Slovenske novice - Boštjan Fon: Nepozabno razpoloženje odtehtalo razočaranje, ker stotnija žensk ni mogla na Triglav.
LJUBLJANA – Zagotovo je pohod Sto žensk na Triglav nekaj posebnega in vsaki od udeleženk ostane v trajnem spominu. Eden od dokazov so sporočila, ki so jih po mobilnikih med pohodom pošiljale udeleženke iz preteklosti, ob letošnjih slabih razmerah so nam večkrat zaželele srečno pot, ko smo drobili korake po triglavskih poteh. Začutiti oddaljeno družbo, ki poleg stotnije stopa navkreber, je neprecenljivo.
Dan po pohodu, že v nedeljo zjutraj, smo po spletu v našo redakcijo prejeli prvo pismo, v katerem je Melita Fon zapisala: »Hvala za enkratno doživetje. Bilo je megastično. Pač glede na vreme vrha nismo dosegli, vem pa, da je to zato še en naš izziv. Vzdušje je bilo enkratno, organizacija super in vsi si zaslužite pohvalo. Seveda skupaj z nami puncami, ki smo imele letos še prav posebno doživetje in kar ne nehamo razlagati svojim domačim, kaj vse smo doživele. Bili so trije dnevi, ki mi bodo ostali v lepem spominu. Na vreme ne moremo vplivati, zato pa upam, da bo naslednjič, ko nas povabite na pohod, vse tri dni samo sonček. Še enkrat hvala in lep pozdrav iz Kobarida.«
Odločitev, da bomo spoštovali voljo narave in se ne bomo zaganjali v skalovje po nepotrebnem, je podaljšalo bivanje v triglavskem domu Planika. Običajno se popoldanske ure izkoristijo za vzpon do Aljaževega stolpa, tokrat pa smo se podali v varno zavetje koče. Nizale so se debate, klepetalo se je vsevprek, del pohodnic pa se je odločil za krepčilni popoldanski počitek. Skupina, ki jo je pod okriljem imel podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Slavko Rožič, se je toplo odeta podala na prosto in začela izdelovati snežaka. Ni bilo treba veliko, ko je po zraku prifrčala prva kepa snega. Zakaj ne bi izkoristili zime, ki smo ji skočili v naročje z vzponom v Julijce? Kmalu je bil podan izziv: kepanje pohodnic proti številčno šibkejšim spremljevalcem pohoda. Zelene v oblačilih Mlekarne Celeia so začele snežni boj proti rdečim z znakom Gorske reševalne zveze Slovenije, ki je trajal in trajal. Odrasli so nenadoma začutili pravljičnost otroškega doživljanja zime in zabave. Čeprav so bila oblačila bolj in bolj mokra, ni bilo zabave ne konca ne kraja. Skupina pohodnic, ki so po povratku na Rudno polje sedele ob kosilu za isto mizo, čeprav se tri dni nazaj še nikoli v življenju niso srečale, so povzemale vtise: »Strinjamo se, da je bil pohod edinstvena izkušnja. Ena od nas danes praznuje rojstni dan in pravi, da je bilo to najbolj posebno praznovanje doslej. Veter, ki je zjutraj pihal v sunkih, skupinsko kepanje ob koncu poletja in izjemno vzdušje v koči Planika povsem odtehtajo majhno razočaranje, ker nismo dosegle vrha. Pa drugo leto, se že veselimo!« Naša stanovska kolegica Maja Kepic, ki redno objavlja zapise v svoj spletni dnevnik, je dodala: »Če se nam je med potjo na Planiko vsaj vsake toliko še pokazal sonček, pa je bil dom pod Triglavom, ko smo do tja prispeli, že povsem zavit v meglo. In v sneg! Seveda sem si želela, da bi nas fantje, ki smo jih imele s sabo, spustili na sam vrh, a z glavo skozi zid se pač ne da. Bilo je prenevarno. Sicer pa ima tudi kepanje in mavžanje s simpatičnimi gorskimi reševalci – in to sredi septembra – svoj čar.«
Za zajtrk poskrbela mlečna kraljica Mlekarne Celeia
Med nami je v koloni stopala mlečna kraljica Mlekarne Celeia Natalija Dečman, ki je poskrbela za ponudbo nabora izdelkov celjskih mlekarjev za sobotni zajtrk v jedilnici doma Planika: »Bila je zanimiva hribovska izkušnja, polna adrenalina in vremenskih presenečenj.« Renata Hostnik, prav tako iz Mlekarne Celeia, pa je povzemala: »Kljub slabemu vremenu je bila izredno lepo doživetje, sklenila so se nova poznanstva z dekleti. Hvala vsem spremljevalcem za skrb in pomoč na poti!« Naše dolenjske pohodnice so dejale, da so bile priče enkratnemu doživetju v odlični družbi, kolegice iz Ljubljane pa so zapisale: »Nepozabno doživetje, na trenutke malce srhljivo, a bi takoj ponovile. Žal bi nam bilo, če ne bi šle!« Družba ob njih je dodajala: »Vse se zgodi z razlogom, tudi vzpon, ki ga na žalost ni bilo. Zato pa smo se dodobra spoznale nas vseh sto.« Jelka Onuk, prvič je bila na takem pohodu, je med vtise zapisala: »Družba deklet je bila čudovita, največji carji pa so gorski reševalci, ki so nas znali popeljati skozi snežni vihar in nas varno pospremili v dolino.«
Vodja pohoda Marko Matajurc iz postaje GRS Bovec ob letošnjem pohodu zaključuje: »Kljub temu da smo imeli kar nekaj težav z vremenom, je pohod potekal po predvidenem načrtu. Kot vsa leta doslej so bile tudi letos stopnja varnosti, vodenja, spoštljivosti do pohodnic in podajanja znanja o gorah na prvem mestu. Posebej bi še poudaril, da je bila letošnja skupina pohodnic primerno opremljena in skoraj vse tudi fizično pripravljene za razmere, s katerimi smo se srečali na pohodu. Spremljevalci – gorski reševalci in organizatorji pohoda – smo v mozaik svojih izkušenj dodali nekaj novih spoznanj, tako da bomo na naslednjem pohodu, naslednje leto nas čakata kar dva, še boljši.«
Boštjan Fon