeh. S parkirišča na Pecolu (1502 m) se preko neskončnih pašnikov povzpnemo po lepi poti na Škrbino vrh Strmali (2201 m) in se začudeni zazremo v strahotno brezno zahodne globeli Klapadorije, a se hitro oddahnemo, ko zavijemo stran od prepada, na pomirjujoča melišča visoko pod Montaževim južnim pročeljem.
Dobrih sto metrov više vstopimo v skale. Zdaj gre zares. Tam, kjer bi pri podobnih težavah na triglavskih stezah že davno naleteli na žice in kline, plezamo po nedotaknjeni skali, sledeč le zanesljivim markacijam. Edino železje v tej steni je 60 metrov visoka Pipanova lestev, železna naprava, nekoliko odmaknjena od stene, tako da imamo na njej občutek, kot bi bili na nihajočem mostu. Tej akrobaciji se lahko izognemo po manj zahtevnem, vendar zelo izpostavljenem »obvozu« preko Škrbine v Brdu (2587 m). Takoj nad lestvijo stopimo na enega najlepših grebenov v Julijcih, od koder na jug in na sever padajo stene v neizprosni navpičnosti. Pa je pot po tem vzhodnem grebenu povsem varno speljana, tako da na vrhu, pri znamenitemu zvončku, postavljenemu v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju, ki njegovo zvonjenje pomeni »gorniško srečo«, začudeno ugotavljamo, da smo brez hujših zapletov in večjih težav stopili na teme ene najmogočnejših gora v Julijcih, ob predpostavki, da smo z znanjem gibanja po strmem skalovju dobro oboroženi gorniki.
Razgled s tako visokega vrha je nadvse veličasten in presega pričakovanja še takšnega gorniškega razvajenca. V naših gorah je le eden še veličastnejši. Triglavski seveda. Vsega, kar se vidi z Montaža, ni moč našteti z nekaj besedami, zato naj vam namignem, da vzemite s seboj zemljevid Julijske Alpe – zahodni del in knjigo Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta 1998).