Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na smrt obsojeni arhitekt

Slovenske novice, 06.06.03 - Marjan Raztresen: je praznoval devetdesetletnico – Vlasto Kopač

Slovenske novice, 6. junija 2003
Življenje v objektivu, stran 8 in 18

Na smrt obsojeni arhitekt
je praznoval devetdesetletnico

Načrte za ljubljanske Žale Jožeta Plečnika je zrisal njegov študent Vlasto Kopač, ki je te dni praznoval devetdeset let - Usoda arhitekta Kopača: najprej v kraljevem zaporu, nato v okupatorjevem in potem še v socialističnem - "Obesili te mogoče ne bodo, ustrelili pa te bodo prav gotovo!" do rekli na smrt obsojenemu

Devet desetletij življenja je 3. junija dopolnil arhitekt in gornik Vlasto Kopač, učenec slavnega mojstra Jožeta Plečnika in častni predsednik Planinske zveze Slovenije, ki so mu sojenice v najbolj kritičnih trenutkih trdno stale ob strani. Med drugo svetovno vojno je hodil po robu med življenjem in smrtjo, ko je delal za ilegalno partizansko tehniko, dokler mu niso prisodili koncentracijskega taborišča v Dachauu. Po koncu vojne se je vrnil domov ter bil kot predvojni alpinist in načrtovalec planinskih objektov v visokogorju konec leta 1946 določen, da postane za Francetom Avčinom drugi predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturni zvezi Slovenije, torej predsednik slovenske planinske organizacije. Ko se je septembra naslednjega leta vrnil iz Vrat in Triglava s tečaja za alpinistične inštruktorje, ki ga je vodil Joža Čop, so prišli v Kopačevo ljubljansko stanovanje v miličniške uniforme oblečeni udbovci, ga v imenu ljudstva aretirali, odpeljali v svoje centralne zapore in ga avgusta 1948 po dolgotrajnih in mučnih zasliševanjih na enem od skonstruiranih dachauskih procesov obsodili na smrt.

"Že med zasliševanjem mi je eden od preiskovalcev obljubljal, da me morda ne bodo obesili, da pa me bodo gotovo ustrelili," se spominja tistih strašnih dni Vlasto Kopač. "Vse skupaj se mi je zdelo tako umazano in podlo, da se po izreku smrtne obsodbe niti nisem pritožil, čeprav so mi dali to pravico. Osmi, zadnji dan za pritožbo, sta prišla v celico udbovca in me nagovarjala, naj to vendarle storim, že dan po tem, ko sem nekaj spisal, pa so mi smrtno kazen spremenili v 20 let ječe."
To ni bila Kopačeva prva ječa. Najbrž je bilo leta 1936 ali 37, ko je na Storžiču eden od planincev hotel narisati srp in kladivo, pa ni vedel, na katero stran je obrnjen srp. Kopač je vedel in mu je povedal, eden od prisotnih pa je to po prihodu v dolino sporočil policiji, ki ga je aretirala in sodišče mu je prisodilo štiri mesece zapora.

Isti teden, ko sem odslužil to kazen, sem na cesti srečal svojega profesorja Jožeta Plečnika, ki me je vprašal, kako mi gre. Zdaj dobro, sem mu odgovoril, ko so me izpustili. Zanimalo ga je, zakaj sem bil v kehi, povedal sem mu, čudil se je, da je mogoče sedeti zaradi tega, segel v žep in mi dal sto dinarjev."

Le nekoliko pozneje, pred velikonočnimi prazniki, je profesor Plečnik študentu arhitekture Vlastu Kopaču ponudil delo: kot dober risar naj bi zanj risal načrte za novo ljubljansko pokopališče na Žalah. Približno dve leti je ob študiju trajalo to delo, dokler leta 1940 pokopališča niso blagoslovili in dokler se leta 1941 ni začela svetovna vojna.

Vseskozi pa je Vlasto Kopač hodil v gore, čemur je Plečnik nasprotoval, ker je zaradi tega včasih trpelo risarsko delo, dokler mu študent ni prinesel gorskih fotografij. Takrat se je Plečnik raznežil: "Saj to je kot ob stvarjenju sveta!" je vzkliknil. Tako je marca 1940 Kopač še s petimi alpinisti odšel na prvo zimske odpravo na črnogorski Durmitor. Fantje so opravili prve zimske vzpone na več tamkajšnjih najvišjih vrhov in visoko zrasli v očeh domačinov, ki so trdili, da tam zgoraj pozimi pred njimi še ni bilo živega človeka, odkar svet stoji.

Čeprav po vojni v planinskih krogih ni smelo biti niti omenjeno, kje je dotedanji prvi mož te množične organizacije, so se ga planinci potiho vendarle spomnili. Upravnik zaporov Stane Kersnik, sicer oficir Udbe, mu je nekoč osebno ponudil risanje planinskega zemljevida, "če ste tega seveda vešči". Seveda je bil in je odtlej to delal, dokler ga aprila leta 1952 niso izpustili iz zapora. Občasno je potem kaj narisal za Gorsko reševalno službo, veliko pozneje pa so mu ponudili velik projekt - veliko naselje turističnih planšarskih hišic na Veliki planini, ki ga je kot izvrsten poznavalec tamkajšnje planšarske arhitekture seveda zgledno končal.

Marjan Raztresen


Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40622

Novosti