Franci Savenc 07.07.2011 07:28 2408 0

Na Belo goro

Boštjan Kokalj: V soboto, 2. julija, malo pred 14. uro se nas je vseh 11 članov odprave “Bela gora 2011” povzpelo na najvišji vrh Alp, Mont Blanc (4810 m).

Preko Italije smo se odpeljali skozi montblanški predor v Chamonix in nato dalje do St. Gervaisa. Od tu smo se z zobato železnico povzpeli do postaje Col de Voza (1653 m). Povzpeti bi se morali po progi do končne postaje Nid D’Aigle (2380 m), vendar smo zaradi popravila železniške proge izstopili že tu. Od tu dalje smo imeli štiri ure in pol vzpona do koče Tete Rousse (3167 m) in nato še dobri dve do koče Gouter (3817 m).

Na ledeniku pred kočo Tete Rousse nam je gorski policist prepovedal nadaljnji vzpon do koče Gouter, ker nismo imeli rezervacije. Koča pa je bila že sedaj prenatrpana. Tako smo odšli prenočiti v kočo Tete Rousse.
Začetni plan je bil vstati ob eni zjutraj in ob 1.30 pričeti z vzponom. Vendar nas je presenetilo vreme. Kljub dokaj stabilni napovedi vremena naj bi na vrhu pihal veter okrog 100 km/h kateri bo proti popoldnevu izgubljal svojo moč. Tako smo spremenili prvotni plan z odločitvijo, da gremo kljub vetru proti vrhu in se sproti prilagajati razmeram.
Po rezervnem planu smo še malo pospali in vstali ob 3.30 ter ob 4. uri pričeli z vzponom. Mimo nevarnega ozebnika po katerem se stalno proži kamenje in razbite granitne skalne stene smo v dobrih dveh urah dospeli do koče Gouter. Sledil je posvet in odločitev. Gremo na vrh.

Po ledeniku smo se po trdem snegu počasi v ključih vzpenjali in sopihali navzgor do bivaka Vallot (4362 m). Tu je sledil krajši postanek, da smo se naveze zbrale skupaj pred zaključnim vzponom na vrh. Od tu se je že tudi občasno prikazal vrh izza oblakov s katerimi se je veter prav otročje poigraval. Nekateri preje, nekateri pozneje, ampak od Vallota naprej smo vsi spoznali pomen višine in orkanskega vetra, kateri je preko vršnega grebena pometal že prav po himalajsko. Vrh je bil okoli 14. ure rezerviran samo za nas.

Fenomenalni razgled okrogle Evrope so zakrivali oblaki smo ga pa bili deležni že nižje. Sestop je potekal po isti poti do koče Tete Rouse, kjer smo prespali. Naslednji dan pa smo se spustili naprej proti dolini do postaje Bellevue (1794 m) in nato po zobati železnici v dolino St. Gervaise. V Chamonixu smo proslavili naš legendarno uspešen vzpon in v popoldanskem času zapustili prestolnico evropskega alpinizma polni lepih vtisov in načrtov za v prihodnje.

Boštjan Kokalj

Vodja Sašo Joul Borišek, člani Marko Jurjevec, Boštjan Kokalj, Aleš Mars, Tanja Menegalija, Miran Pezo, Srečko Prcač, Zmago Slevc, Jože Smrkolj, Goran Turudič in Peter Zarnik.