Črjanske cajtnge, december 2010 - Irena Greiner: Srečko Potočnik je skoraj 37 let na tem oddajniku opravljal službo tehnika – elektronika. Sedaj je sicer že tri leta upokojen, a poln izkušenj in spominov.

Uršlja gora, ki se zaradi gole kape imenuje tudi Plešivec, je izredno razgledna gora, saj pogled z njenega temena sega od zahodnih Julijcev do Panonske nižine, od avstrijskih vršacev do Snežnika, od Dobrača do Boča. Vrh te lepotice je obenem točka, ki daleč naokoli nudi najboljše pogoje za oddajanje signala. Na stolpu, ki je od prvih začetkov dosegel višino 61 metrov, že več kot štiri desetletja deluje Oddajni center Plešivec, ki pokriva koroško in štajersko regijo.

Kakšno izobrazbo potrebuješ za tako delovno mesto?
Izšolal sem se na elektrotehnični šoli – šibki tok, in sicer leta 1967. Prejemal sem štipendijo Termoelektrarne Šoštanj, a ker so potrebovali strokovnjaka za jaki tok, mi niso nudili službe, zato sem se najprej podal na oddajni center (OC) na Kumu, kjer so iskali profil tehnik – elektronik.

Kako in kdaj si se znašel na Uršlji gori – na OC Plešivec?
Po letu in pol dela na Kumu sem najprej šel na služenje vojske, po vrnitvi pa se je odprlo delovno mesto na Uršlji gori. Tam sem kot vodja izmene služboval skoraj 37 let, verjetno najdlje od vseh sodelavcev.

Kako bi na preprost način razložil delovanje pretvornika in oddajnika? Kakšna je funkcija takega stolpa?
Najpomembnejša je lokacija z zelo širokim vidnim poljem, ki zagotavlja dober signal. Oddajnik mora biti energetsko preskrbljen in imeti dobre naprave. Televizijski in radijski signal se širi iz RTV centra v Ljubljani preko glavnega OC Krvavec proti Nanosu, Kumu, od tam pa naprej proti OC Pohorju in OC Plešivcu. Tem zvezam pravimo mikrovalovne zveze zaradi mikrovalovnega širjenja na zelo visokih frekvencah (GHz). Zaradi raznih TV in radijskih prenosov s terena poteka ta trasa tudi v obratni smeri. V vseh teh letih je na primer TV oddajnik za 1. program že četrti, ki je bil zamenjan pred štirimi leti, in to v digitalni tehnologiji. Zadnja štiri leta sta tako delovala dva TV oddajnika za 1. program, analogni in digitalni. Tako da ta digitalnost, ki je trenutno tako popularna, ni nič novega. V naši deželi je šest višinskih oddajnih centrov, poleg Plešivca so še: Nanos, Krvavec, Kum, Pohorje in Trdinov vrh. Pretvornikov pa je v Sloveniji okrog 200 – nekateri zaradi nove tehnologije ne bodo več potrebni.

Iz oddajnega centra pa ne gredo le radijski in TV signali. Katere koristne zveze so tudi vzpostavljene?
Dobra lokacija OC Plešivca omogoča še kup ‘podnajemnikov’, od Telekoma, elektrogospodarstva, reševalne postaje Ravne na Koroškem in drugih. Na UKV frekvencah delujeta dve radijski postaji za lokalni program v Slovenj Gradcu. Poskrbljeno je tudi za lokalni radio in TV Velenje. Nameščena je fiksna relejna postaja za radioamaterje – ti so naredili velik korak naprej: od radiotelegrafije do satelitske TV. Radioamaterstvo je zelo razvito!

Si tudi ti radioamater?
Ja. V Črni smo imeli nekoč svoj klub, potem pa so nas ob ustanovitvi občine ‘ven vrgli’ in ker nismo imeli ustreznih prostorov, je klub razpadel. Tako sem se včlanil oziroma vrnil na Ravne. Nekateri člani so prenehali s to dejavnostjo, Jože Šteble, eden najstarejših radioamaterjev v Mežiški dolini, se je vrnil v Mežico. V Črni je bolj malo zanimanja za radioamaterstvo, ki pa kljub razvoju druge podobne tehnologije ni v zatonu!

Z nastopom službe si pravzaprav ujel začetke oddajanja OC Plešivec. Kako se je tam gori sploh začelo, s kakšnimi aparati in težavami?
Res, delali smo še s prvo tehnologijo. Stare naprave iz tistega časa so sedaj že v muzeju v Ljubljani, nekaj malenkosti imam celo doma. Sem namreč zbiralec starih aparatov in verjetno imam najstarejši televizor na Koroškem – iz leta 1952. Začetki so bili v času, ko so v Avstriji že imeli televizijo, na Koroškem pa še ne. Prvi pobudniki so bili koroški radioamaterji, ki so potem sodelovali z občino Ravne in RTV Ljubljana. Kum in Krvavec sta namreč v tem času že delovala. Najprej je moral biti na vrh gore speljan daljnovod visoke napetosti. Za začetek je bil postavljen pretvornik, kasneje pa so se po izdelanih načrtih in urejeni dokumentaciji pričela gradbena dela od temelja 1,8 m v živo skalo in do strehe 5,5 m visoko. Takoj ko je bila mogoča uporaba kletnih prostorov – “podmornice˝, je bil v letu 1962 postavljen TV oddajnik 100 W RCA in UKV oddajnik 250 W BHG. Ob postavljanju se jim je prvotni stolp celo podrl, krški monterji so bili malo ˝prehitri˝ in površni pri svojem delu, in smešno je bilo začudenje Ravenčanov, ki so prej iz doline navdušeno spremljali rast stolpa, potem pa niso mogli verjeti lastnim očem, ker naslednji dan le-tega ni bilo več. Nekaj starih železnih elementov še vedno leži v žlebu pod Šmohorico.
Z leti je bil stolp zaradi konstrukcijskih in statičnih razmer preslab, potrebe so bile vedno večje in nanj se ni smelo več montirati novih antenskih sistemov. Zaradi tega je Gradis leta 1977 pričel z gradnjo novega stolpa, železno konstrukcijo pa je naredila Kovinarska Krško. S pridobitvijo novega stolpa je bilo poleg demontaže starega potrebno prestaviti vse antenske sisteme.

Kaj vse je obsegalo vaše delo? Je bilo zahtevno in odgovorno?
Prva leta, ko ni bilo toliko programa, ta se je zaključil okoli polnoči, je dežurni zjutraj prej vstal in prekontroliral sistem, za grobe napake pa smo imeli signalizacijo, torej naju je v primeru kakih motenj zbudil alarm. S sodelavcem sva se v dežurstvu izmenjavala tako, da je eden skrbel za temeljna in komunikacijska dela en dan, drugi pa naslednji dan. Če je prišlo do kake hujše napake, ni bila pomembna ura, včasih tudi po dva dni nismo spali. Največ napak je bilo še v času starega stolpa, sploh ob nevihtah, razlog je bila slaba ozemljitev. Zaradi dela na višini sem moral vsako leto na zdravniški pregled v Ljubljano, vsakih pet let pa k psihologu. Oba uspešno opravljena pregleda sta potrjevala, da si sposoben opravljati dela na stolpu, in to sem vzdrževal vse do upokojitve. V sistemu je ogromno aparatur in moraš biti dosleden, a z rutino vse obvladaš. Ob vprašanju mnogih, ali mi je tam gori kaj dolgčas, sem vedno odgovoril, da je bilo treba ob delu misliti in biti odgovoren. Ob novostih smo se vzporedno z novimi oddajniki in merilnimi sistemi sprotno izobraževali. Naše osnovn naloge so bile: vklapljanje in nadzor oddajnikov, vzdrževanje, redne meritve in vsakodnevna poročila v Ljubljano, od koder so v zadnjih letih vodili elektronski nadzor nad nami.

Kakšen je pomen tega oddajnika? Kako so časi z novo tehnologijo olajšali delo na TV oddajnikih?
Začetek radiodifuzije na Plešivcu je imel velik pomen za Koroško: na primer pri urgentnih zdravstvenih primerih, ko še ni bilo mobilne telefonije, se rešilec na terenu in baza na Ravnah na Koroškem preko navadnih ˝vokitokijev ˝ ne bi slišala, če ne bi bilo oddajnika na Uršlji gori. Tudi gasilci, policija in vojska bi bili odrezani. Koroški Slovenci so dolgo le tako lahko spremljali naš TV program, poznam kar nekaj takih ljudi. Tudi Mobitel gre čez Uršljo goro in zaenkrat še ne bo šel preko satelita. Elektrogospodarstvo Dravske doline je povezano z Avstrijo preko Uršlje gore. Med drugim sta nameščeni relejna postaja za iskanje ukradenih avtomobilov in panoramska kamera za radioamaterje. Vsi športni prenosi iz Celja, Velenja, Slovenj Gradca gredo preko Uršlje gore, to se pošilja na Kum, od tam na Krvavec in v Ljubljano.
Včasih, ko tehnologija še ni bila tako razvita, si moral pozimi za vsak prenos namontirati dodatne antene: pri tem si bil privezan in s pripravljeno vročo vodo v posodi, da si lahko vijake sploh odvil in ponovno pritrdil. Danes je antenski sistem zaprt v ˝bobnu˝ - komori, ki je ogrevana in lahko z daljinskimi komandami usmerjaš anteno (parabolo) iz toplega kontrolnega prostora. Oddajnik je preživel kar nekaj temeljitih prenov, ves čas pa na Koroškem in daleč okoli spremljamo kvaliteten TV in radijski program. Po zadnji tehnologiji smo Slovenci, čeprav smo prej malo zakasnili, naprednejši od Hrvatov in Avstrij cev. Naš digitalni sistem je zadnji dosežek tehnike. Z leti se je prihod v službo bistveno olajšal, saj smo v vozni park poleg novih motornih sani dobili še boljši ratrag. V nujnih primerih smo zamenjavo izmen opravili s helikopterjem.

Kakšen mora biti človek, da opravlja službo tako daleč od ponorelega sveta?
Glede dela na oddajniku je tako: ali si ali nisi za tako službo. Veliko je samostojnega dela, nimaš ves čas koga za ritjo, in zjutraj že v pižami letiš kontrolirat naprave. Prednost je, če imaš rad planinski svet in če znaš prenašati oddaljenost od civilizacije. Naslednja vrlina je strpnost – konfliktna oseba na takem delovnem mestu ne vzdrži dolgo. Jaz sem z vsemi vzdrževal dobre odnose, mlajšim sem vedno rad svetoval, zato danes z veseljem pokličem nekdanje sodelavce in jih obiščem.

Koliko delavcev je štela posadka?
Posadka je v izmeni štela dva člana in gospodinjo. Ta je bila oskrbnica prostorov: kuhala je, čistila, prala delovna oblačila in posteljnino ter krmila psa. Danes je na Uršlji gori sedem zaposlenih, včasih nas je bilo devet – z rezervo in vodjo. Zaradi gospodinjinih prostih dni, dopustov in kakšne bolniške smo večkrat sami gospodinjili, zato mi še danes gre kuhanje dobro od rok. Delalo se je v triizmenskem turnusu.

Kako se je to usklajevalo z življenjem v dolini, z družino?
Menjali smo se vsak četrtek: osmi dan dela sem se vrnil domov in bil potem trinajst dni prost. Tako sem prvih osem let delal skupaj z istim kolegom, še dopust sva imela v istem času, in seveda sva se do obisti poznala: samo pogledala sva se in že sva vedela, kaj kdo misli. Tak način dela pa negativno vpliva na življenje družine, kar nekaj je bilo primerov, ko sta se partnerja razšla. Ko sta bili moji hčerki še majhni, sem odhajal od doma naskrivaj, da ni bilo solz. Nekajkrat sem celo pomislil, da bi menjal službo.

Pozimi je Uršlja gora težko dostopna. So vas kdaj slabe razmere prisilile, da ste morali pešačiti v službo?
Uf, večkrat, če je bilo treba dostaviti kak nujen material za oddajnike. Nekoč smo z džipom zakopali že pod Savincem, ratraga ni bilo, pa sva s kolegom Pačnikom (z Leš) dala vsak po eno nekaj kilogramov težko elektronko v nahrbtnik in začela gaziti. Hodila sva dolgih šest ur.
Tudi od rampe, kasneje, ko se je ratrag pokvaril, se je bilo težko prebiti čez strme klance, polne zametov. Kopali smo z rokami in s koleni odrivali sneg, na cilju pa sem imel tako zamrznjene gojzarje, da se nisem mogel sam sezuti. Moje občasno trganje v kolenih izvira iz tistih časov.

Nekoč je bila na Uršljo speljana tovorna žičnica, ki se je uporabljala za transport vseh aparatur in drugega materiala za stolp. Kaj se je zgodilo z njo in od kdaj je urejena cesta?
Prvi preboj ceste so opravili leta 1970, a se takrat še ni dala normalno uporabljati. Pred tem je bila postavljena tovorna žičnica, ki je zahtevala dve smrtni žrtvi. Kasneje je bila obnovljena, a je zaradi dograditve ceste nismo uporabljali.

Kaj ste počeli, ko je ostalo kaj prostega časa? Menda niste samo gledali televizijo?
Ko še ni bilo računalnikov, smo precej brali. Tudi šahirali smo in igrali karte. Prva leta smo v prostem času pogosto igrali namizni tenis - pravzaprav je bilo odvisno, koliko je bil posameznik zainteresiran za športne aktivnosti; zase lahko rečem, da sem bil bolj razgiban kot sedaj doma. Bil sem nabiralec zdravilnih zelišč, to je bil moj velik hobi. Večino nabranih in posušenih rož sem razdelil domačim in znancem. Del prostega časa smo porabili za obiske prijateljev in mnogih obiskovalcev, ki so zaprosili za informativen ogled oddajnika. Z RTV smo bili glede tega dogovorjeni in če smo le utegnili, smo radi razkazali oddajne naprave in razlagali sistem delovanja. Včasih smo si privoščili skok do planinske koče, kam dlje nismo smeli. Kadar sem vedel, da bo v soboto prišel Telcer (dolgoletni načelnik GRS Prevalje), sem ga šel pričakat na Luže. Če bi se kaj zgodilo, bi težko opravičil svojo odsotnost, kajti objekta se ne sme zapustiti. Ker sem se ukvarjal z radioamaterstvom, so me ob morebitnih oddaljitvah lahko poklicali po prenosni radioamaterski postaji, kar je kasneje nadomestil mobilni telefon.

Se je kdaj zgodilo kaj nepredvidljivega? So bile pri delu nevšečnosti in nezgode?
Ko je bil slovenski energetski sistem v krizi, so se pojavljali problemi zaradi energije, ker je prišlo do redukcij. Imeli smo svoj agregat, ki je sprva ob manj aparaturah zadostoval, potem pa smo morali izklapljati oziroma zmanjševati moč. Tako je prišlo do izpada programov, zato so bili ljudje nejevoljni in so nam pripisovali krivdo. Šele novi agregat je vse stoodstotno pokril.

Nesreče?
Eno leto pred mojim prihodom se je na žičnici zgodila huda nesreča, ki je zahtevala dve življenji, kasneje se je ubil en šofer, ob podiranju stolpa je del konstrukcije padel na delavca … Malo strahu je bilo med osamosvojitveno vojno: ker so drugi oddajniki že bili bombardirani, smo samo čakali, kdaj bomo na vrsti mi, in smo se umikali v klet. Na predvečer smo na veselje osamosvojitve še kurili kres, zjutraj pa so me že urgentno klicali, da je Slovenija napadena. A na srečo se na našem OC ni nič zgodilo.

Kako ste sodelovali z oskrbniki koče in planinci?
Lepo smo sodelovali. Tudi s funkcionarji Planinskega društva Prevalje smo se razumeli, podelili so mi celo priznanje za dobro sodelovanje. Doživel sem mnogo prijetnih srečanj s planinci, predvsem s Francijem Telcerjem in Emilom Plejnškom, ki je pozimi prihajal dežurat na kočo, potem vedril pri nas, da ne bi tam zmrznil, in dokler da se je koča ogrela, smo ‘nažigali’ tarok. Tudi z župniki, ki so prihajali maševat v cerkev svete Uršule, sem se dobro razumel, posebej s starotrškim.

Si tudi ti planinec po srcu? Si že pred odhodom na Uršljo goro rad zahajal v gore?
Seveda, že leta 1957 me je brat včlanil v Planinsko društvo Črna. Med službovanjem sem v prostem času rad skočil na kak hrib. Mama se je večkrat čudila: »Ali še nimaš dovolj teh planin?!« V mladosti sem rad zahajal na Raduho, celo na Mt. Blanc sem se podal s črnjanskimi alpinisti - z Dodijem, Ritonjo, Gišem, Školčkijem, Miklavčevim Fikanom, Marjanom Gašparjem in Savellijem smo naredili pravo prečenje.

Ali tudi sedaj planinariš? Kako preživljaš svoje upokojenske dni? Pogrešaš Plešivec in delo na njem?
Rabil sem dve leti, da sem službo izklopil. Sprva se mi je pogosto sanjalo, da sem na oddajniku kaj pozabil opraviti, preganjale so me nekdanje skrbi, zdaj pa sem že umirjen upokojenec in pravzaprav vesel, da sem ušel novim, slabšim pogojem dela s strani RTV. Okoli hiše je vedno kako opravilo, zato me najbolj jezi (odreši) slabo vreme. Od nekdaj ljubim šport, rad spremljam razna tekmovanja. Zaradi dobre lokacije oddajnika smo že včasih lahko spremljali TV programe iz Madžarske, Hrvaške, Slovaške, celo Španija se je videla. Danes si hodim ogledovat tekme po svetu. Spremljal sem že štiri olimpijade ter nekaj svetovnih prvenstev, večinoma kot navijač Fan kluba črnjanskih smučarjev. Zadnji dve leti sem več planinaril s hčerkama. Tudi internet mi zapolnjuje čas, zato zame ni dolgočasja. V vsakem momentu kaj najdem, veliko mi pomeni tudi druženje s prijatelji na vasi.

Hvala za prijetno kramljanje in nizanje spominov. Zagotovo bo še kak radoveden bralec stopil v stolp na Uršlji gori, ki nam je bil vedno zanimiv, a si ga nismo imeli priložnosti ogledati …

Irena Greiner