Boris Strmšek: Če želite spoznati osrednje Alpe v vsej njihovi mogočnosti in lepoti ter ste ljubitelj turnega smučanja, se zagotovo morate odpraviti na Visoko pot - Haute Route,

... ki vas v tednu dni pripelje iz Chamonixa v Franciji do Zermatta v Švici, na skoraj 100 km razdalje pa se boste dotaknili okoli 20 ledenikov, opravili čez 6000 m vzponov in predvsem uživali v neverjetnih razgledih.

Smuči sproščeno drsijo po beli podlagi. Čeprav smučina vodi navkreber, ne čutim kakšnega posebnega napora. In čeprav je za nami že skoraj teden dni smučarskih spustov in vzponov ter razgledov, da kar bolijo oči. A tokrat gre za zadnji vzpon in za enega najlepših prizorov na vsej poti. Le kdaj se bo pokazal, razmišljam, ko se čez ledenik Tsa de Tsan počasi dvigam proti sedlu Valpelline (3557 m), zadnjemu na naši poti. Potem je le še 1900 višinskih metrov smučanja navzdol. Ko počasi dohajam moje sotrpine, ki so mi pobegnili, ko sem fotografiral sredi ledenika, se nenadoma pokaže izza snežne beline skalna konica. In z vsakim korakom je vse večja. Kmalu se smučina položi, sedlo Valpelline nam zaželi dobrodošlico, pred nami pa se odpre čudovit pogled na zahodno steno Matterhorna (4477 m). Obstojimo odprtih ust. Res neverjetna je ta gora. Vedno osupne s svojo divjo podobo. In tukaj ni osamljena. Desno se dviga Dent d’Hérens (4171 m), levo od sedla pa piramidasti Dent Blanche (4356 m), zraven njega pa cel kup vrhov, visokih okoli 4000 m. Daleč spodaj je Zermatt, nad njim pa na levi spet greben štiritisočakov, med katerimi kraljuje Dom (4550 m), desno pa druga veriga štiritisočakov med Breithornom (4164 m) in Monte Roso (4634 m). Tukaj zgoraj večen sneg in led, pod nami še vedno živahna smučišča, spodaj v dolinah pa se je zima že poslovila. Po kratkem počitku zavijugamo navzdol med ledeniškimi razpokami in seraki čez zadnje tri ledenike, ki nas še čakajo do Zermatta.
V gorniški Meki

Na Visoko pot smo se odpravili konec marca. Izbrali smo si klasično varianto od Chamonixa do Zermatta, ki poteka pod Grand Combinom (4314 m) in je nekoliko zahtevnejša od variante čez Verbier, ki jo uporablja večji del turnih smučarjev. Pot so gorniški pionirji prvič opravili že sredi 19. stoletja, smučarska varianta pa je bila prvič opravljena leta 1911. Različne variante so dolge od 6 do 8 dni, najhitreje pa sta jo opravila dva francoska gornika pred dvema letoma, ko sta zanjo potrebovala le nekaj več kot 21 ur.

Po kislem deževnem prihodu v Chamonix smo naslednji dan obiskali nekaj gorniških trgovin, ki jih je tukaj res veliko in v njih najdemo vse vrste kvalitetne gorniške opreme. Za “segrevanje” oziroma aklimatizacijo smo se nato v meglenem vremenu z občasnim sneženjem odpravili na Grand Montets (3295 m), kjer se bo naslednji dan pričela naša pot proti Zermattu. Sicer je v lepem vremenu Chamonix z okolico odlična smučarska destinacija, saj nudi vse od urejenih smučišč do spustov čez ledenike, vlečnice, sedežnice in žičnice pa so speljane skoraj 4000 m visoko. Za ljubitelje “off piste” smučanja je recimo zelo popularen spust čez Valle Blanche. Žičnica vas popelje na Aiguille du Midi (3842 m), nato pa navzdol čez ledenike Geant, Tacul in Mer de Glace do Montenversa (1913 m), v dobrih razmerah pa še 900 višinskih metrov povsem do Chamonixa. Sicer pa je Chamonix zares izreden gorniški center, saj tukajšnji vrhovi z najvišjim v Alpah 4808 m visokim Mont Blancom nudijo izredne možnosti za smučarske vzpone in spuste, za vzpone vseh težavnosti na številne vrhove, ledno in kombinirano plezanje, v poletnem času pa tudi za skalno plezanje v odličnem granitu markantnih in atraktivnih sten. Gorniški duh začutite na vsakem koraku, v samem mestu je tudi vrsta obeležij, med drugim vsekakor ne morete mimo kipa prvopristopnikov na Mont Blanc, ki kažeta proti vrhu “bele gore”. 8. avgusta 1786 sta se kot prva povzpela na vrh čez ledenike in zasnežena pobočja Jacques Balmat in zdravnik Michel Paccard.

Koža na smuči
Zjutraj smo ulovili prvo vožnjo žičnice v Argentieru. Iz megle nas je pripeljala med s soncem obsijane vrhove, ki so gledali iz meglenega morja. Prvi del Haute Route poteka z zgornje postaje žičnice Grand Montets (3295 m) na ledenik Argentiere, do koder je skoraj 800 m spusta. Prve vijuge po zasneženih pobočjih so nas med redkimi ledeniškimi razpokami pripeljale na ledenik, kjer se nato prične vaja, ki se na tej poti ponovi velikokrat – kože na smuči. Na drsno ploskev smuči za lažji vzpon namreč nalepimo posebne samolepilne sintetične kože, ki nam omogočajo hojo s smučmi navkreber. Kože imajo na spodnji strani dlačice, ki so obrnjene proti zadnji strani. Tako omogočajo drsenje naprej in preprečujejo drsenje nazaj. Turnosmučarske vezi so pa narejene tako, da se pri vzponu lahko peta dviguje in s tem je omogočena hoja (podobno, kot na tekaških smučeh), za spuste vez pritrdimo in omogoča smučanje oziroma je nato podobna običajni alpski vezi. Prav tako imajo turnosmučarski čevlji nastavitve za hojo in smučanje.

Prvi vzponi in spusti
Sprva strma pot, kjer so manj izkušeni že imeli težave in zdrsovali, padali ter na koncu morali sneti smuči, je višje blago vijugala ob robu ledenika Chardonett. Pot z odličnim razgledom na vrhove nad ledenikom Argentiere nas je vodila navzgor na sedlo Chardonett (3323 m), kjer je meja med Francijo in Švico. Sedlo je med dvema granitnima vrhovoma – Aiguile du Chardonett (3824 m) in Aig. du Argentiere (3879 m). Na drugi strani se dviguje veriga vrhov, visokih okoli 4000 m. Takoj nad Grand Montets je Aiguille Verte (4122 m), greben pa se nadaljuje z ostenjem Les Droites (4000 m) in Les Courtes (3856 m). Nad zaključkom ledenika se dviga še nazobčani Aig. du Triolet (3870 m), zraven pa Mont Dulent (3830 m), kjer je tromeja Francija-Švica-Italija.
Ko smo prisopihali na sedlo Chardonett, se je tam ustvarila majhna gneča, saj je s sedla spust ob vrvi 60 m na švicarsko stran. Treba je sneti smuči in pripraviti vrvi za spust. Prostora ni dovolj in nekateri se rinejo tudi preko drugih. Pa smo malo počakali in s tistimi za nami naredili red, pa je šlo vse skupaj prijetnejše. Na ledeniku Saleina spet nataknemo smuči, se zapeljemo skoraj do višine 3000 m in spet je treba navzgor. Preko škrbine Saleina (3267 m) na Plateau du Trient in ledenik d'Orny ter v blagem spustu do sedla Col d'Orny (3098 m) in kratko navzgor do koče Trient (3170 m). Smučanje ta dan je bilo kar dobro, sonce pa je žgalo skoraj preveč. Na srečo je nalahno pihljal veter. Navajali smo se na spremenljive razmere, na koncu dneva pa nas je reševalna akcija gospodične s poškodovano nogo opomnila, da je treba biti ves čas previden. Smučarka je namreč pri spustu s koče Trient padla v manjšo ledeniško razpoko in se poškodovala.

Na Trientu smo prespali, naslednji dan pa smo se spustili navzdol po ledeniku Trient in smučali med seraki nato desno do sedla Col des Ecandies (2796 m). Z ledenika nas je čakalo približno 100 m vzpona z derezami do sedlo. Nato je sledilo spet smučanje. Po dolini Arpette smo se spustili povsem do vznožja do mesta Champex (1460 m). Našli smo celo pršič in med vriskanjem vijugali proti nižinam. V prvi gostilni smo nato povprašali za taxi, ki bi nas zapeljal nekaj kilometrov dalje do vasi Bourg St. Pierre (1630 m), kjer smo v vaškem hotelu zaključili drugi dan na Haute Route. Ta dva dneva sta prinesla čez 20 km na smučeh, skoraj 1200 m vzpona in 2900 m spusta, 3 sedla in 5 ledenikov. Vreme smo imeli na srečo ves čas super. V slabšem vremenu pa bi bila seveda precej bolj zahtevna orientacija. In po dveh dneh smučanja smo si spet privoščili tuš, oprali nekaj majic in nogavic ter pojedli slastno večerjo. Naslednje takšno razkošje bo spet čez štiri dni.

Prve vijuge po zasneženih pobočjih med redkimi ledeniškimi razpokami prispemo na ledenik, kjer se nato prične vaja, ki se na tej poti ponovi velikokrat – kože na smuči. Na drsno ploskev smuči za lažji vzpon namreč nalepimo posebne samolepilne sintetične kože, ki omogočajo hojo s smučmi navkreber. Kože imajo na spodnji strani dlačice, ki so obrnjene proti zadnji strani. Tako omogočajo drsenje naprej in preprečujejo drsenje nazaj.

Najzahtevnejši del
Drugi del Haute Route smo pričeli v vasi Bourg St. Pierre (1630 m). Nekoč je šel skozi vas proti prelazu St. Bernard celo Napoleon s svojo vojsko. Ker mu je vas z okolico morala zagotoviti hrano za 30.000 vojakov, so dobili potrdilo, s katerim bi nato dobili plačilo za to “uslugo”. A Francozi so na to pozabili, vaščani pa so potrdilo hranili. In nekaj let nazaj končno dosegli poravnavo. Seveda sedaj niso zahtevali denarja, temveč je bila poravnava simbolična, a skoraj dve stoletji bi prinesli kar dobre obresti.
Iz vasi smo se po dolini Valsoray vzpenjali proti koči Valsoray na višini 3030 m. Vzpona je bilo za slabih 7 ur, za spremembo pa nismo prečili nobenega ledenika. Vreme je bilo oblačno, nekoliko je naletaval sneg, zgoraj se je nato pokazalo sonce in popoldan celo zjasnilo ter pokazalo čudovite gore naokoli. Iz spodnjega dela doline smo se skozi ožino povzpeli višje na pobočja pod Grand Combinom (4314 m), kjer vodi ključni del poti. Prijetna koča na dobrem razgledišču je poskrbela za primeren počitek pred ključnim delom poti.

Zgodaj zjutraj so se naokoli podili oblaki in naletaval je sneg, toda nas je čakal tehnično najzahtevnejši del poti, ki se mu nismo mogli ogniti. Najprej smo se povzpeli čez majhen ledenik Meitin do Plateau du Cuoluir pod Grand Combinom. Čeprav smo odšli med zadnjimi s koče, smo nato dohiteli in tudi prehiteli večino, na koncu pa sem moral vzeti nadelavo smučine in obračališč v svoje roke oziroma smuči. Niti vodniki ostalih skupin niso bili v pomoč. Zadnji del je bil precej strm in nekateri nevešči so izvajali kar nevarne piruete med obračanjem, zato je bila dobra smučina poglavitnega pomena, sicer bi morali že prej sneti smuči in jih pritrditi na nahrbtnik. Zadnjih 200 m smo nato vseeno nataknili dereze ter v roke vzeli cepine. Ves čas sta nas pozdravljala veter in sneg. Na plato smo se povzpeli na 3700 m, ga prečili in se spustili na ledenik Sonadon. Moja skupina kar s smučmi na nahrbtniku, ker je bil zgornji del nekoliko neprijeten za smučanje, potem pa smo jih nataknili v zavetrju in se spustili kar s kožami na smučeh tistih nekaj metrov do ravnine. Tako smo prihranili dvojno nepotrebno delo, ki je ostale skupine precej zaustavilo in so zaostale. Nato je sledilo 100 m vzpona na sedlo Sonadon (3520 m) in dolg spust po ledeniku Durand, ki je bil v zgornjem in srednjem delu nekoliko orientacijsko zahteven, prečiti smo morali nad pasom serakov z levega na povsem desni rob ledenika. Na 2700 m smo se povzpeli čez desno moreno ledenika in nadaljevali do dolinice, ki jo je ustvaril potok z ledenika Otemma (pribl. 2200 m), od tam pa smo se povzpeli čez planino La Pauma do koče Chanrion (2462 m), kjer smo prespali. Spet se je v dveh dneh nabralo poti za okoli 20 km, 2400 m vzponov in 1600 m spusta. Zaradi slabšega vremena pa sta bila ta dva dneva še dodatno zanimiva. A v lepem vremenu je ta del ture seveda prijetnejši, toda le redko nas vso pot spremlja lepo vreme. Ta del je potekal “samo” čez tri ledenike. Za kočo Chanrion pa bi lahko rekli, da je sicer majhna, toda ima veliko srce. Nam se je zdela najprijetnejša gorniška postojanka na vsej poti.

Kraljevska etapa mimo Matterhorna
Zadnja dva dni Haute Route ob lepem vremenu zaznamujejo zares izredni razgledi in vzpon na najvišjo točko te poti - vrh Pigne d'Arolla (3790 m). S koče Chanrion (2462 m) se v blagem vzponu in kratkem spustu pride na ledenik Brenay, ki je v spodnjem delu nezahteven. Zjutraj je na spodnjem delu ledenika kljub lepemu vremenu kar hladno, pravi zmrzovalnik, sonce pa nato zadevo uredi. Ob serakih Brenay pod vrhom La Serpentine (3713 m) se je treba peš povzpeti okoli 250 m do zgornjega položnega dela ledenika Brenay. V soncu nas je počasi vodil do sedla Brenay (3635 m) in nato dalje desno do sedla okoli 3750 m visoko, kjer smo pustili nahrbtnike in se povzpeli na vrh Pigne d'Arolla (3790 m). Razgledi res super, malo je bilo sicer oblakov na oddaljenih vrhovih, toda vidi se od Mont Blanca do Matterhorna. Spust je potekal čez zgornji ledenik Vuibe in nato strmo do ledenika Otemma, kjer je na zgornjem koncu kot orlovo gnezdo koča Les Vignettes (3194 m). Ker smo mi izbrali klasično varianto Haute Route, večina pa gre po nekoliko lažji varianti Verbier, smo se po treh dneh spet vsi srečali. Na koči je bila kar gneča, če pa bi ocenjevali koče na naši poti, pa bi jo ta verjetno odnesla z najslabšo oceno. Od tukaj nas je čakal še najdaljši in najbolj pester del poti, lahko bi rekli tudi “kraljevska etapa”, za katero je treba hitro v posteljo in zgodaj vstati.

Kratek jutranji spust s sedla Vignettes na sedlo Chermontane na zgorjem koncu ledenika Otemma je bil za segrevanje. Nismo snemali psov s smuči, zato se nato zaradi tega nismo ustavljali. In spet smo prehiteli kar nekaj ljudi na ta račun. Čez ledenik Mt. Collon smo nadaljevali na sedlo Col de l'Eveque (3382 m), kjer se je pričel daljši spust z uživaškim smučanjem na zgornji ledenik Arolla. Na poti navzgor smo prehiteli tudi večjo skupino slovenskih gornikov, ki so sicer šli po varianti Verbier. Zadnja leta je tudi Slovencev kar nekaj na Haute Route, vsako leto pa se tudi pri nas veča popularnost tega maratonskega smučarskega pohoda.

Pod sedlom l’Eveque smo si privoščili dokaj strm spust, ki pelje pod špico La Vierge do višine 2900 m. Spet lepljenje kož na smuči in čez ravnino ledenika Arolla pod sedlo M. Brule (3213 m). Zgornjih 150 m je bilo kar strmih. In spet so imeli nekateri težave, počeli akrobacije in nam popestrili ter nekoliko upočasnili tempo. Spet spust, tokrat na ledenik Tsa de Tsan, malo čudno ime, je pa že v Italiji. Kakšnih 100 m spusta hitro pripelje na ravnino ledenika, kjer je nato spet treba navzgor še na zadnje sedlo - Valpelline (3557 m), kjer nas pričaka zares neverjeten pogled na zahodno steno Matterhorna (4477 m). Še zadnjič kože dol, počitek, nato pa smučanje do "civilizacije", ki je še vedno kar daleč. Dolg spust mimo zahodne in severne stene Matterhorna (ledeniki Stockji, Tiefmatten in Zmutt) nas pripeljejo po dolgi dolini do smučišča na Stefalp (pribl. 2200 m), ker si lahko privoščite pivo. A previdno, saj nas še vedno čaka dobrih 500 višinskih metrov smučanja. Živa glasba, ležalniki na snegu, sonce in pogled na severno steno Matterhorna. Da ne pozabimo jacuzzija.

Zadnji del smučanja nas pripelje čez smučišča povsem do Zermatta (pribl. 1650 m). Dolg dan pa lahko zaključite s prenočevanjem v Zermattu. Mi smo se odpeljali nazaj v Chamonix. Prevoz sem našel že prej na internetu, nato pa so mi šoferji, ki so skoraj vsi po vrsti iz bivše Jugoslavije, dali še nekoliko cenejšo varianto. 

Približno 42 km smo opravili na smučeh v zadnjih dveh dneh, zadnji dan kar 30 km. In še 2400 m vzpona ter 3200 m spusta, samo zadnji spust je bil 1900 m. Dotaknili ali prečili smo 9 ledenikov, samo zadnji dan 7. Če seštejete vse tri etape oziroma vseh šest dni, je to prav poštena alpska smučarska pustolovščina. Ki jo je možno izpeljati še z mnogimi drugimi variantami. In če seštejemo dogajanja vseh šestih dni, bomo dobili 17 ledenikov, čez 80 km poti, čez 6000 m vzponov in 7500 m spustov. In veliko zanimivih razgledov, prigod ter smučarskih sledi.

Besedilo in fotografije: Boris Strmšek