Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Grintovci (geografska stroka jim pravi Kamniške in Savinjske Alpe, tudi Kamniško-Savinjske Alpe) so gorovje z dvema grebenskima verigama. V ospredju je tista, ki jo prebivalci osrednje Slovenije dan na dan opazujemo in
... občudujemo na severnem obzorju, v njeni senci, na zgornjem robu gorovja, pa se okrog Belske Kočne, najjužnejšega koroškega ozemlja v Avstriji, ovije samostojna, na prvi pogled (ki je zavajajoč!) manj ugledna skupina vrhov, ki jo od severneje stoječih Karavank ločujeta Jezerski vrh na zahodu in Pavličev vrh na vzhodu, od osrednjih Grintovcev pa globoka Ravenska Kočna in Okrešelj z Logarsko dolino, ki si roko podajata na Jezerskem in Savinjskem sedlu. Te gore, nekakšni mejni kamni, saj po njih teče meja med Avstrijo in Slovenijo (ki je že dolgo ni več čutiti), so res nižje kot tiste v osrednji verigi, vendar so v vsej svoji siceršnji skromnosti težko dostopne (nekaj izjem le potrjuje pravilo) in bolj divje kot tiste vzvišene iz osrednje verige. Najvišja med njimi, naš tokratni cilj, sodi celo med najzahtevnejše v vsem gorstvu, kajti pristopi nanjo niso le dolgi ampak terjajo od gornika tudi zvrhano mero znanja in obvladovanja prepadnih strmin.
Mrzla gora (2203 m)
Na razbitem vršnem grebenu Mrzle gore. Foto: Mitja Košir
Najbolj priporočljivo se je odpraviti k Mrzli gori v goste iz zatrepa Logarske doline, tudi Logarski kot imenovanega. Mimo znamenitega slapa Rinke se vzpnemo na Okrešelj, k Frischaufovemu domu (1396 m), ki je naše višinsko izhodišče. Na lepi poti skozi Gornji Okrešelj in čez Prag v Mrzli dol nas bodo ves čas spremljali pogledi na divje severne prepade Turske gore in Rink, Male, Štajerske ter Koroške, ko pa bomo v Mrzlem dolu zapustili udobno pot, ki pelje na Savinjsko sedlo, se bomo zagrizli v strma južna pobočja naše gore. Najprej nas čaka naporno grizenje kolen do zahodnega grebena, tu pa se prične resna pustolovščina.
Pot po zahodnem grebenu je sicer označena kot zavarovana, vendar so varovala tam zgoraj skopo odmerjena, zato se moramo zanašati predvsem na lastno iznajdljivost, na bistro glavo in čvrste roke in noge, predvsem pa moramo biti brezbrižni do pogledov v globoke prepade. Zato pa bo zadovoljstvo in veselje na vrhu te mogočne gore toliko večje, presenetila nas bo tudi bogata ponudba razgledov po res vsem, kar nam najlepšega in najmogočnejšega ponujajo Grintovci. Na Mrzlo goro z Okrešlja lahko tisti bolj vešči gorniki, vendar brez alpinističnih ambicij, splezajo tudi skozi Hudi prask, po starih lovskih in pastirskih prehodih, ki nas popeljejo na vzhodni greben naše gore, le-ta pa visoko nad južnimi in severnimi prepadi na vrh.
Naši gori v nedrje in na njen vrh pripelje zaznamovana pot tudi s severa, iz Matkovega kota, mimo slovitega Škafa (kadar je za ta naravni pojav dovolj snega) in po severnih strmalih v globoko krnico Latvico in iz nje po izpostavljenem in nezavarovanem grebenu na vrh. Ta pot je daljša od one z Okrešlja, sem ter tja tudi napornejša, da o orientacijskih zankah v kakšnem meglenem vremenu ne govorimo.
Še na en severni pristop, čeprav je dolg in manj priporočljiv kot že omenjeni trije, velja spomniti. Na tistega iz Belske Kočne čez Prestajalše na Savinjsko sedlo. Tu smo pravzaprav šele na začetku, saj se moramo spustiti globoko na jug, v Mrzli dol in se tam oprijeti že opisane plezalne poti na tako vabljiv in tako visoko postavljeni vrh.
Tej samotni gori, kraljici treh dolin, je pisana beseda prijazna in jo pogosto jemlje v ozir, tu pa velja opozoriti predvsem na knjige Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004), Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 2000) in Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 2004).
Mitja Košir