Planinski vestnik - Marjan Bradeško: Kdaj so potrebne dereze, cepin in – zdrava pamet?
Odgovor na zadnji del vprašanja je gotovo, da je zdrava pamet potrebna vedno. Kjerkoli v gorah že smo. Je pa vprašanje, kdaj so potrebne dereze, predvsem pa – kdaj jih iz nahrbtnika premestimo na čevlje in kaj potem vzamemo v roke. Vsa ta vprašanja so se mi porodila že večkrat, predvsem pa sem veliko razmišljal po nedavnem popoldanskem obisku globoko zasneženega Ratitovca.
Ta oblegana gora, ki ni visoka in je lahko dostopna, vendarle kaže kar visokogorski značaj – vsaj južna pobočja so strma, ponekod skalna, plazovita, pa tudi na severni strani Ratitovec ni brez nevarnosti. Tako sem tistega popoldneva na poti, ki se spušča od koče na Poden, srečal družino. Oče, mati in otrok. Nič posebnega. A pot je bila na vrhu, tam, kjer se z vršne planote prevesi v strma južna pobočja, prav lepo trda, že rahlo poledenela, saj je temperaturni obrat sneg tako ogrel, da se je čez dan rahlo topil, sesedal in zaradi zmrzali ponoči postajal vse bolj gladek, dodatno so k temu prispevali številni obiskovalci. Pot je gotovo bila prav lepo nevarna za zdrs. A oče je imel na čevljih le štirizobe plastične dereze, pa še od teh se mu je ena čudno majala, in v roki eno smučarsko palico. Otrok, ki je bil očitno prestrašen in je to tudi glasno izražal, pa je v roki držal drugo palico – na nogah pa ničesar drugega kot nekakšne smučarske škornje (»ski-boots«), katerih podplat je raven, kar je bilo videti po stalnem spodrsavanju. Ko se je otrok le preveč pritoževal, je mati rekla: »Saj te bo oči ujel!« In tukaj se vse začne. Saj te bo nekdo ujel, saj se bom ujel, saj le ni tako gladko, saj, saj, saj ... dokler ne zdrsneš.
Oton Naglost
Kaj je (bilo) narobe na Ratitovcu?
Omenjena družina je gotovo tvegala. Zelo tvegala. Trd je bil sicer le zgornji del poti, a vendarle prav njen najbolj nevarni del. Če bi komurkoli tam zdrsnilo, je pobočje dovolj dolgo, da se drsenje ne bi dobro končalo. Če na kratko povzamemo – ta družina bi se tam morala obrniti, nazaj do koče je bilo manj kot petnajst minut, in se vrniti po bolj varni običajni poti skozi Razor. Ob poledenelosti pa celo pot skozi Razor zahteva popolno zimsko opremo – enkrat se mi je zgodilo, da bi brez derez in cepina ne mogel na vrh, kaj šele nazaj v dolino - razen s pospešeno hitrostjo.
Družina z Ratitovca bi, če bi tiste nedelje želela varno sestopiti Poden, morala upoštevati vsaj naslednje: otrok bi moral imeti planinske čevlje, na njih vsaj štirizobe plastične dereze, oče bi ga moral imeti navezanega na pasu, sam pa na čevljih prave dereze in v roki cepin. Ena smučarska palica ne pomaga nič, tudi dve ne, če imamo na nogah dereze. Kajti, če se spotaknemo (in z derezami se to zgodi prav lahko, sploh s pravimi, »dvanajsterkami«), se bomo ujeli le s cepinom. O tem pričajo smrtne nesreče, celo gorski reševalec je bil med žrtvami (pred precej leti pod Kalško goro).
Ratitovec (in še kakšna podobna lahko dostopna gora, npr. Viševnik nad Rudnim poljem) je zaradi množičnega obiska bistveno bolj izpostavljen slabo opremljenim in nepremišljenim planincem. Široka »avtocesta«, zgažena in zglajena pot, zlahka da lažni občutek varnosti.
Nekega mrzlega februarskega dne pred petnajstimi leti sva s hčerko šla čez Sv. Jakoba proti Javorovemu vrhu, ki sem si ga že dolgo želel. Na mestu, kjer se cepita poti proti Potoški gori in Javorovemu vrhu, sva zavila proti slednjemu. A se je pot brž znašla na senčnih severozahodnih pobočjih, ki strmo padajo v Bistriško dolino. Četudi je bila steza uhojena, lepo zgažena, je bila pomrznjena. Nisem pomišljal niti trenutek. Adijo, Javorov vrh! Obrnila sva, pa čeprav sva bila obuta v dobre planinske čevlje, in se povzpela »samo« na Potoško goro. Nobenega nepotrebnega tveganja, saj je bilo stanje več kot jasno.
Pa vendarle prav na takih, navidez lahkih vrhovih, poleg ledu preži še vrsta nevarnosti. Zadržimo se še pri Ratitovcu. V novozapadlem snegu so južna pobočja plazovita vsa, severna pa na gozdni prečnici v Razor in v vznožju vršne stene. Planotasta pokrajina okoli koče je lahko pravi blodnjak v primeru megle. Vrh je tudi cilj številnih smučarjev, vse več je deskarjev.
Prav pri zadnjem obisku sem naletel na štiri, ki so z deskami pod pazduho lezli nazaj na pot na prečnici iz Razorja proti robu nad lovsko kočo. Menda je bil »karambol« - tista prečnica je strma, malo razrita od plazov, in če je še poledenela, se kaj lahko s poti »prekucneš« med bukvami navzdol vse do smrečja. Tudi za deskarje ni bilo brez nevarnosti, k sreči brez posledic.
Dereze iz nahrbtnika na čevlje!
Vse prerado se zgodi, da kljub dobri opremi le-te ne uporabimo oziroma je ne uporabimo pravočasno. Znane so številne nesreče, kjer so ljudje z derezami v nahrbtniku in s cepinom na njem žal oddrseli v večnost. Še več pa je primerov, ki se končajo srečno in zanje pogosto niti ne izvemo.
Novembrske sobote pred dvajsetimi leti smo se iz doline Kamniške Bele vzpenjali čez Šraj peske. Zgoraj je bilo ravno lepo poprhano s prvim snegom, in ravno prav vlažno, da se je po skalah naredil lep leden oklep. Peščeni deli pa so bil trdi kot kamen, zmrznjeni. Opremljeni smo bili le s palicami in začelo me je skrbeti. Pred nami jo je urno rezal nekdo, ki je v rokah držal cepin, na nogah pa razen čevljev ni imel nobene prave opore. Cepin na skalni podlagi, zmrznjenem grušču in poprhu ne pomaga nič. Sam sem se odločil, da ne bomo šli po običajni poti, ampak smo začeli prečiti v levo, tam spodaj, kjer so še velike navaljene skale. Pobočje se tam tudi nekoliko uravna. Skale so le dajale nekaj opore in proti rušju se je pot zdela varna. A še preden smo šli čez, je priropotalo od zgoraj – planincu je zdrsnilo, cepin ni pomagal, in grdo ga je premetavalo, cepin je opletal okrog njega, še dobro, da se mu ni kam zapičil. Grobe skale in očitno precej trdna obleka sta možakarja po kakšnih sedemdesetih metrih le ustavila – o tem, kako grdo obtolčen je bil, ne bi govoril. Še mene je bolelo. K sreči pa si ni zlomil ničesar in skupaj smo potem odkrevsljali na Petkove njive in se preko Presedljaja (tam je le že odjenjalo) vrnili v dolino.
Kaj je bilo narobe pri tisti turi? Vse. Možakar pred nami bi moral dereze dati na noge v trenutku, ko je začutil pomrznjeno podlago. Pa še na tisti podlagi bi imel težave. Izbrati bi moral tudi »obvoz«, pa čeprav bolj neroden, ne pa slediti običajni poti. Drugo – omenjeni planinec se je zanašal le na cepin, ki tam sploh ni imel pravega pomena – razen za sekanje kakšne stopinje. Tudi mi nismo bili brez greha, četudi smo prečili prej in na manj nevarnem delu – brez ustrezne opreme bi namreč morali kar nazaj v dolino, čemur pa smo se zaradi zoprnega skoka spodaj želeli izogniti.
Skupna ugotovitev: dereze moramo torej natakniti tisti trenutek, ko začutimo (oziroma že nekoliko prej), da nam podlaga ne daje prave opore, ča pa jih nimamo, moramo nazaj! Poglejmo še en primer:
Zimska pot pod Kriško steno razen v plazovitem skorajda ni nevarna. A se mi je zgodilo. Viharni veter me je marčne sobote tako tiščal navzdol po pomrznjenem snegu v zadnjem pobočju, da sem si izbrcal stojišče in se v ledenem mrazu lotil nameščanja derez. Priznam, ni bilo najbolj varno, še manj pa udobno – prepletanje nerodnih jermenov (takrat še ni bilo sodobnih derez na »klik«) v ledenem vetru in strmem pobočju je bilo prav zoprno. Palice sem prestavil na nahrbtnik, da se je veter poleg smuči lahko še bolj upiral v moje »jadro«, in v roke vzel cepin. Počutil sem se bistveno bolj varno, le hoja je bila zaradi cepina manj udobna. Vem, verjetno bi prišel gor tudi brez derez, a ob morebitnem zdrsu je pobočje dovolj dolgo, da bi se lahko poškodoval, v najboljšem primeru pa bi ga moral na novo premeriti. Nauk: dereze bi moral natakniti že spodaj, kjer se pobočje prvič postavi bolj pokonci.
Pri določanju o tem, kdaj dereze na čevlje, naj velja: »Bolje prej – kot nikoli!« In takoj zatem mora v roke tudi cepin. Predvsem pa se nikar ne zanašajmo, da bo – že nekako. Kar nenadoma se namreč lahko znajdemo, sploh, če nimamo ustrezne opreme, na »otoku« - sredi gladkih povšin, v ledeni mišnici, da ne moremo ne naprej ne nazaj. Kaj neugoden položaj, ki kar kliče po nesreči – in reševalcih. Če so le-ti hitrejši od nesreče, smo imeli srečo!
Marjan Bradeško