Jutro/Ljudje-gore: Nekako ravno v sredi veličastne osrednje proge Savinjskih Alp je globoka, kopitu ali črki "U" podobna udrtina, ki jo zovemo Kamniško sedlo.
Prejšnje naše ljudstvo ni še poznalo tega geografskega imena, temveč so imenovali omenjeno sedlo kratko Vrata ali Jermanova Vrata, ki so pač znana vsakemu zavednemu Slovencu izza "Rokovnjačev". Z menoj torej danes, komur še morda vest očita, da si še ni ogledal tega divjeromantičnega gorskega kota in še ni videl onih "včasih" tako zloglasnih "Rdečih Skal" in "Rjavih Pečij", kjer je tičala in se skrivala strašna rokovnjaška zalega! Vse predrugačeno je danes ono pozorišče. Nič več opasnih, skrivnih steza, kot svoj čas, marveč skrbno izdelana pota, ne krči se nam srce vsled bojazni pred črnimi pestmi "Rokomavhov", temveč prosto in veselo se nam dvigajo prsa v čistem in svežem gorskem vzduhu, začudene nam begajo oči semtertja po krasnih slikah in prizorih pristne planinske narave, ki nam je postala po zaslugah našega planinskega društva tako lepo pristopna ...
Da prihranim začetniku-turistu ali turistinji skrbi, kako se pripraviti in preskrbeti za turo na Kamniško Sedlo, pričnem zopet kar od kraja. Najugodnejši je za odhod iz Ljubljane popoldanski kamniški vlak, ki nas pripelje v Kamnik okrog 3. ure popoldan. Potemtakem smo v Bistriški koči v podnožju Kamniškega sedla že lahko ob 6. uri zvečer in je dovolj časa, da se spočijemo do drugega ranega jutra. Komur pa je to nemogoče ima istotako lepo priliko, da se odpelje iz Ljubljane v Kamnik zvečer ob polu 8. uri. Zadnjega večernega vlaka se tudi največ turistov poslužuje, posebno ob sobotnih večerih romajo že cele družbice v Bistriško kočo, katerim se novinec lahko pridruži, če bi se mu zdela hoja po noči v Bistrico presamotna ali celo pregrozna ob skovikanju sov in lajanju lisic. Pot pelje iz Kamnika skozi Stahovico mimo "Korlna" (vodnik, nosač) in potem vseskozi ob levem bregu Bistrice po izvrstno izpeljanem jahalnem potu, ki ga je dal napraviti pred par leti knez Windischgratz. Pot je popolnoma varna za treznega človeka, vodi skoro vedno vodoravno (brez posebnih klancev) skozi gozdove, katere preveva prijeten hlad spodaj šumeče Bistrice. Treba je le male svetilke, potem je zaiti skoro nemogoče, kajti ob vsakem količkaj dvomljivem razpotju je orientacijska tabla S. P. D.
V pičli uri iz Stahovice smo pod Kraljevim hribom, od tu v 20 minutah poleg Kopišč, odtod pa imamo le še pol ure do Bistriške koče.
Bistriška koča S. P. D. Poleg Triglavskega, Aljaževega in Frischaufovega doma najskrbnejše od 1. julija do pozne jeseni oskrbovana plan. restavracija, z najrazličnejšim konfortom založena. V pritličju se nahajajo kuhinja in shramba za jedila, na desni strani velika obednica in spalnica za gospode (7 postelj) na levi strani kuhinje pa damska spalnica s 5 posteljami. Poleg tega je pa še v podstrešju veliko ležišče na senu in 14 žimnic. Kočini lokali so kaj snažni, praktično in lično opremljeni, postrežba izvrstna, vsled tega tudi mnogi obiski. Poleg koče je pokrita veranda in miza pod košatim topolom, odkoder imamo odprt pogled na diven amfiteater mnogolikih gorskih vršacev. V polkrogu kipi naravnost nad nami Mokrica, Kompotela, Jermanov Turn, Greben, Grintovec, Štruca, Skuta, Brana, Dedec itd. — Vsled ugodne in lepe te lege ni le torej Bistriška koča samo znamenito križišče in izhodišče za najrazličnejše partije temveč tudi zelo pripravna za daljše bivanje, letovišče.
Pot na Kamniško sedlo
V smeri puščice na orijentacijski tabli, ki je pribita na koči, zapustim o slednjo in korakamo nekaj minut po zeleni livadi mimo sm rečjega gaja. Koncem gozdiča prekoračimo izsušeno, hudournikovo strugo, kjer opazimo orijentacijsko tablo S. P. D. z napisom "Na Kamniško sedlo (Kamniška koča") 3 in pol ure. Tu krene pot v lep, senčnat gozd in se vije sem tertja navkreber ob slokih visokih bukvah v složnih serpentinah do preperele, široke navpične stene "Rjavih peči", koncem katere se steguje čez našo pot močan podmol. (Odmor).
Pod podmolom zavijemo nato levo navzgor na slabo obraščen rob, raz katerega imamo krasen razgled po Bistriški dolini, prav posebno pa na Grintavčevo predgorje onstran Bistrice (Greben, Jermanov Turn, Koren, Kompotela, Mokrica itd.) Pot po skalnem robu ni nevarna, vendar pa precej strma in nas pripelje v dobrih 20 minutah do golih, zelo luknjičastih skal, do "Rokovnjaških lukenj". Strmemu klancu sledi nato levo od Rokovnjaških lukenj dobroizhojena, vodoravna steza. V hladni senci pod zeleno streho in blagodišečem vonju divjih akacij pozabimo hitro, da smo si še pred nekaj minutami grizli v kolena.
V kratkem času prestrežejo naš pot zaporedoma v manjših presledkih štiri, široka in strma prodovja, po katerih podrčavajo pozimi in spomladi plaznice. Na prodiščih se nam odpre tudi vselej kaj lep razgled v maloznani "Repov kot", katerega oklepajo z leve Planjava, na desni pa mnogi skalnati turnici Zeleniških špic, krasnih sosed majestetičnega Dedca, ki moli radovedno svojo sivo glavo iz temnozelenega smrečja. Ne dolgo nato prestreže naša pot spodnjo serpentino jahalne steze (kneza Windischgratza) ter nas prestavi na zgornjo, nakar dospemo do globokoudrtega, od hudournikov razdrapanega jarka, ki drži naravnost navzgor v Klin. Ob imenovanem jarku se pot zopet razcepi. Jahalna steza se zgubi na desno v gozd pod planjavo ter ovija v dolgih serpentinah, dokler ne doseže naše poti, (ki pelje sporedno nad jarkom ) pri malem studenčku. Nad njim se dviga mali griček, kjer stoji gostoljubna pastirska bajta v Klinu. Le-ta ima idilično, izredno lepo lego! Na desni štrli v sinje nebo nešteto belih zob razorane planjave, na levi se dvigajo navpične stene topošpičaste Brane; silni mogočni skladi nadskladi, med njimi globoki žlebovi in korita, obrušene plasti, bela, majhna in široka prodišča: vsa groza in sila skalnih gromad v vseh oblikah nam stopi naenkrat pred oči! Pod to nemo, grozečo močjo, mrtvo materijo pa se kaže kroginkrog nas druga sila, življenska moč planinske vegetacije. Komaj dobro tri mesece ji je odločena blagodejna luč in toplota žarkega solnca, a delo, ki ga razvije in postavi na dan planinska rast v tem kratkem času je naravnost čudovita. Izpod teže plazov in kamenja se zbude nakrat neugonobljive kali, komaj odleze sneg, že se prelevi potlačena starina v bujno senčnatozeleno oazo, v prekrasen planinski vrt, ki prikipeva življenja v vseh barvah. Prekrasni ta botanični naravni vrt pa se steza še dalje in višje, skozinskoz ob naši poti, ki nas pripelje v složnih serpentinah in vedno lepem razgledu v poldrugi uri do Kamniške koče S. P. D. tik pod vrhom Kamniškega sedla. Omenjena koča je ena izmed najznamenitejših postojank v naših Savinjskih Alpah. Leži takorekoč v srcu omenjenih Alp nad šumečim slapom Rinke (izvirek Savinje) ravno na prehodu naših dveh najlepših gorskih dolin, Kamniške Bistrice na kranjski ter Logarske na štajerski strani ter slovi radi divnega razgleda. Ima jedilno in dve spalni sobi s 16 posteljam in podstrešje s 30 skupnimi ležišči, kuhinjo ter klet, je v sezoni oskrbovana in založena z vsem potrebnim konfortom. Poleg nje je tudi vodnjak.
Iz Kamniške koče imamo na razpolago mnogo lepih tur, izmed katerih je omeniti posebno sledeče: Kamniška koča - Brana,
... Planjava, - Planjava - Luška Brana Škarje - Ojstrica - Kocbekova koča,
... Okrešelj (Rinkin slap, Frischaufov dom S. P. D.),
... Logarska in dalje Savinjska dolina,
... Okrešelj - Savinjsko Sedlo, Češka Koča S. P. D.,
... Okrešelj -Turški žleb - Skuta ali Rinka - Kokrsko sedlo