Slavko Štefančič: Čeprav (ali pa prav zaradi tega) smo v najbolj mrzlem kraju v Sloveniji, smo po srcu topli in prijazni ljudje, ki svoj prosti čas posvečamo ranjenim, oslabelim in zapuščenimi živalim iz naravnega okolja.
Tako je sebe in svojo družino predstavil veterinarski samouk Dušan iz Babnega Polja, kamor sva se tokrat namenila.
Iz sive, meglene in hladne Ljubljane sva se po avtocesti odpeljala proti Notranjski. Med vožnjo sem vsak hip po Vrhniškem klancu pričakoval, da bom zapeljal iz megle v sončni dan. Toda to se je zgodilo veliko kasneje, ko sva se vozila že proti Staremu Trgu pri Ložu. Od tu pa do Babnega Polja sva se kopala v soncu in v avtomobilu je bil že zelo prijetno toplo.
Babno Polje je okoli dva kilometra dolgo in plitvo kraško polje, eno izmed povirij kraške Ljubljanice. Babno Polje velja za najbolj mrzli slovenski kraj, kjer so že večkrat namerili temperature, nižje od -35 stopinj Celzija.
Rahlo valovita travnata pokrajina, ki je bila tokrat obsijana s soncem, deluje zelo mehko, nežno in zasanjano. V hipu sem razumel domačine, ki so mi omenjali, da so kot od boga pozabljeni nekje na robu sveta. To je bilo zame, ko sem danes prvič obiskal ta kraj, vznemirljivo in nadvse zanimivo. Domačini pa seveda s tem niso zadovoljni in so upravičeno užaljeni.
Zapeljala sva se do konca doline, do mednarodnega mejnega prehoda s Hrvaško, in sva se obrnila nazaj, do križišča. Levo je naselje Babno Polje in desno Bukovica in Hrib. Na pamet sem pred bifejem zavil desno in v nadaljevanju ustavil ob naključni peški. Spet sem imel srečo in naletel na izredno prijazno gospo, ki me je za ves dan oskrbela z informacijami. »Zapeljite vzvratno pred bife!« je dejala in se sama tudi vrnila. Tu je sedel njen zet Darko, ki je eden od avtorjev zelo lepo narejenih jaslic v bližnji cerkvi. Seveda je bil takoj pripravljen, da nama pokaže jaslice, in prisedel v avtomobil. Odpeljali smo se do cerkve sv. Nikolaja (Miklavža) na Babnem Polju. V bližnjo hišo je Darko odšel in se vrnil z velikim starim ključem od vhodnih vrat v cerkev. Dohodno pot do cerkve v mraku razsvetljuje samo še šest bakel, ker so dve nepridipravi ukradli. Sram naj jih bo in bog jih bo kaznoval, se je jezil Darko.
Majhna, prijazna cerkvica deluje zelo toplo, mirno in čeprav nisem veren, sem občutil nekakšen opojni spokoj. Darko je prižgal elektriko in jaslice so oživele. V levem zgornjem kotu je po čudovitem slapu začela teči oziroma je padala voda in po zanimivem koritu nadaljevala do dna jaslic. V blagem ovinku je poniknila pred vhodom v skrito jamo Jezusovega rojstva. Nad jamo so se nadaljevali gorski pašniki, kjer so se pasle črede ovc. Pastirji so zakurili ogenj in se greli pod velikim mogočnim vrhom visoke planine. V cerkvi je bilo tiho, zato smo razločno slišali šumenje vode in prasketanje ognja. Darku in njegovi skupini jasličarjev sva izrekla vso pohvalo za opravljeno delo pri snovanju in izdelavi tako lepih jaslic. Nato smo zapustili cerkev.
Nismo se odpeljali daleč. Kmalu, za ovinkom, stoji hiša družine Ule, kjer imajo azil za živali iz naravnega okolja. Za živali iz naravnega okolja se je nekomu bolje slišalo kot azil za divje živali. Lastnik in glava družine je Dušan, za nego živali pa skrbijo še njegova žena in dva sinova. Mlajši sin je tudi študent veterine.
Niso preveč navdušeni nad obiskovalci, ker ljudje ne razumejo, da niso prišli v živalski vrt. Tu se ukvarjajo z bolnimi, nebogljenimi in zapuščenimi živalmi iz naravnega okolja. V azilu živali pozdravijo in jih nato spustijo nazaj v naravno okolje. Ker sva imela domačega spremljevalca, sva bila lepo in prijazno sprejeta.
Že na dvorišču za hišo nas je veselo in radostno pozdravil mali lovski terier. Tekal je sem in tja ter od veselja ni več vedel, kaj naj počne. Da bi ga gospodar umiril, mu je moral natakniti ovratnico. V zamreženi kletki z dovolj prostora nas je prišla pozdraviti že starejša lisica, ki vidno dobro okreva po operaciji. Danes je božič in kakor v svetopisemski zgodbi tukaj živita skupaj pes in lisica. Šli smo dalje in gospodar je začel nekoga klicati po imenu Herman. Prišel je 256 kilogramov težak divji prašič, neverjetno prijaznega in prijateljskega obnašanja in pogleda. Prav nič ni divji in kot zvest gospodarjev prijatelj ga dnevno spremlja na sprehodu skozi vas.
Vrt se končuje z vzponom ter gozdom in izza smrek se pokažeta srni. Živali prepoznajo gospodarjev glas ter se veselo odzovejo in pokažejo. Race v gosjem redu priracajo iz svoje ute. Od nekod priskakljata kunca in se radovedno ozirata naokoli. Gospodar za vse vrže pest koruze, ki jo živali brez prerivanja in nestrpnosti skupaj pozobljejo v miru in slogi. Posnemanja vredno obnašanje.
Poslovili smo se od prijaznih ljubiteljev živali in nameravala sva v bližnjem in edinem bifeju okraja počastiti najinega spremljevalca, toda stvari so se odvijale drugače. Darko naju je povabil k sebi domov, kjer nama je njegova žena skuhala kavo. Darko je izvrsten postavljavec jaslic in tudi doma jih je domiselno postavil. V prijetnem klepetu sem se pozanimal še za možnost pohodništva v njihovem okolju. Kar nekaj hribov je, ki presegajo 1000 m nadmorske višine, in med njimi najvišji je Snežnik (1796 m).
Oborožena z novimi informaciji sva se poslovila in se odpeljala nazaj po cesti, po kateri sva se tudi pripeljala v ta kraj. Na koncu Babnega Polja, ko se cesta začne spuščati proti Staremu Trgu, sva zavila ostro desno, kjer je tudi smerokaz za Zg. Poljane. Približno po dveh kilometrih lepe gozdne ceste sva se pripeljala do razcepa oz. križišča poti. Zavila sva levo in nato takoj parkirala na primernem mestu. Preobula sva se in si oprtala nahrbtnika ter krenila kar po cesti navzgor. Lažja popoldanska turca je bila prijetna in snežinke, ki so počasi prešle v lažje sneženje, so ustvarile pravo zimsko, mrzlo vzdušje. Hodil sem sproščeno in z lahkoto ter zares užival. Danes je bil za mene dan, ko bi z veseljem opravil daljšo pot. Prikorakala sva do Zg. Poljan (1020 m), kjer sta samo še dve ali tri hiše in nekaj podrtij. Malo višje, za in nad hišami, stoji cerkev sv. Andreja (1065 m), kjer naj bi imela lep razgled po Loški dolini in delu Cerkniškega jezera. V lepem vremenu naj bi se od tod videli tudi Julijci s Triglavom. Tokrat z lepim razgledom ni bilo nič, ker se je pojavila gosta megla in nizka oblačnost s sneženjem za povrh. Poslabšanje vremena naju ni motilo. Zapletla sva se v pogovor z domačinom, ki je svoja otroška leta preživel tu, in izvedela sva, da so med II. svetovno vojno Italijani požgali vso vas, ker naj bi bila preveč partizanska. Ljudje so se skrili po dolini. Po vojni so se vrnili in delno vas obnovili. Kmalu pa so vsi odšli s trebuhom za kruhom.
V eni izmed obnovljenih hiš naj bi občasno nekdo nudil golaž in pijačo. Tokrat ni bilo nikogar. Priporočili so nama predhodno najavo. Kje in kako, pa mi ni uspelo izvedeti. Še en dokaz, koliko je možnosti za razvoj kakršnega koli turizma. Naloga za drugič, ko ponoviva izlet in bo tudi vreme lepše. Škoda, ker se razen mene ne bo pozanimal nihče. Ja, takle mamo, bi rekli »ta mlad«.
Tudi po poti nazaj je naju spremljalo rahlo sneženje. Snežinke so počasi poplesavale in sploh se jim ni mudilo na zemljo.
Kmalu, ko sva se odpeljala nazaj proti domu, se je že spustil mrak in domov sva prišla v temi, toda zadovoljna s preživetim dnevom.
Slavko Štefančič