Darinka Dekleva: Planinsko društvo »Snežnik« Ilirska Bistrica poroča o svoji dejavnosti:
Veliko planincev je povedalo, da so bili na Krnu, a so obžalovali, da zaradi megle niso doživeli lepih razgledov. Ker sem otroštvo in rosno mladost preživela ob njegovem vznožju, vem, da Krn rad deli nasmeške zgodaj dopoldne, potem se odene v meglo- »kapo«, v kateri se skriva do popoldneva. Domačini vemo, da se je na Krn najlepše povzpeti septembra. Takrat je čist in nudi razkošne poglede čez velik del naše domovine, najlepše pa na druge, njemu podobne vršace.
Tina, naša najmlajša planinska vodnica, se je odločila, da nas za dva dni popelje k Krnskemu jezeru, na Veliko Babo in na Krn. Na društvene izlete me običajno pritegne nova družba in lepota neznanega neokrnjenega sveta. Udeleženci imamo ponavadi različno planinsko znanje, izkušnje, različne strahove (izražene ali skrite), različna pričakovanja in težave z različnimi deli telesa. Vodniku je poverjena zahtevna naloga. Z novimi udeleženci se temeljito pogovori, seznani in jim po potrebi svetuje.
Dan pred odhodom je po Bistriški krajih pustošila toča. Več kot pol prijavljenih je z obžalovanjem odpovedalo udeležbo, saj so doma reševali nastalo škodo.
Jutro po nevihti je kazalo tako nedolžen obraz, kot bi hotelo opravičiti besnenje prejšnjega dne. Med dolgo potjo do Lepene smo »reševali svet«, temeljito smo predelali lokalno in globalno politiko. Na izhodišču nas desetarka Tina ni pustila dolgo čakati. V smeri proti Krnskemu jezeru smo srkali vlažen, mrzel in po zeliščih dišeč gorski zrak. Pot je bila senčna in ne prestrma. Koča pri jezeru me je prijetno presenetila. Temeljito je bila obnovljena pred nekaj leti. V nadstropjih imajo sanitarje s tušem! Oskrbovana je s tovorno žičnico in vsaka primerjava s snežniško kočo je odveč.
Po malici je Tina postala nemirna. Glede na vreme in časovne možnosti se je odločila, da gremo na Veliko babo. Dve uri in pol, je rekla. Pobočje Babe se dviga tik nad kočo. S Sergijem sva se hecala, da Babi hodimo po kikli, čez pas in po dekolteju, a vratu ni in ni hotelo biti konca. Hrabrili so nas kratki postanki, ki smo jim rekli bifeji. Srebali smo prepotrebno tekočino in pogledovali naokoli: na prelepo Krnsko jezero in Krn, cilj naslednjega jutra. Trudni, z jeziki do kolen, smo se vrgli na (vrh) Babe. Obdajale so nas prostrane goličave, kjer so potekali nesmiselni krvavi boji prve svetovne vojne. Ugotavljali smo imena bližnjih vrhov, s spoštovanjem zrli v Triglav. Posedli smo, se objeli in slikali … Čeprav so bile naše noge težke in so protestirale za ponovne napore, smo morali navzdol.
Zelo rada prespim v planinskih kočah. Na skupnih ležiščih je vse tako smešno. Tokrat je bil najbolj zabaven oskrbnik, ki nas je stražil in z dvorišča kričal, katera soba se neprimerno obnaša. Zjutraj smo ugotovili, da nas je zaklenil v hišo!
Proti Krnu smo krenili tiho in zbrano. Bila je nedelja in imela sem občutek, da hodimo po sveti zemlji. Skalni oltarji, prelepi travniki in cvetje, v ozadju ožarjeni vrhovi gora, so bili hvaležni motivi, s katerimi smo polnili kartice fotoaparatov. Upala sem, da bom z vrha Krna ugledala rojstno vas, a smo bili žal za nekaj minut prepozni. Tik pod vrhom se je dvignila megla in predstava je bila končana. Več sreče prihodnič. Nekega septembra!
Ob povratku smo v jezeru hladili pregrete noge. Srečali smo mnogo mladih družin, ki so poromale do jezera in tako preživele lepo nedeljo. Pri koči smo družno izmenjavali dobrote iz nahrbtnika in se utrujeni vrnili v Lepeno. Tega dne smo hodili sedem ur. Pojav »telečjih nog« me je opozarjal, da moram hoditi z glavo. Izlet smo srečno pripeljali do konca.
Za posladek smo si ogledali še brzice reke Soče. Domačini so uredili sprehajalno pot ob reki, postavili mostičke, da smo v celoti zaužili lepoto slapov in modrino tolmunov. Voda, ki smo jo natočili v plastenko, je bila ledena še v Bistrici.
Darinka Dekleva