Iztok Cukjati: Najvišje ležeče smučišče na svetu – Mustagh Ata (7546 m)
Vzpon je potekal po normalnem pristopu, ki je najlažji in najbolj obiskan. Na vrh je prišla večina članov odprave, z vrha smo tudi smučali.
Člani odprave: Boštjan Bizjak, Iztok Cukjati (vodja odprave), David Čuček, Marjeta in Srečko Gomilšak, Luka Grasselli, Luka Juhart, Dare Makovec, Neja Malis in Živa Petrič.
Čas: 2. julij - 23. julij 2010.
Cilji: Vzpon na 7546 m visok Muztag Ata in smučanje z vrha.
Pravijo, da imajo pogumni srečo. Verjetno to velja tudi za našo odpravo letos poleti. Tri tedne pred načrtovanim odhodom na Pik Lenin so se na jugu Kirgistana (mesto Oš) spopadle etnične skupine Kirgizov in Uzbekov, jug države je postal nedostopen in nevaren. Grozil je kolaps države, saj vojska ni zmogla zagotavljati osnovne varnosti državljanov. Pik Lenin, naš prvotni cilj, je postal nedosegljiv, letalske karte pa so že bile kupljene! K sreči ...
Po nekaj neprespanih nočeh smo se odločili, da vseeno pojdemo v Kirgistan. Razmere so se nekoliko stabilizirale, poiskati je bilo potrebno le še nadomestno lokacijo, goro, ki bi zadovoljila naše skupne interese. Odločili smo se za goro Muztag Ata, ki se sicer nahaja na bližnji Kitajski. V nekaj dnevih je bilo potrebno poiskati primerno lokalno agencijo, urediti prevoze in vize. Razmišljanja kako v samo 23 dneh priti na Kitajsko in se vzpeti na 7546 metrov visok vrh so povzročila še nekaj drugačnih skrbi.
Kirgistan nam je ponudil lepo dobrodošlico. Pri vstopu v državo ni bilo nobenih težav, celo srečno pot so nam zaželeli, kar za uradne osebe v teh državah ni samoumevno. Po večurni vožnjo smo bili zelo veseli mesta Naryn, pa ne zaradi njegove lepote. Po napornem prevozu smo se namreč z veseljem povzpeli na bližnji hrib, v prenočišču pa smo se po večerji zabavali pri gledanju svetovnega prvenstva v nogometu.
Naslednji dan je bil v načrtu prehod meje s Kitajsko, a (ponovno srečno) naključje je hotelo, da je bil ta dan nedelja, ob vikendih pa je meja zaprta. Ker smo imeli zaspanega mesta Naryn dovolj smo se odločili za obisk zgodovinsko in naravno zanimivega Tash Rabata. Kraj, ki ga sestavlja le nekaj hišic in v poletnem času tudi jurte, naj bi bil pred stoletji pomembna postojanka karavan na svileni poti. Z nadmorsko višino 3000 metrov in okoliškimi hribi je kraj še kako primeren za aklimatizacijo. Tako smo se tudi mi odločili in povzpeli na 3800 metrov visok travnat vrh. Še prej smo se z mladimi Kirgizi, ki so bili na šolskem izletu, spopadli v nogometni tekmi. Čeprav so imeli podporo mladenk in prednost domačega terena smo dokazali, da znamo tudi mi brcati žogo. Morebitne povratne večerne tekme taktično nismo sprejeli.
Prehod mejnega prelaza Torugart je po opisu popotnikov zanimivo dejanje. In res je bilo! Večurno čakanje, strogi pogledi, podkupovanje voznikov tovornjakov. Prva kontrola na kirgiški strani je več ur vožnje oddaljena od dogovorjene meje, zadnja kontrola z rentgenom pa je več kot sto kilometrov pomaknjena na kitajsko ozemlje. Skupaj petkratno pregledovanje potnih listov in dvakrat rentgen vseh stvari. Zvečer smo po odlični večerji v kitajski restavraciji dobesedno popadali v postelje lepo urejenega hotela.
Dopoldanskemu nakupovanju je sledila vožnja po dobro vzdreževani Karakorum highway mimo jezera Karakul do vasice Subashi, ki predstavlja izhodišče za dostop do baznega tabora. Betonske jurte v katerih smo prespali predstavljajo poskus kitajskih oblasti obdržati nomadsko usmerjene Kirgize na stalnem mestu. Žal jim je to delno že uspelo.
Dostop do baze je potekal preko travnatih prostranstev, kamele so prevzele prtljago na svoje grbe (dobesedno!), mi pa smo se lahkih nog povzpeli do baznega tabora na višini 4400 metrov.
Sledili so dnevi naporov, slabega počutja, bruhanja, neješčosti, občasnega sneženja, vetra, spanja v šotorih polnih vlage. Pa vendar nam je bilo vreme v odločilnih treh dnevih vzpona na vrh še kako naklonjeno. Osvojili smo vrh in z njega tudi neprekinjeno smučali. Ob tem smo prav vsi dosegli višinske rekorde! Na naši zadnji večerji v Kashgarju smo se pošteno skregali! Pa nas je to verjetno še bolj povezalo ...
Težki odločitvi, da se na pot odpravimo vojnim razmeram navkljub, je sledila nepozabna odprava. Pa ne (samo) zaradi osvojenega vrha, temveč predvsem novih prijateljstev, ki so se tam rodila.
Kronologija odprave
02.07.: Polet Ljubljana – Istanbul – Biškek
03.07.: Prihod v Biškek in prevoz naprej do mesta Naryn. Popoldanski izlet na vrh nad mestom (2600 m).
04.07.: Prevoz do čudovitega Tash Rabata (3000 m), izlet do neimenovanega vrha (3800 m)
in nogometna tekma Slovenija : Kirgizija
05.07.: Vožnja preko Kirgiško-Kitajske meje – 3750 m visok prelaz Torugart - do ujgurskega mesta Kashgar.
06.07.: Iz mesta Kashgar prevoz do vasice Subashi (3600 m), ki predstavlja izhodišče za dostop do baze. Kratka aklimatizacija nad vasico.
07.07.: Dostop do baznega tabora (4400 m).
08.07.: Aklimatizacija do 5000 m in vrnitev v bazo.
09.07.: Vzpon in spanje v T1 (5450 m).
10.07.: Luka J. in David se zaradi slabega počutja odločita za sestop v bazo, ostali še enkrat prespimo v »enki«.
11.07.: Vsi se vrnemo v bazo, pred tem se Luka G. in Dare povzpneta do 6000 m in smučata do T1. Luka J. se ponovno povzpne do T1, kjer dvakrat prespi.
12.07.: Počitek v bazi, Boštjan se zaradi znakov višinske bolezni spusti v Subashi.
13.07.: Počitek v bazi, vrneta se Luka J. in Boštjan. Marjeta, Srečko in David se vzpnejo do T1.
14.07.: Vsi razen Boštjana in Lukata J. se vzpnemo do T1, kjer prespimo. David se zaradi zdravstvenih težav vrne v bazni tabor, kjer počaka do konca odprave.
15.07.: Vzpon do T2 (6200 m), Luka J. in Boštjan sledita z dnevnim zamikom.
16.07.: Vzpon do 6800 m, kjer postavimo T3.
17.07.: Dan D.
Dare, Luka G. in Iztok se v jasnem in mirnem vremenu s smučmi odpravijo proti vrhu in ga ob desetih dosežejo, ter do 12. ure že prismučajo spet v T3. Neja se vzponu na vrh odpove zaradi hudega kašlja in se jim pridruži pri neprekinjenem smučanju v bazni tabor.
Boštjan in Luka J. se sredi noči povzpneta do T3 in naprej proti vrhu, kjer se na poti pridružita Marjeti in Srečkotu. Vzpon zaključijo na vršnem platoju in se spustijo do T2, kjer prespijo. Živa zaradi hudega mraza obrne že zjutraj, ob ponovnem vzponu doseže višino 7000 metrov.
18.07.: Vsi ponovno v bazi.
19.07.: Sestop do Subašija in vrnitev v mesto Kašgar.
20.07.: Ogled mesta Kašgar.
21.07.: Celodnevni prevoz preko prelaza Torugart do mesta Biškek.
22.07.: Ogled mesta Biškek in bazarja.
23.07.: Let Biškek – Istanbul – Ljubljana.