Deželne novice 2012/1 - Sabina Jovan: Nova zimska sezona akcije Prijatelji Begunjščice
Lanska jesen je bila planincem zares naklonjena. Čeprav so postajale višje vodeče poti vse bolj osamljene, so bila prisojna pobočja planin kot vabljivi otoki nad meglenim morjem. A tudi v svežem snegu je proti Roblekovemu domu kmalu utrta gaz.
Vse več pohodnikov ga obiskuje na pobudo Planinskega društva Radovljica in Turističnega društva Begunje. Letošnja akcija Prijatelji Begunjščice ima nekoliko spremenjena pravila – podaljšali so jo za mesec in pol ter povečali število vzponov (vpisov pri koči) s prejšnjih deset na petnajst. Planinci se lahko vpisujejo od 1. oktobra lani do 15. maja letos, podelitev majic in nagrad za izžrebane, ki bodo sodelovali v akciji, pa bo prvo soboto v juniju.
Na Roblek se ne hodi le zaradi vpisovanja, čeprav najbolj zvesti prijatelji Begunjščice v času trajanja akcije presežejo magično število sto. Vzpon iz Drage čez Planinico zahteva kar dobro kondicijo, saj je potrebno premagati okoli 1000 metrov višinske razlike. Najbolj športno pripravljenim to vzame dobro uro časa, povprečen planinec pa se vzpenja še enkrat dlje. Izlet se da lepo podaljšati z diagonalo po strmem pobočju Begunjščice do izvira Rože in planine Preval ali pa raztegniti preko Velikega vrha (2060 m) plečate gore. Vsekakor se pri tem ne razgiba le telo, ampak zbistrijo tudi možgani – tako lažje premišljujemo in snujemo.
Ljubitelji narave vedno odkrivamo kaj novega, drugačnega in zanimivega, zdaj tudi s pomočjo ličnih preglednih tabel na Pastirski poti, ki jo je uredilo Turistično društvo Begunje. Tako lahko med drugim izvemo, kdo je bil pravzaprav ta "Roblek". Hugon Roblek je bil rojen 1871, izšolal se je za lekarnarja. Leta 1908 je odprl lekarni v Tržiču in na Bledu. Kot Maistrov borec se je boril za severno mejo, življenje pa je izgubil pri fašističnem požigu narodnega doma v Trstu (1920). Iz njegove zapuščine je radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva zgradila dom, ki je bil odprt 30. julija 1933. Predhodnica doma je bila lovska koča Vilfanca, postavljena nekoliko niže, med vojno pa sta bili obe požgani. Obnovljen Roblekov dom je eden najlepših med sredogorskimi kočami – po izgledu in razgledu.
Begunjščica je znana tudi po manganovi rudi. Od začetka 19. stoletja do zaprtja revirja leta 1915 naj bi izkopali 130000 ton rude z okoli 30 odstotki mangana. Ta je bil za fužinarje pomemben zaradi razžveplanja surovega železa v elastično zlitino. Kranjska industrijska družba (KID) je prva pridobivala zlitino feromangan in bila zato odlikovana tudi v Ameriki (1876). Rudo so spravljali v dolino s samotežnimi sanmi, od leta 1873 pa tudi z žičnico, ki je delovala po principu poln voziček (250 kg) dol, prazen gor.
Seveda si zelene Begunjščice ne moremo predstavljati brez planšarij. Na planini Preval (1311 m) je bila prva pastirska koča postavljena že leta 1808, zaradi nevarnosti plazov pa so v letih 1936-38 zgradili novo, ki so jo na mestu požgane obnovili 1952. Pastirske dobrote so v pašni sezoni izletnikom na voljo tudi na nekoliko nižji Planinici, kjer koča stoji od leta 1924. Danes je v lasti pašne skupnosti Begunje, ki združuje 44 kmetov, zanjo pa že vrsto let skrbita Janez in Anica Zupan.
Nekoč so pašniki segali skoraj do Velikega vrha, zdaj pa so večinoma zarasli z gozdovi. Prav tako so del zgodovine "snoseki". Med karavanškimi planinami so bili po košnji strmi travniki na Begunjščici med najbolj znanimi. Pri tem opravilu so si morali snoseki pripasati dereze, a ženske so grabile kar bose. Seno so zlagali okoli 3 do 4 metre visokih drogov v kope. Ob prvem snegu so jih povezali v 180 kg težka bremena in jih na suhih vejah vlekli do sani ter dalje v dolino. S sanmi se lahko za zabavo s Planinice spuščamo še danes, juhuhu ...
Res, ta naša prelepa Begunjščica ni navadna gora, še Avseniki so ji posvetili pesem! Veselo lahko zapojemo tudi sami, ko stopamo po sončnih poteh, visoko nad dolinskimi tegobami.
Sabina Jovan