Gorenjski glas, Snovanja - Igor Kavčič: Medtem ko se je dvigal in polegal prah okrog dvorane in stadiona v ljubljanskih Stožicah, so v Mojstrani slovesno, a mnogo manj pompozno, odprli še en objekt, ki mu gre pripisati nacionalni pomen.

... Slovenski planinski muzej smo čakali več kot sto let, sedaj ga imamo: lepega, sodobnega, zanimivega, ki nas spominja na preteklost in uči za prihodnost. Tak, kakršnega smo si slovenski ljubitelji gora lahko samo želeli.

Ko sem se po regionalni cesti s Hrušice ob Savi navzgor peljal po Zgornjesavski dolini, sem namerno izpustil prvi odcep za Mojstrano. Poznam namreč tisti prelep pogled s križišča, od koder se na desno dvigneš na Dovje in na levo spustiš v Mojstrano, pogled preko v gručo strnjenega naselja tja gor proti Triglavskemu pogorju. Ne stoji kar tako v neposredni bližini Jakob Aljaž, njegov spomenik, ki se ozira prav tja gor, v planinski raj. O mojih občutkih v tistem trenutku je govorila naježena polt na rokah, v glavi pa misel: Ti vraga, če s' taprav Gorenc' potem te takle pogled na gore že ne more pustit' hladnega. Gorenjec ali Slovenec? Saj Slovenci, kot že velikokrat izpisano, menda na sploh veljamo za planinski narod. Pa ne samo zato, ker v takem številu in tako radi »rinemo« tja gor. Planinsko v narodovem značaju je predvsem vse tisto, kar s takih poti v gore ohranimo v svojih glavah, od začetne želje po preseganju samega sebe, truda, ki ga v to vložimo, vztrajnosti ali pa trme, ki nas prepričujeta, da pri tem početju na polovici ne odnehamo, do na koncu koncev veličastnega občutja, ko smo enkrat na vrhu. Takrat nisi več le mali človek malega naroda, ampak nekdo zgoraj, ki ima vso to lepoto, to čudo narave pred seboj, da ne rečem doli pod svojimi nogami … Ko je gledal od zgoraj, je bil po moje še Bog sam nase ponosen, da mu je tole z našimi gorami tako dobro ratalo. Kakopak bomo popravke Svetega pisma prihranili za kakšno drugo priložnost. V Mojstrano sem se namreč odpravil na oglede v Slovenski planinski muzej, ki so ga slovesno odprli pred desetimi dnevi.

Prva ideja o muzeju že pred več kot sto leti
»Za muzej slovenskega planinstva je bilo doslej napisanih že nekaj različnih scenarijev,« očitno beroč moje misli o tem, kdaj se je vse skupaj sploh začelo, v matematičnem jeziku razloži prva zadolžena za novo muzejsko postavitev, Eli Gradnik po nazivu sicer kustodinja za planinstvo. Da gre za slovensko pridobitev stoletja, lahko zaključimo že ob dejstvu, da so prve ideje o takem muzeju stare več kot sto let. O nekakšnem »alpskem muzeju, edinem in prvem svoje vrste, ki bi služil vedi in zbujal zanimanje za alpinizem, hkrati pa bi bil, kar se da, poučen o alpskih deželah in slovenskih planinah, so že leta 1901 razmišljali v Češki podružnici Slovenskega planinskega društva. Ostalo je pri razmišljanjih. Bolj ali manj pri ideji se je končalo tudi ob številnih kasnejših prizadevanjih za postavitev planinskega muzeja, ki so si sledila na vsakih dvajset, trideset let, v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljani, po vojni v petdesetih letih pa v Gorici in v Trenti. V teh letih so bili pri zbiranju gradiva zelo dejavni tudi jeseniški planinci, ki so ga v pomanjkanju prostora za hranjenje in predstavitev kasneje predali planinskemu društvu v Mojstrani.

Zagotovo najbolj konkretna ideja, dovolj zrela tudi za realizacijo, je bila leta 1984 uresničena z odprtjem Triglavske muzejske zbirke. To so z veliko udarniškega dela člani Planinskega društva Dovje-Mojstrana, skupaj z Gorenjskim muzejem in Triglavskim narodnim parkom, uredili v majhnem opuščenem zdraviliškem domu, nekoč Jozlnovi gostilni, v Mojstrani. Stavba je še vedno prvi sosed novega muzeja. »Danes lahko z gotovostjo trdim, da je bila ta zbirka zametek sedanjega muzeja, predstavljala pa je predvsem zgodovino planinstva do druge svetovne vojne v Julijskih Alpah,« je prepričana Gradnikova.

Ideja o velikem vseslovenskem planinskem muzeju nekoč, enkrat, a ne več nekje, ampak prav tu v Mojstrani ob cesti v dolino Vrat, odtlej ni več pojenjala. »Pismo o nameri gradnje nove stavbe, podpisano med več partnerji leta 1996, in ob neutrudnem skrbniku Avgustu Delavcu leto pozneje še moja zaposlitev kot kustodinje za planinstvo sta bila dva nadaljnja koraka k novemu muzeju,« nadaljuje Eli Gradnik, ki je takrat že pripravila svoj prvi scenarij oziroma koncept razstave za nov muzej, ki pa še zdaleč ni bil zadnji. Temeljni kamen leta 2007 je že imel neko večjo težo, saj je bil od takrat naprej »vrh« vse bližji in ko so pred dvema letoma stavbo novega muzeja začeli graditi, je bil ta že dobro viden. »Gospa Božičeva, seveda nas zanima vse gradivo, ki je povezano z našo planinsko dediščino, pridite si ogledat novi muzej, pa se bova pogovorili še o vaši devetdeset let stari fotografiji s Triglava …« eni od planinskih navdušenk iz Ljubljane v telefon razlaga moja muzejska vodnica po muzeju. Od odprtja muzeja skoraj vsak dan pokliče kdo, ki bi želel podariti kaj starega na temo planinstva.

Ogled muzeja kot lasten vzpon na goro
Arhitekturna zasnova muzeja, predvsem njegova že na prvi pogled prepoznavna zunanja podoba, je nekoliko posebna delovala že kot skica na papirju. Zdaj, ko stoji tam ob cesti v dolino Vrat, pa stavba zgleda še bolj »odštekano« in je kot taka človeku hitro všečna. Objekt sodobnih oblik, nekje sem zabeležil, da ima okrog 1200 kvadratnih metrov uporabnih površin, se z ostrimi robovi zdi kot velika lepo urejena in obdelana skalna gmota, ki je pravkar priletela z gora. Spominja pa seveda tudi na nekoliko povečan bivak. Prvi avtobus pred muzejem je pripeljal skupino Špancev, kasneje od sogovornice Eli izvem, da je v teh prvih dneh od odprtja muzeja v stavbi vseskozi zelo živahno. »Odzivi obiskovalcev so zelo pozitivni, ljudje ne morejo prehvaliti …«

»Seveda je zgodovinski predmet tisti, ki je nosilec muzeja, vendar pa mora biti ta predstavljen na sodoben način, tako da obiskovalcu podaja informacijo, ki je predstavljena na prijazen in hkrati zabaven način.«

V pričakovanju sodobno zasnovane muzejske razstave sem se takoj v prvi minuti prepustil Gradnikovi. Ona je v muzeju namreč tista, ki za vsak muzejski predmet ve, zakaj je v tem in tem delu razstave, kakšno je njegovo razstavno sporočilo, kje so ga dobili … Eli mi že v začetku pove, da je bil koncept razstave vseskozi prilagojen sodobni muzejski postavitvi. V strokovni skupini, ki je pod njenim vodstvom pripravljala postavitev, so izhajali iz tega, da bodo združevali klasično z modernim. »Seveda je zgodovinski predmet tisti, ki je nosilec muzeja, vendar pa mora biti ta predstavljen na sodoben način, tako da obiskovalcu podaja informacijo, ki je predstavljena na prijazen in hkrati zabaven način. Zato je razstava interaktivna, pri njej pa smo uporabili tudi sodobne avdio vizualne pripomočke,« razlaga Gradnikova, zavedajoč se, da morajo potešiti tako starejše ljubitelje gora, kot družine in najmlajše planince …

Muzejsko pripoved tako doživimo kot lasten vzpon na goro. Ob nakupu vstopnice na recepciji prejmeš kartico, s katero potuješ po muzeju. Na prvem računalniškem ekranu si izbereš enega izmed sedemnajstih slovenskih vrhov, na katerega bi se rad povzpel. Po ogledu 20-minutnega filma Svetlobe gora, ki govori o lepotah slovenskih gora in o zgodovini planinstva in alpinizma pri nas, se tvoja pot na goro lahko začne. Simbolično s stopnicami, preko katerih se povzpneš v prvo nadstropje, kjer je celotna razstava na ogled. Naj na tem mestu poudarim, da je razstava delno prilagojena tudi slepim in slabovidnim z zapisi v Braillovi pisavi in elementi postavitve, ki dajejo prednost otipu in zvoku.

»Razstava je sestavljena iz enajstih vsebinskih sklopov, od želje po gorah do vzpona na vrh in vtisov, ki nam jih planine za vedno vtisnejo v spomin. Vsak del razstave je sestavljen na podoben način s kratkim zapisom na dano temo, ob uporabi računalnika na licu mesta o temi lahko izvemo več, vselej je na voljo časovna preglednica, izpostavljen pa je tudi določen predmet, okrog katerega smo napletli zanimivo zgodbo oziroma anekdoto.«

Cilj torej poznamo, zdaj je pomembna pot
Razstavo torej začnemo z oddelkom pod naslovom Gore me kličejo, kjer spoznavamo razloge, zakaj smo ljudje od nekdaj zahajali v gore, na ogled je kup fotografij, predmetov tudi znamenitih piparjev, lahko bi rekli predhodnikov Slovenskega planinskega društva, danes Planinske zveze Slovenije. Humarjev cepin, daljnogled Jake Čopa, prve vpisne knjige … Tu je na voljo tudi prva igra, ko bomo uporabili kartico in našli zaklad pod goro Bogatin. Takih računalniških igric je kasneje še pet, od uganjevanja, katere predmete pripravimo v nahrbtnik, zbiranja zaščitenih rož, do pravilnega vpisa v knjigo v koči in iskanja prave številke za klic na pomoč. Če ste odgovarjali pravilno, boste na koncu na velikem platnu videli vrh, ki ste ga na začetku izbrali, kot presenečenje pa vas čaka še … pa naj ostane presenečenje. Igranje z računalnikom ima tako zabaven kot poučen pedagoški vidik.

Oddelek Sem član planinske organizacije nam govori o organiziranem planinskem delovanju nekoč, pa tudi danes, od skalašev do današnjih društev. Značke, izkaznice, potrdila, dokumenti … in link na računalniku za vsaj kakih dvesto znanih imen slovenskega planinstva.

V nadaljevanju Izbiram cilj in pot. Tu sem zasledil projekcije starih zemljevidov na steno, kup sto in več let starih nemških tabel za koče, razlago, kako gre zadeva z markacijami, obiskovalci si lahko postavijo svojega lastnega »možica«, kakršna je bila recimo stara markacija iz kamnov.

Zelo pomemben del našega vzpona je Pripravljam se na pot. Tu nas čaka stara planinska oprema in obutev, nošnja za hrano in pijačo, krplji, cepini. Tu je na voljo tudi poskus s hojo po grebenu. »Oblečeš se v varovalni komplet in se zatakneš za žico ter nekaj metrov hodiš po grebenu. Na odprtju muzeja sem na greben uspela spraviti tudi predsednika Türka in kulturno ministrico Širco,« se pohvali Eli Gradnik.

Sklop V gore grem z vodnikom je namenjen predstavitvi gorskega vodništva, nekoč in danes, z opremo in spet muzejskim predmetom in zgodbo.

V delu muzeja, ki se imenuje Hodim po gorskem svetu in ga spoznavam, bodo na svoj račun prišli ljubitelji živali in planinskih rož. »Tu je tudi moj bivak,« pove Eli: »Ko sem pred leti prišla sem v službo, sem si rekla, da bom v novem muzeju uredila bivak, v katerem bo grmelo in treskalo. Tako lahko doživimo neurje v gorah.«

Da nas le ne doleti nesreča, ampak Če se zgodi nesreča, je na vrsti številka 112 in kasneje Gorski reševalci. Tu predvajajo kratke filme o GRS, predstavljajo opremo reševalcev, tu so stare fotografije slovenskih koč …

Ampak, ker gre vse po sreči, sem se Ustavil v planinski koči, kjer so na ogled makete nekaterih prvih koč Slovenskega planinskega društva izpred sto in več let, pa originalne vpisne knjige iz tistega časa …

»Veseli me, da je že takoj po odprtju v muzeju tako zelo živahno in lahko rečem, da je večina obiskovalcev navdušena nad njim.«

Sledi oddelek Kot alpinist obiskujem domače in tuje stene in vrhove, namenjen našim odličnim alpinistom, kjer je tudi nekaj zgodovinskih predmetov naših znanih alpinistov iz časa prvih, takrat še jugoslovanskih odprav v Himalajo.

Prispel sem na vrh se imenuje skoraj konec naše muzejske poti. Zadnja naloga pa je narediti tri osnovne vozle, potem pa se s kartico približamo čitalcu in pred nami se na platnu prikaže vrh, ki smo si ga na začetku izbrali za naš vzpon.

Po vzponu seveda sledi še varen spust v dolino in če je bila naša pot tista prava, bomo doma ugotovili, da Gore puščajo sledi. V kulturi, umetnosti, osebnih spominih … tu so na ogled nekatere knjige, glasbene partiture, pesmi, ki so ljubitelje gora spodbudile k umetniškemu delovanju. Na voljo je tudi počitek ob poslušanju glasbe, poezije, proze in osebnih izpovedi.

Muzej si lahko ogledamo v dobre pol ure, dveh urah, ali pa v njem preživimo celo dopoldne. Gradnikova mi izda, da je razstavljenih približno 450 muzejskih predmetov od skupaj 2131, torej jih je še več kot tri četrtine v depojih v zato lepo urejenih kletnih prostorih. »Med njimi bomo v prihodnje lahko izbirali predmete za občasne razstave, vsaj enkrat na leto pa bomo menjali tudi predmete z zgodbo v okviru razstave,« razmišlja Eli Gradnik in hkrati predstavlja tudi večnamenski prostor, imenovan po vrhu Trisul (kamor je šla leta 1960 naša prva himalajska alpinistična odprava), kjer bodo potekale predavanja, okrogle mize, muzejske delavnice, nekajkrat na leto pa bodo pripravili tudi posebne muzejske, likovne in fotografske razstave. Trenutno so na ogled slike z letošnje Triglavske likovne kolonije. V okviru muzeja ima svojo info točko tudi Triglavski narodni park.

Muzej je postavljen, novih izzivov ne manjka
»Zdaj pa imaš svoj muzej, so mi nekoliko za šalo, nekoliko zares rekli muzejski kolegi,« je v novem muzeju zadovoljna kustodinja Eli Gradnik: »Trenutno sem še v pravi evforiji in to kljub temu, da smo v zadnjih dneh pri pripravi in postavitvi zbirke delali cele dneve. Mar ni to višek poklicne kariere, ki jo lahko doseže kustos v muzeju, da dobi področje in ustvarjalni prostor, kot je stalna muzejska zbirka, ki ponuja še toliko in toliko novih izzivov.« Kot je povedala, že dolgo ni s takim veseljem odšla v službo, saj ji poleg odličnih pogojev za delo novi in novi načrti v zvezi z zbirko vsakodnevno napolnjujejo misli. »Veseli me, da je že takoj po odprtju v muzeju tako zelo živahno in lahko rečem, da je večina obiskovalcev navdušena nad njim. Sicer se zadevamo, da v muzeju zagotovo še kaj manjka, da je mogoče kaj predstaviti na drugačen način, se še bolj približati obiskovalcem, zato vse predloge in sugestije z veseljem beležimo.

Pot do Slovenskega muzeja je bila dolga, po njej so hodili mnogi, šla je gor in dol, za vsakim osvojenim vrhom se je pokazal nov. Cilj je torej znan, poti do njega pa so različne. S pomočjo ekipe sodelavcev v muzeju jih bomo izbirali obiskovalci sami.

Avtor: Igor Kavčič
Foto: Gorazd Kavčič, Igor Kavčič