Majda Gašperin: Je moralo biti grozno, ko se je ob potresu leta 1348, gora razklala in je skalovje zasulo vasi pod Dobračem. Verjetno so prebivalci mislili, da se je odprl pekel …
Naš zimski vzpon na to goro postaja že kar obvezen. Vedno gremo gor februarja. Pričakovala sem, da se bo kdo že prejšnji vikend spomnil nanj. Ko popoldne sprašujem sestro, ni še nič vedela. Pa je proti večeru poklical ta glavni. »Na Dobrač gremo.« Prav vesela sem bila. No pa je končno prišel na vrsto. Psička Ira bo zopet lahko šla z menoj. Saj je pridna. Hoje ni veliko, v avtu pa vedno dremucka v svoji škatli.
Vreme ni kazalo najbolje. Po navadi kaj kmalu zagledamo mogočni stolp na masivnem pogorju, ko se pripeljemo čez prelaz Korensko sedlo. Tokrat pa nič. Megla čez celo Ziljsko dolino.
V avtu je vse tiho. Glavni se dela, da spi. Le midve s sestro se pogovarjava. Ja drugače bo še šofer zaspal.
»Si predstavljaš tak potres, pa toliko časa. Saj so ljudje verjetno mislili, da je konec sveta,« reče sestra. »Potresa me je groza. Se še dobro spomnim tistega, velikonočnega pred 15 leti. Kako se je stolpnica tresla. Ljudje so bežali ven. Pa bi jih ravno tako zasulo, če bi se le te podirale.«
»Saj so stali kar med stolpnicami,« sem ji odgovorila. »Takrat sem pobasala psičko, ki je žal ni več, pa dokumente, pa sva šli proti gmajni. Ampak strah je ostal. Vedno me prizadene, ko slišim, da je kje potres. Smilijo se mi ljudje. Posebno starejši, ko so kar naenkrat brez vsega. Ne morejo si pomagati. Mlajši lažje prenesejo takšne stvari. Bolj smelo gledajo na življenje. Saj imajo več možnosti, da se znova poberejo. Star človek pa je star, pa še kakšna bolezen ga daje. Potem pa je prepuščen sam sebi, ali pa čaka, da se ga mogoče kdo usmili. Ja, moralo je biti hudo tam na Dobraču,« razpravljava dalje.
O, smo se že mimo skakalnic. Lepo je vzdrževana ta gorska cesta. Pozimi je vedno splužena. Pa danes še cestnine ne pobirajo. Poleti si lahko tu ogledamo Alpski botanični vrt. Takrat cvetijo rože in je najbolj zanimiv. Še megla se je dvignila. Kmalu smo na planini Roosstratte -Trata. Kar visoko se pripelješ z avtom, na 1732 m. Pot do vrha je tudi urejena.
»Čudno, da nič ne piha, a bo sigurno še, saj vedno,« si mislim, ko natikam derezice. »Grem kar naprej z Iro, saj me boste kmalu dohiteli,« jim rečem, medtem ko si ostali še dajo opravka pri avtu. Ob cesti si ogledujem primerke rude, ki so jo nekoč kopali.
Dobrač, lepo mi je ko gremo gor. Pa čeprav je ponavadi zelo mrzlo in tam pod vrhom vedno močno piha. Ostali so kmalu že za nama in tudi pred nama. Kako hitri so. Ta glavni zmeraj nekam brzi, drugi pa za njim. Ja moški pogovori pač. Sestra je pa v dilemi. Naj se pridruži moškim spredaj, ali z nama z Iro zadaj. Pa je vedno nekje v sredini. Proti vrhu pa malo pohiti, da je pri prvih. Tako hodi naša klapa. Pa grem vseeno rada z njimi.
Gora ima dva skoraj enaka vrhova in dve cerkvici. Na vrhu Kuhriegel 2166 m stoji križ. Pod njim je majhna slovenska cerkvica Marija pomagaj. Na drugem vrhu pa je - Marijina cerkev na skalci. Stoji na višini 2167m.
Z vrha Dobrača se nam ponavadi v lepem vremenu odpirajo čudoviti razgledi na Julijske in Karnijske Alpe, Visoke Ture, Karavanke. Še posebno lepo se iz grebena kaže vsa Ziljska dolina. Žal nam vreme tokrat ni bilo preveč naklonjeno. Na vrhu je bila megla in pihal je močan veter. Spodaj pod obema vrhovoma je televizijski stolp, ki se vidi že od daleč. Zraven pa je nova planinska postojanka Ludwig -Walter Hutte. Stara Beljaška koča mi je bila bolj všeč.
In tako smo že pri stolpu. Hitimo mimo koče. Vedno gremo najprej do križa. Me kar malo skrbi, tisti ozek grebenček. »Bova s psičko lahko prišli čez do križa,« se sprašujem. Grem kar naprej, ostali pa si še oblačijo v vetrovke. Stopinja za stopinjo, počasi in zelo previdno. Samo malo naj na snegu zdrsi in se odpelješ v globino. No pa sva čez. Tudi ostali so že za nama. Še »fotke« pri križu. K cerkvici pod križem ne gremo, se komaj vidi iz megle. Nazaj grede si spet mislim: »Samo, da bom čez tisti greben.« A tudi to srečno prestanemo. Še k cerkvici na skali moramo. Tam pa je prav prijetno zavetrje, ravno prav za malico.
Na poti v dolino so razgledi vedno lepši. Čudno, samo nekaj deset metrov nižje pa je čisto drugače.
Gora ima veliko obiskovalcev. Turni smučarji se kar vrstijo. V spodnjem delu in na bližnjem holmu, pri parkirišču, pa se sankajo. Majhni in veliki. Tudi takih na štirih tačkah ni manjkalo. Za vse je bilo dovolj prostora. Dobrač je prav prijetna gora, lahko dostopna. Pa morate vseeno biti previdni. Na poti, da vas ne podere kakšen smučar ali sankač. Na samem vrhu pri prečkanju ozkega grebena proti križu, pa je nevarnost zdrsa. To je najnevarnejši del te poti.
Bo kar držalo. Izlet je primeren za vse letne čase, pa srečno!
Majda Gašperin