Obvestila PZS - Tone Škarja: Osmi marec - dan žena, dobra dva tedna pozneje materinski dan. Mogoče se teh rutinskih praznikov še spomnil ne bi, če se prav v tem času ne bi spravilo na kup kar nekaj stvari.
Najbolj pereča je daljša odsotnost tehnične urednice, sicer delavke PZS. Zato Obvestila že drugi mesec zamujajo, pa še slabše urejena so. Kot odgovorni urednik, čeprav brezplačni, se zaradi tega slabo počutim. Moški se slabo počuti, kadar je omajana njegova samozavest, okrnjena njegova samopodoba. Kar ponosen sem bil na Obvestila, tudi na redno izhajanje, zdaj pa vidim, da niso tako zelo odvisna od mene, temveč bolj od tehnične urednice. Sam sem pač za kak prispevek rekel »da« ali »ne«, odločil za naslovnico, z uvodnikom povedal kako mnenje, ki se mi je zdelo pomembno, potem pa predvsem spraševal, če bo pravočasno računalniško postavila glasilo, da bo šlo v tisk. A če sem bil slučajno v Nepalu ali drugače odsoten, so Obvestila prav tako izšla, le da - po mojem lastnem mnenju - z morda ne tako dobrim uvodnikom, vendar pa pravočasno.
Ker v nesreči ni prijetno biti sam, sem se malo ozrl naokrog in hitro ugotovil, da bi se lahko precej moških počutilo enako ali še slabše. Ali se res, je težko ugotoviti, saj obraze dobro skrivamo za masko pomembnosti in ega. Že če vzamemo sedanjo gospodarsko krizo, so jo večinoma zakrivili moški voditelji, da o vojnah ne govorimo. Napuh in pohlep sta dvojčka, ki obvladujeta večino sveta, pri čemer pohlep skrbi za sredstva, s katerimi se vzdržuje napuh, torej oblast ali vsaj videz oblasti. Pred oči mi hodi sedanja obrambna ministrica, ki delo opravlja brez hrupa, a zelo racionalno in gotovo bolje od vrste moških predhodnikov.
Celo tisti brez vsake osebnostne integritete so se nosili kot generali, ona pa le z »gospodinjsko « natančnostjo opravlja svoje delo. Slovenka, ki pleza na osemtisočake, je bila skoraj anonimna (in alpinisti smo se delali, kot da je ni), dokler se zaradi dražjega Everesta ni bila prisiljena izpostaviti. Takrat pa je žela kup prikritih pripomb o nepomembnosti vzpona s pomočjo kisika (kot da ne bi - z eno samo izjemo - doslej vsi Slovenci srkali dodatno pomoč iz kisikove jeklenke). Tudi vsi »škandali « v naši organizaciji so izbruhnili iz prestižnih razlogov - pokazati, kdo je glavni. Pa so šli reševalci stran, kaki zagnani amaterski delavci se morajo nenehno otepati očitkov in napadov, bijemo večmesečni boj o črkarski pravdi, namesto da bi podpirali predvsem dobro delo v skupno korist. Gledam te okravatene »face« na TV, katerih večina zna le nastopati, nam pa se prikazujejo kot rešitelji človeštva. So pa le slabi šoferji avtobusa, ki jih prva ovira na cesti spravi čez rob, imajo pa v rokah volan za vse nas. Težava z izdajanjem Obvestil me je spravila v to premišljevanje. Planinci smo res moški šovinisti. Ene predsednice še nismo imeli v vsej zgodovini, načelnico pa le pri mladini in rožicah, pa ni planink nič manj kot planincev, pa še ti bi brez ženskih rok hodili po hribih precej bolj zanemarjeni. Krize in težave so sreča, ker nas silijo v razmišljanje in ukrepanje, sicer bi se zaležali. Za začetek vsaj razmišljajmo.
Tone Škarja